Katarina Čas / Igralka, ki tekmuje le sama s seboj

Katarina Čas (1976) posebne predstavitve ne potrebuje. Gotovo gre za enega najbolj prepoznavnih obrazov (in glasov) domačih zaslonov. In to že desetletja. Pred očmi slovenske javnosti je na neki način odraščala – in se kalila kot televizijska voditeljica in igralka. Morda se je spominjate kot karizmatične in prizemljene (so) voditeljice priljubljenih oddaj Atlantis, Zmenkarije in Aritmija, morda ste jo spremljali v televizijskih serijah Strasti, Prepisani in Življenje Tomaža Kajzerja, pa Primeri inšpektorja Vrenka in Ja, Chef!. Pa v domačih filmih Prebujanja Petra Bratuše, Jaz sem Frenk Metoda Pevca in Pa tako lep dan je bil Perice Raija. Gotovo pa vam niso ušli njeni mednarodni uspehi, kot je denimo ikonična vloga v filmu Volk z Wall Streeta velikega Martina Scorseseja, pa Danny Collins Dana Fogelmana, kjer je igrala ob boku Ala Pacina. Njeno življenje je trenutno razpeto med Trstom, Ljubljano in Londonom, s projekti v pred- ali postprodukciji, med pričakovanjem avdicij ali odgovorov nanje, ter snemanji, ki jo pogosto popeljejo na različne konce sveta.

Novembra bo premiero dočakal njen najnovejši projekt – težko pričakovana britanska serija Wild Cherry, nastala pod okriljem produkcijske hiše BBC One, kjer se bo, kot eden stranskih likov, pojavljala vso sezono. Serija je postavljena v premožen britanski milje, kjer spremljamo življenja mater in hčera ter njihovih odnosov v toksičnem svetu družbenih omrežij, njena ustvarjalka pa je dvakratna prejemnica nagrade bafta Nicôle Lecky. »Čeprav gre za televizijsko serijo, je bil način dela zelo filmski,« se spominja igralka. »BBC ima za tovrstne projekte velik proračun, zato se snema z isto natančnostjo in vizualnim standardom kot pri filmu.« Za vlogo v seriji, ki so jo snemali od oktobra lani do konca letošnjega februarja in zaradi katere je kar nekajkrat preletela razdaljo med našo in britansko prestolnico, je morala opraviti zahtevne avdicije. In ko je mislila, da je že odpisana, je prejela veselo novico.

»Avdicije sčasoma postanejo posebna veščina, ki se je moraš priučiti,« pravi. »Kot igralka moraš znati prenesti tudi negotovost, čakanje in zavrnitve, ki so neizogiben del tega poklica. Pogosto pride povabilo kar z danes na jutri, zato se je treba odzvati takoj, tudi če to pomeni, da spremeniš druge načrte. Na začetku vsaka zavrnitev strese – sprašuješ se, ali si dovolj dobra, ali si kaj narobe naredila. Z leti pa ugotoviš, da včasih preprosto nisi to, kar so iskali. To moraš sprejeti, drugače te poklic hitro izžame.« Danes se na avdicije odpravi z nekoliko več lahkotnosti: vsaka je priložnost za vajo, raziskovanje in izpopolnjevanje, pa tudi možnost, da si te nekdo zapomni in te ima v mislih za naslednji projekt. Prav to se ji je namreč že pripetilo.

Če se retrospektivno ozira na svoje uspehe, se ji vse skupaj zdi kot nekakšna veriga srečnih naključij. Ali pa morda usoda. Eno ključnih vlog v tej zgodbi je odigrala kasting direktorica Nancy Bishop, ki je v Ljubljani vodila delavnico. Čez čas je od nje dobila vabilo na avdicijo za Malickov film Drevo življenja – in čeprav vloge ni dobila, jo je šef kastinga priporočil ustvarjalcem irske črne komedije Policist Johna Michaela McDonagha. To vlogo je dobila. In zanjo je pomenila prelom. Do takrat je imela občutek – tudi zato, ker ni bila šolana igralka, namesto študija igre na ljubljanski AGRFT se je namreč »razumno« odločila za Ekonomsko fakulteto –, da je nekje vmes, ne tukaj ne tam, da pravzaprav še išče svoje mesto v (filmskem) svetu. Po tej vlogi je začutila, da obstaja mesto zanjo tudi zunaj Slovenije. Da zmore. In prišle so še druge mednarodne vloge, v filmih in na televiziji.

Čeprav jo je velik del domače javnosti spoznal kot voditeljico, je namreč film vzljubila že pri štirinajstih, ko je v filmu Peklenski načrt v režiji Antona Tomašiča odigrala prvo filmsko vlogo. In k filmu se je vedno znova vračala. »Po eni strani je ta poklic izjemno nestanoviten – nikoli ne veš, kaj te čaka jutri –, po drugi pa mi daje neizmerno svobodo,« razmišlja. »Omogoča mi, da nenehno raziskujem, rastem, se preizkušam v različnih likih in situacijah – kot bi živela več vzporednih življenj. In prav to me vedno znova fascinira.« Pri tem pa ji je najpomembneje, da tekmuje sama s seboj. Da pri sebi »vidim napredek, da se učim in ostajam radovedna. Vse drugo pride in gre – to pa ostane.«