Čakalnica na prostem

Del našega glavnega mesta, kjer drug ob drugem stojijo Univerzitetni klinični center Ljubljana ter množica drugih klinik in inštitutov, ki skupaj tvorijo daleč največjo slovensko bolnišnično četrt, ima izrazito malo zelenih površin. Razlogi so znani. Le streljaj od mestnega središča je pozidava še vedno zelo gosta, tu so številne ceste, ki so, tudi zaradi vsakodnevnega navala pacientov in zdravstvenih delavcev, zelo prometne, velik udarec pa je zelenju dodalo tudi krčenje teh površin v zadnjih desetletjih. Nekatere so padle zaradi širitve klinik, druge so postale parkirišča, protestom navkljub pred desetletjem tudi park pred Polikliniko. Na edinih nepozidanih površinah so zgradili zasebni parkirni hiši, edini večji park je tako ostal pred Onkološkim inštitutom, pa še ta ni v zavidanja vrednem stanju. A ne primanjkuje le zelenja, temveč tudi klopi, kjer bi mimoidoči lahko posedeli, ali pa preglednih oznak, ki bi nam razložile, kje posamezne klinike sploh so – vsega tistega, kar bi to betonsko džunglo naredilo prijaznejšo do obiskovalca, ki vanjo praviloma vstopa s skrbmi, povezanimi z zdravjem.

Ko so se torej lani na razširjenem pločniku ob prehodu za pešce na Zaloški cesti, ki povezuje osrednjo stavbo Kliničnega centra z Nevrološko kliniko, Onkološkim inštitutom in Kliniko ORL, pojavile nove klopi – ne le ena, temveč več klopi! –, marsikdo ni verjel, ali vidi prav. Še toliko bolj, ker se je nad njimi razprostirala konstrukcija z zelenim baldahinom. Ta je napovedoval, da bi dobro lahko služil ob vsakem vremenu, tudi ob dežju ali poletni pripeki. 

Je sploh treba dodati, da so se klopi nemudoma »prijele«? In da še danes skorajda ne mine trenutek, da na njih ne bi kdo sedel? Nemalo zaposlenih na okoliških klinikah tam pomalica. Posedijo bolniki, ki se med hospitalizacijo smejo in zmorejo gibati; prepoznamo jih po frotirastih bolnišničnih plaščih. Posedijo tisti, ki odhajajo s pregledov. Na klopeh počakajo na prevoz, saj je dostop do bolnišničnih poslopij težaven. Za svoje so jih vzeli tudi spremljevalci pacientov, saj ob opazovanju mestnega vrveža čakanje na svojce, ki imajo v bližnjih poslopjih preglede ali posege, hitreje mine. Del še nedavno zanemarjenega pločnika ob prometni cesti, ki je bil marsikdaj celo nelegalno parkirišče, je z majhno preobrazbo postal sila prijeten. Pokrita čakalnica – a na prostem.

Ob Prostorožu se z nagrado Novega evropskega Bauhausa, namenjeno presežnim projektom iz vse Evrope, ki so hkrati trajnostni, vključujoči in lepi, ponašata še slovenska kolektiva Robida in Krater.

Prav ta intervencija je kasneje pritegnila pozornost evropske komisije, a ne le ta, celoten projekt, katerega del je bila; gre za projekt (Ne)zdravi prostori, ki je na podlagi poglobljene raziskave na območju Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter drugih klinik in inštitutov – oziroma na medicinskem območju Vodmat – ponudil še več drugih mogočih izboljšav, ki se vse po vrsti zdijo smiselne in predvsem uresničljive. Evropsko komisijo so celo tako zelo prepričale, da je avtorju projekta, neprofitnemu urbanističnemu studiu Prostorož, prejšnji teden v Bruslju podelila eno od letošnjih nagrad Novega evropskega Bauhausa. Te zadnjih pet let namenja izjemnim projektom iz vse Evrope, ki so hkrati trajnostni, vključujoči in lepi – ter s tem vzor drugim.

Prostorož, ki je med uveljavljenimi kolektivi (poleg njih so nagradili še novince) osvojil drugo mesto med projekti, ki »dajejo prednost krajem in ljudem, ki to najbolj potrebujejo«, je tretji iz Slovenije s katero od nagrad Novega evropskega Bauhausa. Prvo je leta 2022 prejel kolektiv Robida, drugo leta 2024 kolektiv Krater. Prvi je svežega duha vnesel v vasico v Benečiji, drugi v opuščeno gradbeno jamo v ljubljanski soseski Bežigrad, pri čemer oba veliko truda vlagata v grajenje skupnosti z okoliškimi prebivalci. Enako velja za Prostorož, ki že več kot dve desetletji raziskuje, kako odprte in javne prostore spremeniti v prijetnejše za bivanje, in to praviloma brez dragih, megalomanskih vlaganj. Ključno razliko lahko naredi že dodatna klop na pravem mestu. Ali urejena zelenica ali zasajeno drevo. Ali pa prebarvana asfaltna tla in osvežena igrala.

