Pet let po covidu

Poleti se je pri nas vnela burna razprava o tem, zakaj so naše ceste in avtoceste tako neznosno polne. Pa so vsi v to razpravo zajeli predvsem poletje, ko naše ceste in avtoceste preplavijo tuji turisti, toda brezmejna in neznosna gneča je pri nas tudi zunaj sezone. In to ves čas, ne le zjutraj, ko se množice valijo v službo – dopoldne, opoldne, zgodaj popoldne. Je bilo vedno tako? Ne, sploh ne. Gneče ni bilo – zdaj je. Toda ni padla z neba. Pred covidom je ni bilo. Kar pomeni, da je prišla po covidu. Kako to? Kaj se je zgodilo? Zakaj po covidu? Iz preprostega in očitnega razloga: ker veliko ljudi dela od doma.

Ker zaradi hitro razvijajoče se tehnologije veliko ljudi dela od doma, so ceste ves čas polne. Saj veste – malce skočijo na tržnico, v ta ali oni nakupovalni center, v onega drugega (ker je tam to ali ono cenejše) pa tretjega, v fitnes center, po novo omaro in tako dalje. Opravkov ne zmanjka. Ko ljudje delajo od doma, jih je povsod polno. Ne, ne ugonabljajo se v ljubezni do dela. Delo, ki ga opravljajo, se jim bolj ko ne upira. Ne veseli jih več. Nihče več ne verjame, da ga imajo delodajalci radi, če je priden in če nonstop, dan in noč gara. Delo jih ne osmišlja več. Odtujeni so mu. Zdaj še bolj kot pred covidom.

Covid je z delom od doma, ki je ljudi osvobodilo in jih poslalo na road trip, povečal gnečo na naših cestah – pospešil je masifikacijo prometa. Obenem pa je ljudem omogočil, da so redefinirali svoj odnos do dela. Delo vidijo drugače kot prej, pred karantenami in lockdowni. Neoliberalne filozofije, ki jih je prepričevala, da morajo neprestano delati, da morajo biti neprenehoma prižgani in da sploh ne smejo več spati, ne kupijo več. Ko so bili v karanteni, so pač ugotovili, da je vse tisto blazno naprezanje nepotrebno in nesmiselno, da je delo zelo relativno in da res ni razloga, da bi tezgarili po osem ali deset ur na dan. Do dela so postali cinični, distancirani, celo ludistični.

S to svojo redefinicijo dela – s subverzijo »dela od doma« – so delodajalcem povsem jasno in razločno sporočili: vi se delate, da nas plačujete, mi se delamo, da delamo!

Z ljudstvom lahko počneš, kar hočeš

Tu torej vidimo, kakšna disrupcija je bil pravzaprav covid – in kako je spremenil svet. Ali pa pospešil procese, ki so spremenili svet – morbidne procese, ki so nas pripeljali v to strašno krizo, krizo kriz, metakrizo, na rob vojne, na rob gospodarskih vojn, na rob podnebnega zloma, na rob fašizma.

V času pandemije – v času karanten in lockdownov, zaprtij, zabarikadiranj, spreminjanj stanovanj in hiš v trdnjave in bunkerje – so lovili fatalni virus, ki je apokaliptično okužil svet, toda covid je sprožil tudi zapiranje državnih meja in blokiranje tistih, ki »kužijo« nacijo, tistih, ki »zastrupljajo našo kri«, tistih, ki prinašajo »bolezni«, tistih, ki »kulturno ne sodijo k nam«: migrantov, beguncev, priseljencev. Proticovidna retorika je mutirala v protipriseljensko retoriko. Nacionalno poenotenje spričo naravne katastrofe je mutiralo v pozive k »patriotskemu« poenotenju spričo migrantov. Covid je podžgal procese, ki so podžgali ksenofobijo, etnonacionalizem, rasizem in nativizem – in ki so v politično ospredje izstrelili fašistoidne »populiste«, »skrajne desničarje« in »iliberalne demokrate«, od »postfašistke« Giorgie Meloni do kriptonacistične Alternative za Nemčijo, od Geerta Wildersa do avstrijskih Svobodnjakov in od Javierja Mileia do ponovnega vstajenja Donalda Trumpa (če bi mu leta 2020 pustili zmagati, ga zdaj že ne bi bilo več!), zaničevalce globalizacije in liberalnih elit, ki menda omogočajo »invazijo« migrantov in izvajajo »veliko zamenjavo« (kristjane zamenjujejo z muslimani, belce z nebelci).

