To se ne da!

Če bi prečesali samo nekaj najudarnejših naslovov novinarskih prispevkov o dolgotrajni oskrbi v tem mesecu, bi ugotovili, da »oskrba stoji« in »sistem ne deluje«, država pa da je za »nula storitev« že »pobrala 55 milijonov« z namenskim prispevkom, s katerim je ljudi »udarila po plačah«. S povsem enakimi argumenti po vladi in ministrstvu za solidarno prihodnost, ki je pristojno za dolgotrajno oskrbo, že več mesecev udrihajo tudi opozicija in gospodarstveniki. Blaž Cvar, predsednik obrtno-podjetniške zbornice, je ministra Simona Maljevca že večkrat pozval k odstopu, poslanci Nove Slovenije in SDS pa so v državni zbor vložili predlog interpelacije.

Vendar očitek, da naj bi postavitev dolgotrajne oskrbe, kar kljub poskusom ni uspelo uresničiti nobeni vladi doslej, pristala na mrtvi točki, ne drži. V polnosti je denimo zaživela že storitev oskrbovalca družinskega člana. Tako je v državi trenutno okoli 1800 družin, v katerih svojci zagotavljajo oskrbo svojim najbližjim, za to pa so iz zakona o dolgotrajni oskrbi upravičeni do delnega plačila za izgubljeni dohodek (to je 1,2-kratnik minimalne plače, če oskrbujejo enega sorodnika, oziroma 1,8-kratnik, če pomagajo dvema), saj morajo pred tem zapustiti službo. Deluje prav tako e-oskrba, storitev, ki je bila pred tem komercialna, zdaj pa je upravičencem na voljo brezplačno. Gre za pripomoček, ki ga nosi uporabnik in zazna nenavadne gibe, denimo če oseba pade, ter o tem obvesti klicni center. V to je trenutno vključenih že približno 5600 uporabnikov.

To pa še ne pomeni, da pri dolgotrajni oskrbi ne prihaja do težav, denimo pri omogočanju storitve oskrbe na domu, ki naj bi po časovnici zaživela že julija. Kje se je zapletlo? Ministrstvo je po zgledu primarnega sistema v zdravstvu vzpostavilo nacionalno mrežo 16 vstopnih točk na centrih za socialno delo, ki sprejemajo vloge za dolgotrajno oskrbo, in v ta namen zaposlilo dodatnih 150 ljudi. Centri so vloge za oskrbo na domu začeli sprejemati junija in doslej prejeli več kot 4000 vlog, prve odločbe pa začeli izdajati šele ta teden. Do zamud je prišlo zaradi težav pri pripravi informacijskega sistema, ki naj bi bil, tako so na ministrstvu zatrjevali na začetku poletja, vzpostavljen septembra, a so ga minuli teden še testirali. Pa vendar – tudi če bi bil ta vzpostavljen že julija, to ne bi pomenilo, kot se lažno ustvarja vtis, da bi upravičenci nujno prejeli odločbe še tisti mesec. Ugotavljanje upravičenosti do oskrbe namreč poteka po upravnem postopku, kar pomeni, da morajo centri odločbo izdati najpozneje v dveh mesecih. Njihovi svetovalci pa prej opraviti še obisk na domu kandidata, da opravijo oceno upravičenosti, s katero ugotovijo, koliko je ta samostojen pri vsakdanjih in podpornih opravilih. Do začetka tedna so izdelali več kot tisoč takšnih ocen, ki bi jim morale v kratkem slediti odločbe ne glede na informacijski sistem, saj so na ministrstvu centrom naročili, naj te začnejo izdajati »ročno«.

Ob tem je spet prišlo do preplaha. Iz centrov je zavel birokratski krik: To se ne da! In Mi ne delamo tako!. Novinarka Rosvita Pesek pa je, ko je v oddaji Odmevi na TV Slovenija gostila premiera Roberta Goloba, izjavila, da bi »katerikoli minister v katerikoli vladi v 21. stoletju«, ki bi si dovolil to zahtevati, moral oditi »na smetišče zgodovine«. Najbrž zato, ker si zaposlene na centrih predstavlja kot uradnike še iz časov Avstro-Ogrske, ki bodo morali po cele dneve štempljati debele kupe listin, da bi lahko izdajali odločbe. A to je precej daleč od resnice. »Informacijski sistem, ki bi centre povezal z Zavodom za zdravstveno zavarovanje, Inštitutom za socialno varstvo in izvajalci oskrbe, bi zagotovo pohitril postopke,« pravi Marina Novak Rabzelj, direktorica centra za socialno delo v Posavju. »Ni pa ta nujni pogoj za izdajo odločb, saj lahko potrebne osebne podatke, ki bi bili v informacijskem sistemu del avtomatiziranega postopka, v centrih pridobimo tudi prek obstoječega dokumentnega sistema Krpan.« Če poenostavimo, se lahko do podatkov zlahka dokopljejo tudi »ročno« – s pomočjo okoli treh standardiziranih elektronskih sporočil. Ampak to ni ročno pridobivanje podatkov, ampak zgolj prek obstoječega sistema.

