Zakaj je toliko bolniških odsotnosti?

Dr. Bogomir Kovač

10. 10. 2025  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Bolniške odsotnosti so še eden od akutnih problemov države v iztekajočem se letu 2025, ne zgolj v Sloveniji, temveč tudi v EU. Zadevajo namreč širok krog deležnikov in sistemskih vzrokov, zahtevajo holistični analitični pristop. Pomenijo objektivni ekonomski problem in hkrati sila občutljivo področje človekovih pravic. Razkrivajo zamotano odgovornost politike, biznisa in zdravstva, protislovja trga dela in socialne države. Absentizem kot začasna, trajna ali stalna nezmožnost za delo zadeva namreč vse nevralgične razvojne točke te države, od reforme zdravstva in socialnega varstva do konkurenčnosti gospodarstva in fiskalne krize države. Zato so strateški sistemski pristopi, različne politike in ukrepi tako težavni in težko rešljivi. Manjka nam ekonomske smelosti za potrebni menedžment absentizma na vseh ravneh, ni pravega političnega konsenza za vodenje sprememb. Ladja na tem področju pa nezadržno tone in z njo tudi konkurenčnost socialne države. Ne gre za leseno železo, temveč jedrni problem slovenske družbe.

V Sloveniji je vsak dan odsotnih z dela okoli 56.000 delavcev, nekaj več kot šest odstotkov vseh zaposlenih. Povprečno so ljudje na »bolniški« dobrih 21 dni, skupaj tako izgubimo 18 milijonov delovnih dni na leto. Stroški zdravstvenega absentizma vsako leto naraščajo, nekaj zaradi polne zaposlenosti in višjih plač, pa tudi večje odsotnosti z dela. Na letni ravni Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) za to namenja okoli 700 milijonov evrov na leto (ocena 2025), skoraj 15 odstotkov zdravstvene blagajne, slab odstotek BDP. Če prištejemo še stroške delovnih organizacij in druge oportunitetne stroške širšega absentizma, se približujemo mejam zahtevanih vojaških izdatkov za Nato. Tako absolutno, relativno in tudi primerjalno stojimo pred sila resnim finančnim in socialnim problemom države. Toda o njem ekonomsko raje molčimo, kot politično govorimo.

Problem absentizma so začeli preučevati pred dobrimi 80 leti v VB in ZDA. Sredi druge svetovne vojne je absentizem pomenil širši problem kot zgolj odsotnost z dela, saj je vplival na ekonomsko sposobnost države (produktivnost) in socialno vzdržnost trga dela (sposobnost ljudi). Vseskozi so bile odprte tudi velike moralne dileme glede opravičenih in neopravičenih izostankov z dela, družbene odgovornosti ljudi. Absentizem je tedaj pomenil ogrožanje državne varnosti, njene samooskrbe. In to je danes aktualna tema. Povojni čas je potem s socialno državo prinesel nekaj dodatnih varoval. Zdravstveni absentizem je postal delavska pravica, zapisana in zaščitena v zakonodaji, socialnih dogovorih in javnih zavarovalnih shemah. Kljub tehnološkemu razvoju, organizacijskim spremembam in institucionalni zaščiti zaposlenih pa absentizem zadnja desetletja povsod narašča. Prebivalstvo in zaposleni se starajo, spreminjajo se njihovo vedenje in preference. Razumljivo, ljudje bi raje delali manj za več plačila, želijo si fleksibilnih oblik dela in bolj cenijo prosti čas. Hkrati pa se najhitreje množijo težko določljive psihične težave in diagnoze zaposlenih. Skratka, trendi so negativni, rešitve pa nezadovoljive.

Slovenija spada med države z visokimi ugodnostmi za ljudi na »bolniški«, hkrati pa ima eno največjih stopenj absentizma. Smo unikatni glede neomejenega časa »bolniške«, imamo tudi eno najvišjih nadomestil za odsotnost z dela. Glede izdatkov za zdravstveni absentizem smo na petem mestu v EU, odgovornost za nadomestilo do 30 dni odsotnosti imajo delodajalci in ne ZZZS. Več kot 9500 zaposlenih je zaradi bolezni odsotna več kot leto dni (2024), rekorderji so na »bolniški« tudi več kot 10 let. Torej nam sistem na ravni zdravstvenih diagnoz, izvedenskih mnenj, invalidskih napotitev, pa tudi dinamičnih prilagajanj na notranjem »trgu dela« v organizacijah ne deluje. Imamo, kot običajno, veliko zakonskih določil, pa nepovezano delovanje različnih institucij (ZZZS, IRSSV, ZPIZ …) in dodelan sistem prelaganja odgovornosti. Tu so tudi vešči koristniki zlorab zdravstvenih in socialnih pravic. Kaj torej storiti?

Če želimo izboljšati zdravje zaposlenih in zmanjšati absentizem z vidika stroškov, potrebujemo korenite spremembe. Absentizem je socialni, ekonomski in kulturni problem, zahteva sistemski pristop. Najprej na zakonodajni strani z dvema primerljivima ukrepoma glede na EU. Omejiti bi morali trajanje bolniške odsotnosti (recimo eno leto) in znižati vrednost nadomestil (dvakratnik minimalne plače). Oba morata spodbuditi vrnitev na delo in razrešitev socialnega statusa zavarovanca. (Ne)zmožnosti za delo zahtevajo ali prilagoditev delovnega mesta ali pa invalidsko upokojevanje. Procesne in sistemske rešitve (hitrejša obravnava, učinkovita zdravstvena in poklicna rehabilitacija…) morajo povezati interese in odgovornost vseh deležnikov. Seveda, najprej moramo odpraviti absentizem političnih odločevalcev v parlamentu.

Menedžiranje absentizma je resen politični in poslovni zalogaj. Za njim stoji pomembno vodenje razvojnih sprememb sodobne družbe. Zadeva izhodišče razumevanja socialne države, pa tudi konkurenčnosti. Pomeni enega najzahtevnejših delov kadrovske politike organizacij. Imamo modele dobrih praks (Krka) in primere čudaških razsodb sodišč glede diskriminacije (Verallia Spain, 2025). Absentizem kot »odsotnost« ukrepanja je nevarnejši od še tako zamotanih zapletov »izostankov« z dela.