Film / Zrcala, št. 3

Miroirs No. 3, 2025, Christian Petzold

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 41, 10. 10. 2025

Zadnji beg.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 41, 10. 10. 2025

Zadnji beg.

V Phoenixu, briljantnem filmu noir, ki ga je Christian Petzold posnel pred dobrimi desetimi leti, mlada Judinja (Nina Hoss), ki so ji v Auschwitzu povsem iznakazili obraz, vztraja, da ji s plastično operacijo »izdelajo« tak obraz, kakršnega je imela prej, a potem svojemu možu, prepričanemu, da je umrla v taborišču, ne pove, kdo je, ampak pusti, da v njej prepozna žensko, podobno svoji »pokojni« ženi – in jo začne zapeljevati. Z zloveščim naklepom. Film Zrcala, št. 3 je sicer sklepni del ohlapne trilogije, ki sta jo spočela Undine in Rdeče nebo, a izgleda kot reimaginacija Phoenixa, vendar s pridihom Haighove drame Vsi mi tujci, Lynchevega Mulholland Drivea, Bergmanove Persone, Chabrolove fantazije Alice ou la dernière fugue, Sieglovega vesterna Beguiled, Reiner/ Kingove Misery, Rohmerjevih moralk in vseh tistih psihotrilerjev, v katerih ženska naleti na popolne neznance, ki pa jo sprejmejo nenavadno toplo – kot svojo izgubljeno hčerko. To se zgodi Lauri (Paula Beer), berlinski pianistki (film je dobil naslov po sloviti Ravelovi klavirski suiti), ki na podeželju, sredi mirne narave, doživi prometno nesrečo, v kateri njen fant umre, ona pa ne le, da »čudežno« preživi, ampak jo tudi – še bolj »čudežno« – odnese brez praske. Glede na to, da njenemu fantu odpre glavo, je to, da se njej nič ne zgodi, več kot čudežno – čudno.

Še bolj čudno pa je, da jo Betty (Barbara Auer), ki živi tam zraven, vzame k sebi in tako rekoč posvoji, sama pa na svojega mrtvega fanta v trenutku pozabi – kot da ga ni bilo. In totalno čudno: Betty – prijazna, ljubeča, melanholična – jo začne kmalu oblačiti v oblačila svoje pokojne hčerke. Oh, in absolutno čudno – njena mož (Matthias Brandt) in sin (Enno Trebs), ki ne živita z njo, se delata, kot da to, kar se dogaja, ni totalno čudno. In morbidno. Nelagodno. Kaj torej – je Laura res Laura? Je zombi? Zrcalna prikazen? Dvojnica? Izgubljena hči? Unheimliche – nenavadno znana neznanka in čudno neznana znanka? Tančica videzov? Nekaj, kar se vrača in noče umreti? Petrarcova Laura v deželi Laure Palmer? Je Betty nora? Ali sploh obstaja? Kdo je tu živ in kdo mrtev? Ali pa je Laura le heglovski duh, ki prav s tem, ko se vrne k sebi, ustvari svet (dom, če hočete), v katerega se vrne? Petzold ne kriči – vse to zrežira tako subtilno, tako diskretno, tako delikatno in tako tiho, da je lahko vse hkrati in obenem nič od tega. Predvsem pa se ne dela, da ve. A tu je umetnost filma – ko pove to, česar ne ve. Film Zrcala, št. 3 je zgodba o izgubljenih trenutkih, zamujenih priložnostih, neuslišanih emocijah, spodletelih tranzicijah in tragičnosti tega, kar se ni zgodilo. (art)

fSHmiCoPf_E

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Prizadevanja, da bi pokopani borci dobili imena

Pozaba in spomin

Odstopil poslanec SD

Jani Prednik je odločitev sprejel po obtožbah o fizičnem in psihičnem nasilju

Poslanec SD ovaden zaradi nasilja 

Očitki o nasilju so hudi, Jani Prednik lahko pričakuje tudi zaslišanje na policiji