Ko so bili v karanteni, so ugotovili, da je vse tisto blazno naprezanje nepotrebno in nesmiselno, da je delo zelo relativno in da res ni razloga, da bi tezgarili po osem ali deset ur na dan.

Demokracija je erozijo doživljala že pred covidom, toda covid jo je pospešil. Etnonacionalizem se je bohotil že pred covidom, toda covid je njegovo bohotenje pospešil. Fašizem se je levil že pred covidom, toda covid je njegovo levitev pospešil. Covid je torej pospešil vzpon populistov, demagogov, avtokratov, avtoritarnosti, zombifikacijo človekovih pravic, zapiranje meja, izganjanje migrantov in utrjevanje trdnjave Evropa, obenem pa je migrantom in beguncem preprečil integracijo, s čimer jih je naredil še ranljivejše.

Dalje, boj proti covidu je pomenil zbiranje podatkov o ljudeh in nadzorovanje ljudi – država je to »umazano« delo prepustila algoritmom in umetni inteligenci. Toda zdaj, le nekaj let po pandemiji, nam življenje krojijo algoritmi in umetna inteligenca, ali bolje rečeno – nadzorovalni aparat, ki se brezmejno in agresivno širi, poganjajo algoritmi in umetna inteligenca, ki jih je podžgal covid. Novim vladarjem – avtokratom, diktatorjem ipd. – sploh ni treba več zganjati terorja, ampak lahko ljudstvo nadzorujejo in obvladujejo z algoritmi in umetno inteligenco.

Kot bi rekla politična filozofinja Hannah Arendt: »Posledica tega, da ti vsi vedno lažejo, ni, da verjameš lažem, ampak da nihče več ničemur ne verjame. In ljudstvo, ki ne more več ničemur verjeti, se ne more odločiti. Prikrajšano ni le za sposobnost delovanja, ampak tudi za sposobnost mišljenja in presojanja. In s takim ljudstvom lahko potem počneš, kar hočeš.«

Od ljudi itak pričakujejo, da se potegnejo vase, v svoj mali, zasebni, spletni svet. Lagerji niso več potrebni – panoptični lager postaja dom. Zdaj, po covidu, je lažje biti diktator. Lažje kot kadarkoli. Tem bolj, ker ljudje uživajo v tem, da se jim ni treba več odločati in da se namesto njih odločajo algoritmi in umetna inteligenca.

Tehnologija postaja ultimativna politika. V Albaniji je eno izmed ministrstev že prevzela umetna inteligenca. Še malo, pa bo prevzela tudi Belo hišo. Globalni influencer Joe Rogan se je že igral z zamislijo, da bi za predsednika – oziroma predsednico – izvolili umetno inteligenco. Ali kdo bolje razume naše preference? Je kdo demokratičnejši od algoritmov, teh motorjev jeze in ogorčenja, polarizacije in degradacije javne razprave? In hej, je kdo bolj človeški od chatbotov? Med covidom sta človeštvo in človečnost malce izginila – zdaj, po covidu, pa se zdita res povsem odveč. Anahronizma.

Čas pandemije, čas covida je bil čas izrednih razmer, obsednega stanja – toda to je bil očitno le test za permanentne izredne razmere, permanentno izredno stanje, v katero smo se preselili po pandemiji. Krize si podajajo roke, ne nehajo se, lezejo druga v drugo, nenehno se le stopnjujejo in radikalizirajo – ruska grožnja, brezpilotni letalniki, gospodarske vojne, kitajska grožnja, masivno, panično, histerično oboroževanje, jedrska grožnja, podnebni kaos, draginja, grožnja inflacije. Demokracija, ki jo je covid zategnil, medli in plahni. Kot da je bila le epizoda – kot da je bila le prehodno obdobje v zgodovini.

