3. 10. 2025 | Mladina 40 | Kultura
Na Zemlji nihče ne sliši tvojega kričanja
V seriji Alien: Earth, predzgodbi znanstvenofantastične klasike Osmi potnik, sveta ne vodijo več vlade, temveč zlovešči tehnološki velikani
Priljubljenega T. ocellusa, zajedavskega hibrida med očesom in hobotnico, so oboževalci razglasili za »Baby Yodo franšize Osmi potnik«.
Neustavljiva franšiza znanstvenofantastičnih grozljivk Osmi potnik (Alien), ki se je konec sedemdesetih let začela z brezčasno klasiko Ridleyja Scotta – ta je v kultni vlogi poročnice Ellen Ripley, ki se mora spopasti s krvoločnim zajedavcem iz vesolja, izstrelila igralko Sigourney Weaver –, je po drugem delu, izjemni vojaški akciji Osmi potnik 2 (Aliens, James Cameron, 1986), začela razburkano pot z veliko več padci kot vzponi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 10. 2025 | Mladina 40 | Kultura
Priljubljenega T. ocellusa, zajedavskega hibrida med očesom in hobotnico, so oboževalci razglasili za »Baby Yodo franšize Osmi potnik«.
Neustavljiva franšiza znanstvenofantastičnih grozljivk Osmi potnik (Alien), ki se je konec sedemdesetih let začela z brezčasno klasiko Ridleyja Scotta – ta je v kultni vlogi poročnice Ellen Ripley, ki se mora spopasti s krvoločnim zajedavcem iz vesolja, izstrelila igralko Sigourney Weaver –, je po drugem delu, izjemni vojaški akciji Osmi potnik 2 (Aliens, James Cameron, 1986), začela razburkano pot z veliko več padci kot vzponi.
Ko je s celovečernimi predzgodbami Prometej (2012) in Osmi potnik: Zaveza (2017) vajeti spet prevzel režiser izvirnika, smo feni z veseljem pričakovali povratek k formi. A namesto tega smo dobili zmedeno godljo kvazifilozofskega žlobudranja o izvoru življenja, pojasnjevanja misterijev, ki bi morali ostati nepojasnjeni, in računalniško generirane vizualne brozge, v kateri je bila (nekoč retrofuturistična in neolepšana) prihodnost videti kot sterilna notranjost Applovih trgovin.
Urugvajski režiser Fede Álvarez je nato z lansko uspešnico Osmi potnik: Romul obudil surovo, retro estetiko izvirnikov in otipljivost praktičnih učinkov. A film so precej bremenili prisiljene nostalgične reference in nebrzdano žvečenje izrabljenih formul. Omeniti pa je treba seveda tudi groteskno, iz starih posnetkov sestavljeno »deepfake« imitacijo pokojnega igralskega velikana Iana Holmesa, ki je poosebljala praznino in ustvarjalni bankrot sodobne Disneyjeve produkcije.
Ja, megalomanska korporacija Mikija Miške je leta 2019 z odkupom Foxove podružnice 21st Century Fox prevzela lastništvo franšize Osmi potnik, zato je bila tudi spin-off TV-serija, katere prvo sezono smo dočakali v avgustu, pravzaprav neizogibna. Grabežljivi Disney, največji medijski hegemon v industriji zabave, namreč poskuša iz vseh priljubljenih naslovov intelektualne lastnine, ki so pristali pri njem, izmolsti čim več novčičev, pri čemer precej več stavi na količino kot na kakovost, saj tako uspešno bogati hitro rastoči arhiv pretočne platforme Disney+.
