Levica gre na kongres

Dvanajst let najbolj socialno ozaveščene stranke pri nas

Levica je stranka, ki bi morala po vseh pravilih sedeti v opoziciji ali pa je sploh ne bi več smelo biti. Že zdavnaj bi se morala, tako se navadno godi takšnim strankam, preklati na pol in na smrt spreti, se pretirano radikalizirati ali pa preprosto izgubiti ostrino.

Da ne bo pomote, očitali so ji že vse od naštetega. A se ji je iz stranke zagnanih, mladih intelektualcev (Joc Pečečnik bi rekel »mularije«) v zadnjih 12 letih uspelo prekaliti v resno politično stranko, ki je z vstopom v vlado ter prevzemom resorjev in projektov, pred katerimi bi se nekateri samo skrili, pokazala, da je sposobna voditi državo. Pred sobotnim kongresom stranke smo se pogovarjali s kulturno ministrico Asto Vrečko in ministrom za delo Luko Mescem – če na kongresu ne bo večjih presenečenj, bodočima sokoordinatorjema Levice.

»Levica je v vladi dokazala, da je zmožna premikati stvari, ki so jih drugi desetletja le obljubljali,« je povedal Mesec. Postavila je temelje javne stanovanjske gradnje ter dolgotrajne oskrbe, prenovila medijsko zakonodajo, okrepila varstvo zaposlenih in socialne pravice za kulturnike, izpeljala pokojninsko reformo. »Če Levice ne bi bilo v vladi, bi bil prostor socialne države še bolj skrčen, kapital pa še močnejši. Zato brez zadržkov rečem, da smo opravili delo, ki ga pred nami ni nihče.«

»Pokazali smo, da smo stranka, ki ne ostane pri govorjenju, ampak s trdim delom, iskanjem konsenza in iskrenim namenom znamo in zmoremo spremeniti družbo na bolje,« je nadaljevala Asta Vrečko. »A največji izzivi so še pred nami. Od vzpona skrajne desnice, lažnih novic, porasta sovražnega govora in draginje do podnebne krize ter iskanja poti v mir. Naša naloga je, da prihodnjim generacijam zapustimo svet, ki bo prijaznejši do ljudi in narave. Dovolj smo bogati kot družba, da noben otrok ne bi smel odraščati v pomanjkanju in strahu, starejši pa v slabih razmerah in osamljeni.« Boljša prihodnost Slovenije je, je še dodala, »mogoča le z Levico«.

Stranka je kljub temu pred številnimi preizkušnjami. Njen minister Simon Maljevac, pristojen za izvajanje dolgotrajne oskrbe, se je pod patronatom premiera Roberta Goloba zavezal, da bo do konca in uspešno izpeljal najbrž enega najzahtevnejših projektov, če ne najzahtevnejši projekt te vlade. Pokojninski reformi grozijo z referendumom z dveh vetrov. Na eni strani je objestni Pavel Rupar, na drugi tako imenovana delavska koalicija, ki uživa odkrito podporo Mihe Kordiša – strankinega odpadnika, ki napoveduje, da bo srečo na naslednjih volitvah poskusil z novo, še ne ustanovljeno stranko Mi, socialisti.

Podpora Levici, tako javne ankete, je med tem mandatom sicer ostala dokaj stabilna. Nikoli se ni zares zmanjšala, a tudi ni narasla. Možnosti za preboj, kakršen je uspel španski in francoski levici, v stranki očitno vidijo v razširjenem občestvu, v sodelovanju. Zato so že poleti z zeleno stranko Vesna sklenili dogovor, da bodo na naslednjih državnozborskih volitvah nastopili skupaj, to poroko pa naj bi še utrdili s potrditvijo sporazuma o sodelovanju na sobotnem kongresu. Kot je v Delovem podkastu Moč politike v sredo izdal Mesec, pa bi se zakonu lahko, če bodo pogovori obrodili sadove, pridružila še stranka Skupnost, ki jo je avgusta ustanovila skupina županov. To bi pomenilo »lep komplet«, je dejal Mesec, »Levica zastopa teme socialne države in delavstva, Vesna je ekološka stranka, stranka Skupnost pa je tista, ki najbolje razume in sliši lokalna okolja«.

To so pričakovanja, vse to so obljube, pravi uspeh Levice se bo pokazal šele na državnozborskih volitvah.