Otroci nas gledajo

Že pred izbruhom covida se je vztrajno večalo nezaupanje v politike, stranke, vlade, parlament in javne institucije – v času covida so imeli ljudje občutek, da je sistem odpovedal in da so jih oblasti pustile na cedilu (ne, sistem ni pripravljen na tako hude in tako nenadne krize in katastrofe), zato se je to nezaupanje še pospešilo in stopnjevalo. Deziluzija je bila prehuda. Ljudje ne zaupajo več nobeni vladi, nobeni politiki. In ker je nezaupanje tako epidemično in viralno, je sistem v primeru hude in nenadne krize nemogoče mobilizirati, kar pomeni, da je covid sistem destabiliziral in paraliziral, ne pa ga utrdil in pripravil na potencialne katastrofe s covidno močjo.

Vsak dvajseti Slovenec je na antidepresivih. Nacija je bolna, sredi »tihe pandemije«. Ljubljana je bolj ko ne mrtva. Bulana. Odstraniš turiste – in ni nikogar več. Lepa, čedna, kičasta praznina.

Covid je detektiral vse hibe in šibkosti demokratične ureditve – in jih zrahljal, načel, zamajal. Covid bi moral uveljaviti znanstvenike, epidemiologe, virologe, zdravnike, zatreti in odpihniti pa populiste, a je opolnomočil prav populiste, politične šarlatane, anticepilske demagoge – ustvaril je nezadovoljstvo, s katerim se hranijo in s katerim polarizirajo jezno nacijo. Bolj ko se je manjšalo zaupanje v javne institucije in sistem, bolj se je večalo zaupanje v teorije zarote, nacionalne mite in populistične, skrajnodesničarske, fašistične »alternative« (recimo v Alternativo za Nemčijo).

Politične posledice covida so pogubne. O tem ni dvoma. Navsezadnje, ob koncu leta 2022, ko je ruska invazija v Ukrajino izgubila elan, je Putin koordinacijskemu svetu svoje vlade rekel, da se mora te vojne lotiti tako energično in tako odločno ter s takšnim zagonom in takšnim tempom, kot se je lotil covida. Covid je bil priprava na vojno – uvod v ruski napad na Ukrajino in izraelski genocid nad Palestinci. Izraelci so s covidom brutalno – in tehnološko virtuozno – obračunali.

Ste opazili, da se spet vračajo trad wives, tradicionalne žene, da spet na veliko slavijo patriarhat, da spet oznanjajo – in celo uzakonjajo – obstoj le dveh spolov, da en spol spet podrejajo drugemu?

No, za prelom je poskrbel prav covid, katalizator spolnih neenakosti. Kot kažejo raziskave, so bile ženske med covidom diskriminirane – pogosteje so morale ostajati doma in sprejemati »tradicionalno« vlogo (z nasiljem v družini vred), po covidu pa so pogosteje ostajale brezposelne. Covid je opolnomočil »prave« moške, mačizem, seksizem, mačokracijo, ki jo oznanja Andrew Tate, in patriarhalno teokracijo, ki jo je oznanjal Charlie Kirk.

Mlade generacije so se sredi odraščanja, zorenja in pričakovanja razmaha življenja nenadoma – sunkovito, šokantno – preselile v karanteno in online. Covid, ki je povzročil največjo disrupcijo izobraževanja v zgodovini, jih je ločil, ohromil in osamil ter prikrajšal za prijateljstva, druženje, žurke, šolanje, socializiranje in flirtanje, obenem pa jih je prepustil družinskim zlorabam, negotovosti, strahu, brezdušni izolaciji, skrolanju, dezorientaciji, asocialnosti, socialni distanci, socialni lakoti in telefonom, viralnim prevodnikom jeze, resentimenta, rasizma, homofobije, nihilizma in drugih toksičnih »vsebin«. Dve leti so jim ponavljali: Bojte se! Zelo se bojte! Zdaj med mladostniki opažajo porast agresivnosti, nasilja, samopoškodovalnega vedenja, samomorov, depresije, tesnobe, stresnih motenj, motenj hranjenja. Mlade generacije so preprosto žrtvovali – tega, kar so izgubile, jim niso nadomestili. Niso jih poplačali. V resnici še opazili niso, da so sploh kaj izgubile.

