Plošča / Doja Cat: Vie

+ + +

Obstaja velika verjetnost, da provokatorka Doja Cat sovraži svoj novi album Vie. Da gre enostavno za odgovor na zahteve trga, za plod brezsramne preračunljivosti, saj se njene pop skladbe prodajajo veliko bolje kot poskusi v rapu. Ko je pred dvema letoma izdala rap ploščo Scarlet, je javno popljuvala pop opus, s katerim si je ustvarila ime, in oznanila, da se odmika od »rožnatih in mehkih stvari« ter se vrača k hiphopovskim koreninam.

A ironično so bili najmočnejši (in najuspešnejši) trenutki albuma ravno sladkobni napevi, s katerimi je povezovala dokaj medle rap kitice, česar se avtorica, predvsem pa njena menedžerska in založniška mašinerija očitno dobro zavedata: vrnila se je z najbolj sirupasto in produkcijsko zloščeno pop ploščo doslej, na kateri najdemo zgolj degustacijsko porcijo (t)rap prebliskov. Ti delujejo predvsem kot vezivno tkivo med refreni, ki so tako repetitivni, da pogosto preizkušajo poslušalčevo potrpežljivost.

Na večini albuma avtorica na sila predvidljive načine zbuja nostalgijo po osemdesetih letih, ki se je v smislu ustvarjalnosti res že popolnoma izpela, a zaradi nepopustljivega povpraševanja še vedno trdovratno vztraja v produkciji visokokategornega popa. Neposrednih referenc na pop osemdesetih let na plošči kar mrgoli: prvi zvok, ki ga slišimo v uverturi, je saksofonski solo, kar dobro pripravi teren za razkuhano, pretirano posladkano čorbo kiča, ki sledi: od ikoničnega sempla uvodne špice v serijo Viteški jezdec, okoli katerega je zgrajen vrhunec plošče, hitič AAAHH MEN!, prek poklonov Whitney Houston do nenehne prisotnosti značilnega gated reverba na bobnih, klišejskih funky basovskih linij in bleščečih synthov.

In koga poklicati, če želiš v 21. stoletju brez tveganja ustvariti zbirko nostalgičnih uspešnic? Nikogar drugega kot superproducenta Jacka Antonoffa, seveda. To je dvorezni meč: skoraj vse, česar se Antonoff dotakne, se prodaja kot vroče žemljice, hkrati pa je slabost njegove prežvečene formule to, da projekte pogosto potisne v predvidljivo, sivo povprečje. Čeprav je album Vie zasnovan kot pragmatičen tovarniški proizvod, Doja Cat vanj vnese dovolj očarljivosti in karizme, da zadeva ne zveni zgolj kot produkt Antonoffovega rutinskega pritiskanja na gumbe. Njena veščina kameleonskega prehajanja iz risankastega falzeta v gajstno pljuvanje bahaških verzov – predvsem pa njena nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih refrenov – je tisto, kar ploščo rešuje pred popolnim zdrsom v generično medlost, pa čeprav se ves čas sprehaja po spolzkem robu.