Kako pa to, da se je Prostorož lotil raziskovanja velike ljubljanske bolnišnične četrti? »Razlogov je bilo več. Najprej so bile tu naše osebne izkušnje s klinikami na tem območju,« pravi Zala Velkavrh, članica Prostoroževe ekipe. »Drugi razlog je bila majhna participativna raziskava o percepciji vročine v Ljubljani, s katero smo leta 2020 poskušali odkriti najbolj vroče točke v mestu – sodelujoči v raziskavi so jih v treh tednih označili kar 700, šlo je predvsem za križišča, ceste, ulice in avtobusna postajališča, med slednjimi pa je najbolj izstopalo prav postajališče na območju Kliničnega centra. Ta se zaradi betona in odsotnosti zelenja res izjemno pregreva.« Tretji razlog je bilo dogajanje v času pandemije. »Spomnimo se, kako smo takrat na preglede čakali zunaj, obiski so bili, če so bili dovoljeni, zunaj, zdravniki so jedli zunaj, kjer so lahko sneli maske. Tu so bili še kontejnerji za testiranje – vse to je prineslo ogromen pritisk na odprte površine, ki pa že prej niso bile v dobrem stanju, saj so se urejale brez vsake strategije.« Vse to so zaokrožale še kaotične razmere, v katerih smo bili priča razgrajevanju javnega zdravstva. Prostorož si je tako zadal nalogo, da razišče, kaj v okolici javnih zdravstvenih ustanov bi bilo mogoče izboljšati na dolgi rok in kaj takoj.

Bivanje je lahko prijetnejše tudi brez dragih, megalomanskih vlaganj. Ključno razliko lahko naredi že dodatna klop na pravem mestu. Ali urejena zelenica ali zasajeno drevo.

Pri tem so mu bila v pomoč evropska sredstva, ki jih je pridobil leta 2022. »S temi sredstvi smo izvedli delavnice z zaposlenimi, intervjuje s pacienti in sprehode po območju. Med drugim smo kupili 16 miz in klopi, ki smo jih nato postavili tam, kjer se nam je zdelo, da sedišč najbolj primanjkuje. Opremljene so bile s QR-kodo, prek katere nam je vsakdo lahko sporočil, ali naj klop ostane ali ne. Kar 98 odstotkov sodelujočih oziroma skupno 400 ljudi jih je podprlo,« pravi Zala Velkavrh. Tudi druge raziskovalne metode so potrdile, da je potreba po zelenih prostorih za čakanje izjemno velika.

K sodelovanju so povabili vodstvo Kliničnega centra in Onkološkega inštituta. Odziv prvega je bil zelo pozitiven, vzpostavili so odlično sodelovanje. Vodstvo drugega pa se ni odzvalo. Oziroma je v odgovoru, presenetljivo, zapisalo, da novih »klopi ne potrebujejo, ker bodo privlačile vandale«. Vendar je okolica inštituta še kako potrebna preureditve. »Odkar so glavni vhod premestili na južno stran, tik ob Ljubljanico, na Šuštarjevo nabrežje, avtomobili tam pogosto stojijo v koloni. Stari, bolni, hendikepirani – vsi morajo del poti opraviti peš. A pločnika, ki bi bil varen za nekoga na vozičku, ni. Dostop je izjemno neprijeten,« opozarja Zala Velkavrh.

Prav zato je ekipa Prostoroža, ko je po opravljeni raziskavi pripravila predloge za izboljšave štirih javnih prostorov na območju, mednje uvrstila tudi ureditev Šuštarjevega nabrežja. Tam bi ukinili parkirišča, poskrbeli bi za enoten nivo in s tem odpravili tektonske ovire, dodali bi klopi, tudi takšne, ki se kot tribune spuščajo proti reki Ljubljanici in jo približujejo ljudem. Odstranjevanja tektonskih ovir bi se lotili tudi na promenadi, ki vodi do glavne stavbe Kliničnega centra – oboje je zasnoval sloviti arhitekt Slavko Kristl, oboje je kulturna dediščina, a gibalno ovirani, ki želijo v poslopje vstopiti, so danes prisiljeni narediti ogromen ovinek prek vhoda v urgenco. Tudi prostor pred urgenco, ki je trenutno med najbolj degradiranimi na območju, bi preuredili v majhen trg.

