Film / Zrcala, št. 3
Miroirs No. 3, 2025, Christian Petzold
Zadnji beg.
Zadnji beg.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V Phoenixu, briljantnem filmu noir, ki ga je Christian Petzold posnel pred dobrimi desetimi leti, mlada Judinja (Nina Hoss), ki so ji v Auschwitzu povsem iznakazili obraz, vztraja, da ji s plastično operacijo »izdelajo« tak obraz, kakršnega je imela prej, a potem svojemu možu, prepričanemu, da je umrla v taborišču, ne pove, kdo je, ampak pusti, da v njej prepozna žensko, podobno svoji »pokojni« ženi – in jo začne zapeljevati. Z zloveščim naklepom. Film Zrcala, št. 3 je sicer sklepni del ohlapne trilogije, ki sta jo spočela Undine in Rdeče nebo, a izgleda kot reimaginacija Phoenixa, vendar s pridihom Haighove drame Vsi mi tujci, Lynchevega Mulholland Drivea, Bergmanove Persone, Chabrolove fantazije Alice ou la dernière fugue, Sieglovega vesterna Beguiled, Reiner/ Kingove Misery, Rohmerjevih moralk in vseh tistih psihotrilerjev, v katerih ženska naleti na popolne neznance, ki pa jo sprejmejo nenavadno toplo – kot svojo izgubljeno hčerko. To se zgodi Lauri (Paula Beer), berlinski pianistki (film je dobil naslov po sloviti Ravelovi klavirski suiti), ki na podeželju, sredi mirne narave, doživi prometno nesrečo, v kateri njen fant umre, ona pa ne le, da »čudežno« preživi, ampak jo tudi – še bolj »čudežno« – odnese brez praske. Glede na to, da njenemu fantu odpre glavo, je to, da se njej nič ne zgodi, več kot čudežno – čudno.
Še bolj čudno pa je, da jo Betty (Barbara Auer), ki živi tam zraven, vzame k sebi in tako rekoč posvoji, sama pa na svojega mrtvega fanta v trenutku pozabi – kot da ga ni bilo. In totalno čudno: Betty – prijazna, ljubeča, melanholična – jo začne kmalu oblačiti v oblačila svoje pokojne hčerke. Oh, in absolutno čudno – njena mož (Matthias Brandt) in sin (Enno Trebs), ki ne živita z njo, se delata, kot da to, kar se dogaja, ni totalno čudno. In morbidno. Nelagodno. Kaj torej – je Laura res Laura? Je zombi? Zrcalna prikazen? Dvojnica? Izgubljena hči? Unheimliche – nenavadno znana neznanka in čudno neznana znanka? Tančica videzov? Nekaj, kar se vrača in noče umreti? Petrarcova Laura v deželi Laure Palmer? Je Betty nora? Ali sploh obstaja? Kdo je tu živ in kdo mrtev? Ali pa je Laura le heglovski duh, ki prav s tem, ko se vrne k sebi, ustvari svet (dom, če hočete), v katerega se vrne? Petzold ne kriči – vse to zrežira tako subtilno, tako diskretno, tako delikatno in tako tiho, da je lahko vse hkrati in obenem nič od tega. Predvsem pa se ne dela, da ve. A tu je umetnost filma – ko pove to, česar ne ve. Film Zrcala, št. 3 je zgodba o izgubljenih trenutkih, zamujenih priložnostih, neuslišanih emocijah, spodletelih tranzicijah in tragičnosti tega, kar se ni zgodilo. (art)
fSHmiCoPf_E
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.