Zaposleni na centrih za socialno delo niso uradniki iz časov AvstroOgrske, ki bi morali po cele dneve štempljati debele kupe listin, da bi lahko izdajali odločbe.

Podobnih zapletov so po centrih v resnici že vajeni. »Tudi pri drugih informacijskih sistemih, ki jih uporabljamo, je že za najmanjšo nadgradnjo potreben določen čas, ker je treba uskladiti različne baze podatkov,« je povedala sogovornica, ki ima več kot 30 let izkušenj dela v socialnem varstvu. »Pomislite na letne pravice, ki so se urejale z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev leta 2012 – ta sistem se nadgrajuje še danes.«

Zadnje nejasnosti se rešujejo še pri vprašanju vzpostavljanja mreže izvajalcev oskrbe na domu, kar je naloga, ki jo je zakon o dolgotrajni oskrbi naložil občinam. In zapleta se prav pri nekaterih občinah. Te lahko sklenejo pogodbe za izvajanje oskrbe z obstoječimi javnimi zavodi, kot so domovi za starejše in zdravstveni domovi, za kar se je odločila večina občin, ali koncesionarji, lahko pa ustanovijo tudi lasten zavod – kot je to na primer storila kočevska. Kljub prvotnemu, skorajda že pregovornem negodovanju nekaterih županov, da jim je bilo s tem naložene preveč odgovornosti, in nesoglasjem med ministrstvom ter občinami in izvajalci pri določanju cene urne postavke dolgotrajne oskrbe, je po podatkih ministrstva trenutno samo še okoli 10 od 212 občin takšnih, ki nimajo podpisanih pogodb oziroma vsaj sklenjenih dogovorov z izvajalci. Ob izdaji odločb bo namreč ključno, da so občine sklenile potrebne dogovore z izvajalci. To pa bo tudi pogoj, če bodo hotele decembra, ko naj bi storitve dolgotrajne oskrbe zaživele v celoti, upravičencem, ki ne bodo izkoristili drugih storitev – oziroma zaradi stiske s kadri do njih ne bodo imeli dostopa –, izplačati dodatek od 89 do 491 evrov. Višina dodatka bo določena glede na eno od petih kategorij oskrbe, ki bi mu sicer pripadale v domski oskrbi ali oskrbi na domu, namenjen pa bo kritju stroškov oskrbe, ki bi si jo uporabnik uredil sam.

Zaradi zakona o dolgotrajni oskrbi so že zdaj nižje oskrbnine v domovih za starejše, kot bi bile sicer, saj se iz njega do konca leta financirajo plače zaposlenih oziroma dodatni stroški dela, ki so nastali kot posledica plačne reforme. S tem je vlada hotela zaustaviti rast cen oskrbnin. Hkrati pa decembra začne veljati najpomembnejša sprememba za oskrbovance domov, ki bodo prestopili v sistem dolgotrajne oskrbe. Gre predvsem za tiste, ki trenutno plačujejo vrtoglave zneske. Že januarja bodo njihove položnice namreč precej nižje, saj bodo odslej plačevali samo nastanitev in prehrano (tako imenovani »hotelski del«). Z vpeljavo kapice na višino stroškov standardne nastanitve (to je dvoposteljna soba s souporabo kopalnice) in prehrane stroški ne bodo smeli preseči zneska minimalne zajamčene pokojnine za polno delovno dobo, ki trenutno znaša 781 evrov.

Tisti v zasebnem domu za starejše plačujejo več, saj država koncesionarjem dovoli, da nanje prevalijo stroške posojil, ki so jih najeli za gradnjo domov.

Kaj to pomeni v praksi? Vzemimo dva naključna primera. Nastanjeni v ljubljanskem Domu upokojencev Center za oskrbo v dvoposteljni sobi s souporabo kopalnice plačujejo (glede na kategorijo oskrbe, v katero so uvrščeni) od približno 780 do 1370 evrov na mesec. Nastanjeni pri zasebniku pa občutno več, saj država koncesionarjem dovoli, da na stanovalce prevalijo tudi stroške posojil, ki so jih najeli za gradnjo domov. Pri koncesionarju v ljubljanskem Trnovem, ki je del mreže desetih zasebnih domov družbe DEOS, nastanjeni tako plačujejo od 1300 do 1830 evrov na mesec. Po prehodu v sistem dolgotrajne oskrbe teh razlik ne bo več: ne glede na dom, ali bo ta javen ali zaseben s koncesijo, cena nastanitve in prehrane, ko bo šlo za standardno oskrbo, ne bo smela preseči 781 evrov na mesec oziroma bo znašala tudi manj. Razlika, se pravi oskrbni del, pa bo krita iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.

To sicer ne bo pomenilo prevelikega finančnega udarca za domove – kvečjemu nasprotno, saj se količina denarja, ki jo bo dom dobil na oskrbovanca, pravzaprav povečuje. A reforma bi šla lahko nekaterim v nos že zato, ker so pričakovali, da bo pomenila zgolj državno financiranje ob nespremenjenem sistemu. »Kar pa ne gre,« pravi dr. Luka Omladič, državni sekretar na ministrstvu, pristojen za dolgotrajno oskrbo. »Ob državnem financiranju in prispevku, ki ga vsi plačujemo, je bilo treba sisteme poenotiti, postaviti enake cene in kriterije ter navsezadnje okrepiti nadzorne in upravljavske mehanizme, ki bodo delovali bolj centralizirano kot doslej.«

Na ministrstvu sicer računajo, da bi domovi zaradi sprememb lahko čutili tudi manjšo potrebo po zaračunavanju nekaterih »dodatnih storitev« oskrbe, s katerimi so si, od doma do doma pravzaprav precej arbitrarno, zadnja leta nekateri »popravljali« svoje bilance. Denimo z zaračunavanjem striženja nohtov, dodatnih umivanj, zagotavljanja pomoči pri oblačenju, razdeljevanja zdravil in še čim. »Praksa domov je res zelo različna. V našem domu že ob sprejemu multitimsko določimo potrebe stanovalca glede storitev oskrbe. Vsaka storitev je po enotni metodologiji tudi ovrednotena. So pa ponekod okoliščine takšne, da kakšno storitev iz etičnih razlogov dodatno ne zaračunamo, kar razumemo kot socialni kapital socialnovarstvenega zavoda,« pravi Alen Gril, direktor radovljiškega Doma dr. Janka Benedika. »Kupili smo recimo strižni aparat, da lahko sodelavec gospodom postriže lase in uredi brado, če si tega želijo. To je stvar pristopa in človečnosti. In predvsem slednja bo ključna tudi pri prehodu v dolgotrajno oskrbo.«

Gre seveda za temeljni premislek. Z njim v mislih pa se bo moralo ministrstvo lotiti tudi naslednjega, decembrskega podviga, je opozoril Gril. Pri prevedbah okoli 20 tisoč stanovalcev domov v dolgotrajno oskrbo se že nakazujejo nekatere morebitne težave. Bo čez dva meseca pripravljena informacijska infrastruktura, da ne bo prišlo do težav pri povezljivosti informacijskih sistemov domov, centrov za socialno delo in Zavoda za zdravstveno zavarovanje? Kako bo s prevedbo tistih, ki zaradi zdravstvenega stanja ne bodo mogli dati soglasja in nimajo urejenega skrbništva? Prehod v nov sistem bo moral biti čim bolj gladek, saj bi razlike med stanovalci domov, kjer bi eni že prestopili v nov sistem, drugi pa bi zaradi zastojev ostali v starem, dejansko lahko pomenil precejšnje razlike pri plačevanju storitev.

Ob spremembah sistema, kot je dolgotrajna oskrba, gnev pogosto pade na tiste, ki so jih izpeljali, namesto na tiste, ki se sistema niso prej več let dotaknili.

V resnici najpomembnejši politični projekt te vlade, ki bo resnično obrodil sadove skorajda v predvolilnem času, je, kot je dejal Robert Golob na TV Slovenija, »v finišu«. Okoli njega je zato čutiti zmeraj več napetosti. »Razloge gre iskati tudi v tem, da se desetletja na tem področju ni dogajalo nič, zdaj pa se stvari naenkrat spreminjajo,« pravi Luka Omladič. »V tem mandatu smo v treh letih sprejeli zakonodajo, financiranje in velik del implementacije dolgotrajne oskrbe. Ob takšnih spremembah pa gnev pogosto pade na tiste, ki so jih izpeljali, namesto na tiste, ki se sistema niso prej več let dotaknili.«

Z dolgotrajno oskrbo je nekako tako kot s cestno infrastrukturo. Za velike projekte, kot sta tretji pas na štajerski avtocesti in potniški center v Ljubljani, se je še do nedavnega govorilo, da sta nujno potrebna. Zdaj, ko se ju je lotila vlada z infrastrukturno ministrico Alenko Bratušek na čelu, pa je z vseh strani slišati stokanje, da je vsa država gradbišče. Podobno je z dolgotrajno oskrbo: minister se je lotil postaviti nov sistem socialne varnosti, za katerega je bilo še včeraj vsem jasno, da je nujno potreben. A že naslednji dan so ga bili pripravljeni zavreči, ker pač to pomeni tudi velike spremembe za vse, ki na teh področjih delajo.