In četrta lokacija? »Tukaj smo predvideli nadaljevanje promenade od glavne stavbe UKC z dvignjenim prehodom onkraj Zaloške ceste. Delno pa smo prostor uredili že s pokrito čakalnico,« pravi Zala Velkavrh. »Zamišljena je bila sicer kot začasni ukrep in identificirali smo tudi že 12 novih lokacij, kamor bi jo lahko prestavili. A ljudje so jo do te mere posvojili, da si premika ne želi prav nihče. Trg, kjer stoji čakalnica, danes ni zgolj prostor, kjer posediš, ampak tudi glavna orientacijska točka za bolnike, ki niso iz Ljubljane.«

Ljubljanska bolnišnična četrt ni pomembna le za Ljubljano, pomembna je za vso državo. To je razlog več, zakaj bi moral biti vsak poseg v to območje izjemno premišljen, strateški.

Poleg pokrite čakalnice je bila za zdaj realizirana le še prenova paviljona pred Kliničnim centrom, ki so jo prav tako lahko zagotovili z majhnim vložkom. Paviljon, ki je dolgo zanemarjen sameval oziroma ponujal zatočišče – pravzaprav skrivališče – zgolj kadilcem, je, potem so ga prebarvali in opremili z novimi klopmi, zacvetel in danes pritegne zelo širok spekter obiskovalcev. Drugi Prostoroževi načrti pa na realizacijo še čakajo, ne nazadnje bi terjali tudi večje vložke. A glede nadaljnjega sodelovanja s Kliničnim centrom so zelo optimistični, saj so tam pokazali veliko zanimanja za urejanje javnih prostorov v objektih (v njihovih atrijih) in tudi okoli njih.

Nikakor pa ni vse odvisno zgolj od te ustanove. Pri urejanju trga pred urgenco bo nujno sodelovanje z lastniki bližnjega stanovanjskega objekta in parkirne hiše. Za urejanje cest in pločnikov pa je pristojna Mestna občina Ljubljana. Nekatere rešitve so še zelo daleč, spet druge že bližje obzorja. »Zelo nas veseli, da je bila Prostoroževa študija vključena v podlage za arhitekturni natečaj za območje Šuštarjevega nabrežja. Ta v skladu z našimi predlogi denimo uvaja skupne prometne površine, na katerih bo dostop za reševalna vozila, predvsem pa za pešce in osebe z različnimi oblikami oviranosti, lažji. Območje bi po prenovi lahko postalo rečna promenada.«

Ljubljanska bolnišnična četrt sicer ni pomembna le za Ljubljano, pomembna je za paciente iz vse države. »Zato je urejanje tega območja toliko bolj zanimivo, a tudi zapleteno,« pravi Zala Velkavrh. To je razlog več, zakaj bi moral biti vsak poseg v to območje izjemno premišljen, strateški. »Temu območju bi morali omogočiti boljše povezave z javnim prevozom. Izdelati bi morali mobilnostni načrt za zaposlene – zlasti tisti z nizkimi dohodki namreč ne živijo v Ljubljani in za prihod na delo nujno potrebujejo prevoz. Ker je javni prevoz v prestolnici in širši regiji trenutno precej neučinkovit, je pritisk avtomobilov na mesto še toliko večji.« Kako se izviti iz te zanke? »Če se Univerzitetni klinični center Ljubljana v prihodnosti ne bo selil na novo lokacijo na obrobju mesta, bo potrebna prometna revolucija. Samo tako se bo lahko sprostil prostor za ureditev odprtih, zelenih površin, ki je nujen že zato, da bo ob pregrevanju prispeval k hlajenju tega območja,« je prepričana Zala Velkavrh.

In kaj Prostorožu pomeni nagrada Novega evropskega Bauhausa? Predvsem priznanje, da gre s svojim delom, z intervencijami in raziskavami v pravo smer. »V zahodni in severni Evropi se že namenja veliko poudarka odprtim površinam okoli zdravstvenih ustanov. Tudi mi smo se s to temo že veliko ukvarjali. Naredili smo raziskavo o zunanjih površinah okoli ljubljanskih zdravstvenih domov, stanje primerjali z drugimi državami in ugotovili, da se pri nas v urejanje tega področja vlaga izjemno malo. Je pa to zelo uporabno za celotno Slovenijo, kjer so odprte površine razumljene predvsem kot prostori za parkiranje. V preteklosti smo že imeli nekatere zelo kakovostne rešitve: v času Avstro-Ogrske so okoli bolnišnic umeščali parke, tudi v času socializma in arhitekturnega modernizma je bil marsikje velik poudarek na zelenih površinah.«

»Če se Univerzitetni klinični center Ljubljana v prihodnosti ne bo selil na novo lokacijo na obrobju mesta, bo potrebna prometna revolucija.«

– Zala Velkavrh, