Kovid koalicija se vrača

V petek, 19. septembra, je pred stavbo slovenskega parlamenta potekal ganljiv dogodek, poimenovan »Neizhojeni koraki«. Gibanje za pravice Palestincev in drugi aktivisti so pred parlament pri drogovih za zastave položili množico otroških čevljev v spomin na 20 tisoč otrok, ubitih v Gazi. Protest je zmotil nekega policista, pristopil je k aktivistom, a so mu hitro razložili, da je pravica do protesta ustavna pravica, zato se je umaknil. Ni bilo kričanja. Ni bilo groženj, popisovanja udeležencev, glob. Dogodek se je mirno nadaljeval.

Ta zgodba, nepotrebno policistovo posredovanje med polaganjem otroških čevljev in njegov umik, nas hitro spomni na neki drug protest. Bilo je konec aprila 2020, mesec po oblikovanju tretje vlade Janeza Janše. Na isti Trg republike so tistega dne začeli prihajati ljudje in pred stavbo parlamenta polagali izrezane obrise svojih stopal. Šlo je za protestniško dejanje, saj je Janševa vlada prepovedala vsakršno javno zbiranje. Bil je to čas vladanja z odloki, čas epidemije. A ljudje so dobro vedeli, kaj piše v ustavi, zato so prihajali na trg, posamično, z masko na obrazu. Obris stopal je zmotil policiste, popisovali so tiste, ki so prišli na trg, grozili so jim z globami, uradnimi postopki, zdravstvenim inšpektoratom. Popisovali so le tiste, ki so prišli na trg, druge, ki so dogajanje spremljali od daleč, so pustili pri miru.

Kar je sledilo, je znano: nesorazmerno kaznovanje vseh, ki so naslednje mesece protestirali proti vladi Janeza Janše. Ne samo njih, ljudje so bili kaznovani, če so na ulici jedli burek ali rogljiček, policija je na protestnike metala solzivec, nanje je streljala z gumijastimi naboji, ljudje so bili kaznovani, če so prestopili meje domače občine, otroci niso smeli hoditi v šolo, obstajalo je navodilo, da moramo tudi v naravi med tekom nositi masko. Država je v tistem času sistematično in zavestno kršila množico ustavnih določil, kot je kasneje ugotovilo ustavno sodišče. Zgodil se je politični pogrom na RTV in STA, napadene so bile vse neodvisne institucije, tudi pravosodje. Dogajale so se politične zlorabe, manipulacije, samodržci so načeli pravno državo in se pri tem sklicevali na epidemijo. Živeli smo v nenormalnih okoliščinah poskusov razkroja demokracije in njenih vrednot, živeli smo v času janšizma, v času porajajoče se avtokracije. Ni naključje, da so evropski novinarji leta 2020 Janeza Janšo poimenovali mali Trump.

Na srečo janšizmu ni uspelo. Zgodili so se mu kolesarji, uprlo se mu je ljudstvo, Janševa SDS je izgubila na volitvah. To, da je po razglasitvi volilnih izidov Janša govoril, da je šlo za volilno prevaro, še eno murgelsko zaroto, je vseeno, ljudstvo ga je aprila 2022 nagnalo z oblasti.

V prvem mandatu je odstavljal direktorje javnih podjetij in državo peljal v finančno krizo, v drugem je na pomoč klical evropsko trojko, v tretjem je razgrajeval demokracijo, v četrtem bo skušal vpeljati avtokracijo.

A ljudstvo se lahko tudi zmoti. Danes, ko je do državnozborskih volitev le še pol leta, je Janševa SDS znova najbolj priljubljena stranka. Druge stranke, tudi nekoč veliko Gibanje Svoboda, imajo bistveno manj podpornikov. Skoraj zagotovo bo spomladi Janša zmagovalec volitev in bo skušal sestaviti novo vlado. Kandidati za koalicijo so znani: gre za prenovljeno Novo Slovenijo in Logarjeve Demokrate. Če bo na volitve prišlo malo ljudi, bo Janša novo vlado sestavil hitreje, če se bo vladajoča koalicija še naprej obnašala otročje, mu bo še lažje. Obstaja torej razmeroma velika možnost, da bo prihodnje leto pri 67 letih četrtič postal slovenski premier. In da se bo – morda v malce drugačni kadrovski sestavi, a s podobnim načinom vladanja – ponovila kovidna koalicija.

