Film / Smashing Machine: Življenje v ringu

Gladiator.

»Dan brez bolečine je kot dan brez sonca,« dahne Mark Kerr (Dwayne Johnson, nekdanji The Rock), »no holds barred« rokoborec in borec mešanih borilnih veščin, Smashing Machine, človek, ki je postal mašina, stroj za razbijanje, morilski stroj, ultimativni prvak – nabit, steroiden, jeklen, hurikanski, neuničljiv. Menedžer nasilja.

Od leta 1997 do leta 2000 neprestano zmaguje – nihče ga ne more ustaviti, kaj šele zmleti. Ko je v ringu je nepremagljiv – vse mu je jasno. Nobenih dvomov, nobenih negotovosti, nobenih strahov. Toda ko je zunaj ringa, zelo spominja na boksarja Jakea LaMotto (Robert De Niro), protagonista Scorsesejevega Pobesnelega bika – mučijo ga negotovost, dvomi, strahovi. Pa jeza. In kozmični jazz. Ne ve, zakaj zmaguje. Zasvojen je z opioidi. Bolečina prihaja od znotraj – iz temnega srca mašine. Našel je nekoga, ki mu je kos. Kerr – tako kot LaMotta – potrebuje ring, v katerem lahko divja in besni. A kos tej panični, napeti, neudobni, skrivaj nežni gmoti zmešanih mišic je tudi Dawn (Emily Blunt), dekle, ki noče le ostankov. Ne, noče biti le njegova eksorcistična periferija, le njegovo stereotipno »odrešilno« protislovje, le del njegove podporne mreže. Zna ga prižgati. Zna se boriti z njim. V ringu bi ga zmlela. Izpraskala bi mu ljubezen. Pokazala bi mu, kaj je zmaga. Smashing Machine, za Dwaynea Johnsona bolj Kit kot Rokoborec, je šokantno naturalistična arty filmska biografija – škoda, da je nista korežirala oba brata Safdie, avtorja Netflixove klasike Uncut Gems. (kino)