Tovrstne serije kleplje kot po tekočem traku, to pa vodi v poplavo odvečne vsebine, ki je ohromila nekatere izmed največjih asov v Disneyjevem novopridobljenem arzenalu – denimo franšizi Vojna zvezd (izjema je serija Andor) in Marvel –, zato bi bili še zadržani, če bi rekli, da od serije Alien: Earth ni bilo pričakovati prav veliko. Nasprotno: feni smo soglasno trepetali, da bo porazen zmazek, in to čeprav gre za vizijo Noaha Hawleyja, ustvarjalca, ki se je v zadnjem desetletju izkazal s serialno antologijo Fargo, temelječo na filmski klasiki bratov Coen. Hawley je sicer s Fargom suvereno dokazal, da zna s spoštovanjem izvirnika obujati klasike, ki bi jih morali praviloma pustiti počivati v miru, vendar smo bili do njegove interpretacije Osmega potnika vseeno previdno zadržani.
Skrbi so bile večidel nepotrebne. Alien: Earth ni brez spodrsljajev, daleč od tega, a presenetljivo gre vseeno za bržkone najbolj dobrodošlo razširitev franšize v 21. stoletju. S tem da dogajanje preseli na Zemljo, resda izgubi klavstrofobični čar izvirnika, ki je edinstveno srhljivo razpoloženje večidel pričaral ravno s tem, da je koncept slasherskega pokola prestavil v vesoljsko plovilo brez izhoda, obkroženo z neskončno črnino. Odlični slogan filma Osmi potnik se je zato glasil: »V vesolju nihče ne sliši tvojega kričanja.« Hkrati pa Alien: Earth učinkovito in premišljeno razširi mitologijo fiktivne prihodnosti, v kateri ljudje v iskanju surovin in boljšega življenja koloniziramo oddaljene planete – prihodnost, v kateri po vesolju ne potujejo zgolj astronavti, temveč navadni smrtniki, delavski razred, ki suženjsko služi korporativnemu pohlepu multinacionalk jutrišnjega dne.
V seriji Alien: Earth najbogatejši Zemljani niso več milijarderji, temveč bilijonarji. Njihovega zanimanja za pošastno favno z oddaljenih planetov pa ne napaja znanstvena radovednost, temveč želja po militaristični nadvladi.
Najboljša dela znanstvene fantastike načelno temeljijo na visokokonceptualnih zamislih, ki so sočasno pronicljivo ogledalo sedanjosti in preroško okno v mogočo, distopično prihodnost. V tem kontekstu so številne razsežnosti serije Alien: Earth absolutno odlične. Sveta na začetku 22. stoletja, kamor je postavljena zgodba serije, ne vodijo več vlade in mednarodne politično-ekonomske zveze, temveč peterica tehnoloških velikanov oziroma korporacij. Te med seboj tekmujejo v boju za prevlado nad industrijo sintetičnih ljudi oziroma sintetikov – naprednih humanoidnih robotov, ki jih poganja umetna superinteligenca. Najbogatejši Zemljani niso več milijarderji, temveč bilijonarji, ki se – pijani od neizmerne moči in nepredstavljivega bogastva – požvižgajo na bivanjsko bedo svojih podložnikov. Njihovega zanimanja za pošastno favno z oddaljenih planetov ne napaja znanstvena radovednost, temveč želja po militaristični nadvladi.
Zlovešča korporacija Weyland-Yutani, ki jo dobro poznamo iz prejšnjih filmov, je raziskovalno vesoljsko plovilo Maginot poslala na 65-letno raziskovalno odpravo po vesolju. Člani odprave so na daljnih planetih kot kakšne Pokémone nabirali primerke pošastnih Nezemljanov s potencialom, da postanejo biotehnološko orožje za množično uničevanje. Med njimi je seveda dobri stari ksenomorf, ikonična stvaritev vizionarskega umetnika H. R. Giegerja, družbo pa mu delajo nekakšni klopi na steroidih, ki celotno količino krvi žrtve spijejo na dušek, njihov obrambni mehanizem pa je izpust smrtonosnega plina, nadalje velikanske muhe, ki se hranijo s kovino in so zato grožnja sintetikom, velikanska mesojedka in sila priljubljeni T. ocellus, zajedavski hibrid med očesom in hobotnico, ki se naseli v gostiteljevo očesno votlino, se poveže z njegovimi možgani in prevzame nadzor nad njegovim telesom. Ta stvor je med oboževalci franšize skorajda zasenčil klasičnega ksenomorfa. Ker je gnusni vesoljček po svoje tudi nekoliko ljubek, ga marsikdo primerja s fantazijskim likom Baby Yode iz franšize Vojna zvezd, verjetno največjo popkulturno ikono leta 2019.