In v četrto bo svoj pohod le nadaljeval. V prvem mandatu je odstavljal direktorje javnih podjetij in državo peljal proti finančni krizi, v drugem je na pomoč klical evropsko trojko, da bi s tem omogočil privatizacijo preostalega javnega sektorja, v tretjem je razgrajeval demokracijo, v četrtem bo skušal vpeljati avtokracijo. A zakaj bo tokrat to izpeljal lažje kot v prvih treh poskusih? Zaradi mednarodnih okoliščin.

Tuji zgledi

Janša je spreten politik, ve, kaj se dogaja v svetu, ve, kako vladata Donald Trump in Viktor Orbán, občuduje neizprosnost vojnega hudodelca Benjamina Netanjahuja. Tega ne skriva, četudi ga marsikdo, z mediji vred, ne jemlje resno. Pogosto je lažje verjeti lepim besedam kot pa nedemokratičnemu politiku povedati, da je njegova politika skrajna in nevarna.

Tako je Janša na strankinem kongresu na Ptuju napovedal koalicijo z volivci, ker ne potrebuje drugih in želi vladati sam. Napovedal je ustavne spremembe, ker računa na dvotretjinsko večino v parlamentu. Napovedal je še obračun s sodniki in vsemi, ki se mu bodo upali postaviti po robu. Govoril je o kulturnem in moralnem razkroju levice, o ukradeni državi. Pri čemer je jasno, da gre za propagando, ravno stranka SDS in njeni sopotniki so tisti, ki politiko razumejo kot sredstvo za uveljavljanje lastnih interesov, niso edini, a to počnejo najbolj grobo, najbolj brezsramno. Navsezadnje so poleti ukradli fotografijo Joca Žnidaršiča, fotografijo, ki je v času zore osamosvajanja nastala na vrhu Triglava, in jo natisnili na plakat z geslom »Vzemimo državo nazaj«.

Vsega, kar se dogaja v Sloveniji, vsega koketiranja z avtokracijo, ne moremo razumeti, ne da bi pogledali širše. SDS ni edina skrajno desna stranka, ki v Evropski uniji vodi v javnomnenjskih anketah. V Avstriji so zmagali svobodnjaki, ki nasprotujejo migracijam in domnevno napadajo politične elite. Na Poljskem se je po volilni zmagi Donalda Tuska znova okrepil konservatizem, novi poljski predsednik Karol Nawrocki je z vetom preprečil uveljavitev zakona o podaljšanju otroških dodatkov za ukrajinske begunce na Poljskem. Najbolj priljubljena nemška stranka je AfD, torej stranka, ki jo je nemški zvezni urad za varstvo ustave razglasil za »ekstremistično«, s čimer se je kasneje strinjalo sodišče. V Veliki Britaniji se je od nekod znova pojavil Nigel Farage, človek, ki je zakrivil brexit, njegovo stranko Reform UK pa podpira tretjina volivcev, kar je bistveno več kot vladajoče leve laburiste ali zdaj opozicijske konservativne torijce. Podobno je v Franciji, kjer je odhajajoči predsednik Emmanuel Macron v zadnjih dveh letih zamenjal pet predsednikov vlad, po drugi strani pa Nacionalni zbor, njegova nekdanja predsednica Marine Le Pen je bila zaradi finančnih zlorab nepravnomočno obsojena na petletno prepoved kandidiranja za javne funkcije, vodi na javnomnenjskih lestvicah. Nadaljujemo lahko s švedskimi demokrati, Nizozemcem Geertom Wildersom, Viktorjem Orbánom ali pa italijansko premierko Giorgio Meloni, ki se je vmešavala v uredniško politiko RAI, čemur je sledila stavka novinarjev, in ki naj bi bila – morda je bila to ona ali kakšen drug visok državni uradnik – naročila vohunjenje za nekaterimi novinarji in aktivisti s programom Graphite izraelskega podjetja Paragon Solutions.

Vse to, kar se dogaja na oni strani luže, vse to, kar počne Donald Trump, se vztrajno širi v EU. V ZDA se razkraja demokracija in enako se dogaja tudi v Evropi.

Vse to, kar se dogaja na oni strani luže, vse to, kar počne Donald Trump, se vztrajno širi v EU. V ZDA se razkraja demokracija, enako se dogaja tudi v Evropi.

Politika se je v zadnjih letih bistveno spremenila, danes zmagujejo, kot je zapisal James Butler, eden izmed urednikov britanske revije London Review of Books, nove sile. »Sesuva se ameriški imperij, obrača se proti sebi. Na zgodovinsko prizorišče se vračajo demagogi in močni voditelji. Zdi se, da se končuje obdobje gospodarske rasti. Podnebne spremembe razgrajujejo sisteme, ki ohranjajo življenje. Tehnološki oligarhi sanjajo o begu na Mars. V Evropo se je vrnila vojna, na Bližnji vzhod genocid, državljani zahodnih demokracij pa se zdijo naklonjeni temu, da se odpovejo demokraciji.« Trditev, da živimo v nemirnih in zanimivih časih, ni dovolj natančna, prelom s preteklim političnim delovanjem je bistveno usodnejši. »Spreminjajo se temeljni vidiki politične kulture. Izginja predpostavka o omejevanju izvršilne veje oblasti in njeni neodvisnosti. Javna sfera, od katere je odvisna demokracija, se je razdrobila na nešteto virov informacij. Povsod so demagogi in šarlatani.«

Demokracije danes umirajo počasi, ne razkrajajo se z vojaškimi puči pod poveljstvom generalov, začne se z volilnim uspehom populistov, nadaljuje z razkrojem neodvisnih institucij nadzora, kot so sodišča, mediji, civilna družba, sledijo spremembe volilnega sistema, ustave in nenadoma se demokratična republika spremeni v avtokracijo. In to po legalni poti, ob pomoči volivcev in zakonodaje.

Spomin na trideseta leta

Vse to je opis razmer. Težje je najti odgovor na vprašanje, zakaj se je kaj takšnega sploh zgodilo, zakaj so voditelji, kakršen je Donald Trump ali pa Janez Janša, uspešni.

Dr. Marinko Banjac je politolog in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Opozarja, da ima v samem izhodišču demokracija nerešljivo težavo. Že dolgo se enači z liberalno oziroma predstavniško demokracijo, kjer volivci z nekim postopkom izbirajo svoje predstavnike. »Kljub tej spregi ali – morda bolje – uzurpaciji demokracije, za katero je poskrbel liberalizem, sta v samem jedru in izhodiščno nekompatibilna. Pri demokraciji gre za vprašanje kolektivitete, ne le v smislu odločanja, temveč tudi delovanja, usmeritev, praks, liberalizem pa je na drugi strani utemeljen na posamezniku in njegovih pravicah ter negativni opredelitvi svobode: meja moje svobode je svoboda drugega posameznika. Ker v liberalizmu velja, če uporabimo besede Margaret Thatcher, da ne obstaja nič takega, kot je družba, potem ni čudno, da je demokracija radikalno reducirana na postopke, v njeno središče pa je postavljen posameznik,« o krizi predstavniške demokracije in o pogostem zavračanju volitev kot oblike političnega izražanja volje ljudi razmišlja Banjac.

»Poleg tega je uveljavljena (neo)liberalna doktrina prinesla in utrdila logiko, da mora posameznik stalno kalkulirati in tehtati prednosti in slabosti življenjskih odločitev, pri čemer je cilj gmotno premoženje,« še opozarja Banjac. »Ljudje so v stalnem precepu, ujeti so v položaj, kjer venomer iščejo pot do uspeha, uresničitve ’sanj’ in ’želja’, po drugi strani pa so s svojim položajem notorično nezadovoljni.« In ker veliki večini prebivalstva ne uspe in ji tudi ne more uspeti, saj živimo v potrošniškem kapitalizmu, se pojavljajo občutki nepravičnosti, gneva, frustracij, jeze. »Vse to pa ne prihaja iz posameznika, temveč je stalno politično producirano, pri čemer je v sodobnem času predvsem desni (radikalni) populizem tisti, ki obvladuje tovrstni inženiring.«

Največja šibkost demokracije je prav v tem, da je na koncu odvisna od volje ljudi. Ko izgubi podporo javnosti, ni političnega ali pravnega mehanizma, ki bi jo lahko učinkovito zavaroval

Tudi dr. Bojan Bugarič, predavatelj na britanski Univerzi v Sheffieldu, opozarja na podobne pojave. »Večja privlačnost močnih voditeljev je neposredno povezana s tem, da demokracija v zadnjih desetletjih ne prinaša več rezultatov, ki jih pričakujejo volivci. Ne smemo pozabiti, da je bil temelj demokracije vedno srednji razred – z delavskim razredom vred – položaj tega pa se je v obdobju hiperglobalizacije izrazito poslabšal. Plače stagnirajo ali se celo znižujejo, neenakost se povečuje, revščina narašča tudi v razvitih državah, kakovostnih zaposlitev je vse manj.« Hkrati imajo volivci občutek, da živijo zgolj v formalni, vsebinsko prazni demokraciji, v sistemu, kjer so brez moči, kjer naj bi bili vsi politiki enaki, namesto ljudstva pa vladajo neizvoljene strokovne institucije. S tega vidika lahko uspeh »populizma razumemo kot odziv na vsebinsko praznjenje demokracije«.

Populizem ni nov pojav, razgradnja demokracije tudi ne. Nacistični minister za propagando Joseph Goebbels je nekoč dejal, da je ena od najboljših šal demokracije, da je sovražnikom zagotovila sredstva, s katerimi so jo uničili.

»Največja šibkost demokracije je prav v tem, da je na koncu odvisna od volje ljudi. Ko izgubi podporo javnosti, ni političnega ali pravnega mehanizma, ki bi jo lahko učinkovito zavaroval,« še pojasnjuje Bugarič. »Paradoksalno je zato edina resnična obramba demokracije več demokracije. Takšne, ki ljudem prinaša rezultate. Nobena ustava, mednarodna pogodba, sodišče ali regulatorna institucija ne more ustaviti razkroja demokracije – ta proces lahko le upočasnijo. Edino, kar ga lahko ustavi, je boljša politična alternativa, ki zna odgovoriti na nakopičene težave in nezadovoljstvo ljudi v sodobnem času. Največja sprememba v sodobnem populizmu je v pristopu: današnji avtoritarni populisti se ne trudijo več popolnoma odpraviti demokracije, temveč si jo želijo podrediti. To pa je tudi njihova Ahilova peta in hkrati upanje za vse, ki se z njihovimi idejami ne strinjajo. Dokler obstajajo parlamenti, politične stranke in svoboda govora, je te voditelje še vedno mogoče premagati na volitvah.« To drži, a kot še opozarja Bugarič, je treba vedeti še nekaj drugega. »Zadnjič, ko so tovrstna gibanja dosegla tolikšno podporo, so bila trideseta leta prejšnjega stoletja – z vsemi posledicami, ki jih poznamo iz zgodovine.«

V teoriji ima Bugarič prav, v praksi pa je stvar še bolj zapletena. Živimo v svetu, kjer ni skupnega dogovora, kaj je res in kaj ni, kjer se politiki prepirajo, ali segrevanje ozračja povzroča človek ali ne, kjer nekateri vehementno trdijo, da je velik del trpljenja v Gazi izmišljen in da je plod Hamasove propagande. Ljudje živijo v vzporednih svetovih, eden od generatorjev tega nestrinjanja pa je splet. Politika danes ne potrebuje PR-agencij, tiskovnih konferenc, politikom ni treba odgovarjati na zapletena vprašanja zoprnih novinarjev. Dovolj je, da imajo račun na omrežju X ali na Instagramu.

Splet sam po sebi seveda ni le slab, digitalni svet ponuja nove oblike političnega izražanja, a hkrati, kot opozarja Banjac, omogoča še nekaj drugega. »Močni in robati vplivneži in politiki (pogosto oboje hkrati) v kontekstu permanentne krize in gneva med ljudmi uporabljajo teorije zarote, preprost, pogosto nasilen, izključevalen in vulgaren jezik, v svojih pripovedih iščejo krivce za tegobe večine ljudi in za njihove socialne stiske ponujajo simplificirane (vendar dejansko nedelujoče) rešitve.« Razlog za porast priljubljenosti skrajno desnih politikov je torej med drugim tudi to, »da družbena omrežja dopuščajo in celo privilegirajo udarne in vulgarne diskurze, polne groženj in posmehovanja … Tisti, ki želi, če parafraziramo Marxa, to pošast nepojmljivih razsežnosti ustaviti, je v samem izhodišču pred skorajda nemogočo nalogo,« še pravi Banjac. Ali kot je v knjižici O tiraniji zapisal zgodovinar Timothy Snyder, ki trdi, da je treba verjeti v resnico: »Odreči se dejstvom, pomeni odreči se svobodi. Če nič ni res, potem nihče ne more kritizirati oblasti, saj ni temelja, ki bi to omogočal. Če nič ni res, je vse samo še spektakel.«

Odreči se dejstvom, pomeni odreči se svobodi. Če nič ni res, potem nihče ne more kritizirati oblasti, saj ni temelja, ki bi to omogočal. Če nič ni res, je vse samo še spektakel.

Morda bi morali vse skupaj obrniti na glavo. Morda pa demokracije ne morejo rešiti (le) volivci, ti pogosto podpirajo tiste, ki jim obljubljajo bližnjice, morda pa, vsaj tako trdi harvardski profesor Daniel Ziblatt, soavtor knjige Kako umirajo demokracije, samo volivci demokracije ne morejo ubraniti, saj navadno ne glasujejo na podlagi abstraktnih načel in visokoletečih demokratičnih norm. »To tudi ni njihova naloga. Demokracijo lahko ubranijo elite in demokratične institucije.« To so sodišča, mediji, civilna družba, to je sistem nadzora in ravnotežja, to je politična neodvisnost državnih institucij, avtonomnost in strokovnost državnih uradnikov, s sodniki, profesorji, učitelji, zdravniki, policisti vred. S tega vidika je povsem jasno, zakaj te institucije, vsa ta množica avtonomnih državnih uradnikov, motijo avtokrate, pa naj bo to Donald Trump ali Janez Janša. Te institucije lahko tudi v času zdrsov ostanejo demokratične, lahko zagovarjajo državljane, ne oblasti. A lahko se zgodi, kot se je zgodilo tudi v času zadnje Janševe vlade, da konformistično molčijo in dopuščajo, da se dogaja nekaj, kar se ne bi smelo. Navsezadnje so ves pogrom Janševe vlade dopuščali poslanci koalicije, vsi ti kimavci in sprenevedavci, med njimi Anže Logar, ki naj bi danes zagovarjal drugačno politiko.

Volitve

Srbski pesnik in esejist Gojko Božović, ki je podpornik protestov zoper še enega evropskega avtokrata Aleksandra Vučića, je sredi avgusta na ptujskem festivalu Dnevi poezije in vina prebral pismo Evropi. »Ne slepimo se: Evropa ni samo v Zahodni Evropi, ampak tudi na Balkanu,« piše v njem. »Ne slepimo se: populizem ni od nekod prispel v Evropo, v njej je nastal. Ne slepimo se: Evropa mora artikulirati svoje interese in pri tem imeti v mislih interese vseh svojih delov. Ne slepimo se: avtoritarizem ima v Evropi dolgo tradicijo. Ne slepimo se: številne avtoritarizme je Evropa sama podprla. Ne slepimo se: to počne še danes.«

Če bo Janezu Janši leta 2026 uspelo sestaviti novo vlado, ga bo današnja EU, ki je čisto druga od tiste pred štirimi leti, legitimirala. Če bo kršil demokratične norme, bo Bruselj molčal. Če bo Slovenija zdrknila med države, kjer vlada iliberalna demokracija, jo bodo v evropski komisiji morda zadržano pokarali. Kaj več se ne bo zgodilo. Demokracija res umira počasi in tiho, a njeno umiranje je javno in vsem na očeh. Po morebitnem četrtem mandatu Janeza Janše bo Slovenija drugačna, kot je danes. Postala bo podobna ZDA, postala bo podobna državi, kjer je demokracija le še fasada, medli, obledeli pojem iz zgodovine. Vprašanje torej ni, ali se demokracija v Sloveniji lahko zlomi, seveda se lahko. Vprašanje je, ali bosta po volitvah tudi v Sloveniji zavladala apatija in molk. Morda se je kdo smejal Američanom, ko so že v drugo izvolili politika, kakršen je Donald Trump. Precej podcenjujoče, v Sloveniji se utegne zgoditi, da bodo volivci in politiki že v četrto ustoliči Janeza Janšo. Kovidna koalicija pa bo nato nadaljevala svoje delo.