Ta apatija do izgubljenih covidnih generacij se je po covidu prevedla v apatijo do izraelskega množičnega, serijskega, genocidnega pobijanja otrok v Gazi, do te vojne proti otrokom in dojenčkom. V nobeni sodobni vojni ni umrlo toliko otrok. 

Bi lahko za otroke, ki so preživeli to vojno, rekli, da so še živi – ali pa so tudi sami po malem umrli? Zanesljivo pa jim je umrla prihodnost.

Povsod so pozabili na otroke. Le televizije nam stalno kažejo »vrstniško nasilje«. Ne boste verjeli, kaj se dogaja na naših šolah! Kaj pa naj se dogaja? To je generacija, ki jo je ustavil covid. Generacija, ki jo je formirala pošast – covid. Generacija, ki je preživela konec sveta! In ki se ni nikoli res vrnila v šolo.

To so generacije, ki so tehnologijo posvojile že prej, vanjo so bile tako rekoč rojene, toda v času covida – v tistih neskončnih lockdownih – so se navlekli nanjo, tako da so zdaj povsem odvisni od nje. Neločljivi od nje. Zdaj vsi ponavljajo, da so vsi ti otroci zasvojeni s tehnologijo – s telefoni. V šoli jim telefone prepovedujejo. Ločiti jih hočejo od tehnologije, toda pri tem pozabljajo, da je zasvojenost s tehnologijo – s telefoni – stranski produkt covida, da se je torej vanje bolj zažrla, ker je prišla v paketu s travmo. Te generacije si ni mogoče predstavljati brez tehnologije, brez telefonov – brez tehnologije preprosto ne obstaja.

Zasuk na desno

Zdaj vsi tudi razmišljajo, kako bi čim bolj regulirali družbena omrežja, ki so jih deregulirali v času covida, ko so dobila neverjetno moč in silovit vpliv – ljudje so bili doma, eksistencialno vezani na družbena omrežja, kjer so preživljali veliko časa. Tedaj se je to zdelo povsem normalno (kaj drugega pa naj bi počeli?), zdaj pa to velja za nenormalno, absolutno, patološko. Toda ta patologija je stranski produkt covida. Tako kot TikTok, ki je vzletel nekaj let pred covidom, eksplodiral pa v letih 2020 in 2021, prav v času covida (ta je napihnil in militariziral tudi druge adiktivne algoritemske platforme), tako da skoraj 40 odstotkov mladih pravi, da novic ne dobiva prek medijev, temveč prek TikToka.

Covid je ljudi fizično ločil, obenem pa jih je ločil tudi digitalno, ali natančneje – družbena omrežja so jih divje polarizirala. In zdaj vsi ugotavljajo, kako so družbe že kar neznosno polarizirane. Ja, polarizacija je obstajala že pred covidom, toda covid jo je rekalibriral, radikaliziral in ekstremiziral, tako da jo je nemogoče umiriti s pozivi k strpnosti in treznosti, saj nosi pečat intenzivnosti časa, v katerem je nastala. Hude naravne katastrofe, nesreče in katastrofe ljudi povežejo in poenotijo – covid jih je ločil.

Zdaj so vsi šokirani nad tem, da so mladi – predvsem fantje – skrenili na desno. Celo na skrajno desno. Ne le v Ameriki, temveč tudi v Franciji in Nemčiji, na Finskem in Norveškem. Toda ta zasuk na desno – Rechtsruck – naj bi bil, pravi Derek Thompson (Atlantic), pospešil prav covid, ki je mladim omejil in onemogočil druženje v fizičnem svetu. »To je privedlo do velikega povečanja časa, ki so ga fantje in dekleta preživeli sami na družbenih omrežjih.« Družbena omrežja so ustvarila »ločeni spletni sferi za moške in ženske«, pravi norveški politolog Ruben B. Mathisen, ki opozarja, da je ta segregacija prišla do izraza v času covida, ko so fantje ostali sami in izpostavljeni promoškim, mačističnim, antifeminističnim spletnim omrežjem, ki so jih tako radikalizirala, da so skrenili na desno in se navdušili nad trumpi.

Družba ne obstaja več

Ljudje se ne družijo več. Še vedno so doma. Še vedno se niso vrnili. Osamljeni so. Živijo v stresu. Depresivni. Pri nas prodajo več antidepresivov kot kadarkoli. Vsak dvajseti Slovenec je na antidepresivih. Nacija je bolna, sredi »tihe pandemije«. Ljubljana je bolj ko ne mrtva. Bulana. Odstraniš turiste – in ni nikogar več. Lepa, čedna, kičasta praznina. Covid je ubil socialne mreže, ki so prej prekipevale od življenja. Neoliberalizem je še enkrat zmagal: družba ne obstaja. Nočno življenje? Nehajte – zadnji avtobus gre ob desetih! Kot da še vedno velja policijska ura. Ljudi zabavajo TikTok, Tinder in Trump, ki jih je napihnil covid. Ja, to je svet, ki ga je ustvarila socialna distanca, covidni izum. Veselje je zamenjala jeza, evforijo je zamenjal cinizem, kino je zamenjal Netflix, ki ga je – tako kot druge pretočne platforme – opolnomočil prav covid. Ljudje se družijo le še v nakupovalnih centrih, ki delujejo kot antidepresivi – v nakupovalnih centrih je vedno lepo in svetlo, vsi so srečni in nasmejani. Nakupovalni centri so antidepresivi, v katere lahko vstopiš. Antidepresivi, v katerih lahko živiš.

Socialna distanca je po covidu postala nov način življenja. Raziskave kažejo, da se pri nas v enem avtu vozi čedalje manj ljudi – v slovenskem avtu tako zdaj najdete le še 1,3 človeka. Socialna distanca je postala nuja, želja, navada, užitek. Vsak je sam, segregiran in izoliran v brezmejni gneči.

Covid je ljudi fizično ločil, obenem pa jih je ločil tudi digitalno, ali natančneje – družbena omrežja so jih divje polarizirala.

Toda socialna distanciranost dela ljudi le še revnejše, še bolj marginalizirane, odrinjene, izključene, pozabljene, tem bolj, ker so obenem tudi talci neoliberalnega kapitalizma, nacionalkapitalizma, nacionalneoliberalizma, ki od njih terja čedalje več, ki jih osamlja in ki je čedalje bolj nečloveški. Poleg tega jih seli iz krize v krizo, iz ene svoje metastaze v drugo, ljudi pa od ene bitke do druge. Zdravniki bi morali državi predpisati regulacijo kapitalizma. V imenu zdravja – za narodov blagor.

Covid je bil priložnost, da svet spremenimo – na bolje. Da ga zgradimo na novo. Prikazala se je pot. Ponudila se je alternativa. Odprla so se vrata v prihodnost. Lahko bi skočili – naprej. Pa nismo. Skočili smo nazaj. Neoliberalizem se je poročil z nacionalizmom, rasizmom, populizmom in fašizmom. Namesto solidarnosti smo dobili še hujšo ekonomsko neenakost, ki je nov zagon dobila prav med covidom. In oh, javno zdravstvo, ki je med covidom reševalo okuženo, prestrašeno, skrizirano nacijo, puščajo, da gre k vragu. Pričakovali smo, da se bo javno zdravstvo okrepilo in utrdilo, saj smo med covidom dokončno uvideli, kako zelo smo odvisni od njega. A spet poslušamo privatizacijske fanfare. Kot da nismo malo prej vsi skupaj skoraj izumrli. Covid bi bil lahko transformativni moment.

Vrnili smo se v normalnost, a te jebene pandemije ne bo nikoli konec. Pet let po izbruhu pandemije covida živimo v grotesknem, katastrofalnem, distopičnem svetu – na robu nove svetovne vojne, na robu podnebnega zloma, na robu fašizma, na robu konca sveta. To je svet, ki je videti tako, kot da ga je ustvarila pošast.