Bogat asortiment nezemeljskih bitij pričara nepredvidljiv suspenz, primerljiv z razpoloženjem v filmu Jurski park, kjer gledalec nikoli ne ve, kateri stvor ga bo presenetil (oziroma prestrašil) v naslednjem prizoru. Kljub zares pestremu naboru smrtonosnih kreatur z oddaljenih planetov, zarotniških sistemov umetne inteligence, ki so ušli izpod nadzora stvarnikov, in spletkarskih kiborgov, ki so popolnoma podrejeni korporativnim interesom zlobnih šefov, pa so ultimativni zlikovci serije pravzaprav tehnološki velikani.
Posebej izstopa osrednji antagonist Boy Kavalier, najmlajši bilijonar v zgodovini človeštva, ki ima zares hud mesijanski kompleks in bi mu gledalec večkrat najraje prisolil klofuto – je kot karikatura sodobnih tehnoloških mogotcev, ki v etičnih dilemah vidi zgolj ovire na poti do uresničitve svojih grandioznih vizij. Na ozemlje njegove korporacije Prodigy trešči omenjeno vesoljsko plovilo z zoološko zbirko in mladi vizionar si jo nemudoma prisvoji, pri čemer so njegovi vzgibi zaviti v gost oblak skrivnosti, a več kot očitno nima za bregom nič dobrega.
Igralka Sydney Chandler na snemanju serije Alien: Earth (Osmi potnik: Zemlja), v kateri upodablja osrednji lik, transhumanistično robotinjo s človeško zavestjo Wendy, pozira s ksenomorfom, ikonično pošastjo, ki jo po dolgem času ponovno upodablja igralec v kostumu.
Dobršen del zgodbe se dogaja na zasebnem otoku tega egocentričnega, manipulativnega in arogantnega wunderkinda, ki mu je pred nedavnim uspelo prelomno odkritje: človeško zavest mu je uspelo naložiti v sintetične možgane, kar pravzaprav pomeni, da je odkril recept za nesmrtnost.
V kontekstu tekme med konkurenčnimi korporacijami je ta izum kot prvi iPhone v rokah Steva Jobsa. A zadeva ni tako preprosta: v telesa sintetikov lahko naloži zgolj otroške možgane, saj so ti bolj prožni in prilagodljivi, zato so osrednji liki serije, prototipi transhumanističnih robotov s človeško zavestjo, pravzaprav otroci, ujeti v (sintetična) telesa odraslih. Nori izumitelj svoje krdelo prototipov zato poimenuje izgubljeni fantje, pa tudi sicer je v zgodbi kar nekaj vzporednic z zgodbami o Petru Panu. V tem, da so osrednji liki serije otroci, ki so pravzaprav lastnina zlovešče korporacije, marsikdo prepoznava družbenokritični podton: kot je za The New York Times zapisal kritik James Poniewozik: »V seriji Alien: Earth so prava pošast tehnološki velikani, plen pa so otroci.«
To po svoje opravičuje enega od največjih spodrsljajev serije, na katerega od številnih razjarjenih fenov, ki je ne priznavajo za del uradnega kanona franšize, leti največ očitkov – liki se pogosto odločajo sila butasto. Še bolj pa zmoti dejstvo, da prva sezona, katere zadnji, osmi del so predvajali nedavno, odpre zares veliko vprašanj, vendar se nanje niti ne trudi odgovoriti. Zaključi se v naglici, s frustrirajočim odprtim koncem – kot da Noah Hawley sploh ni imel celostne vizije ali zamisli za veliki finale, kar pusti precej grenek okus.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.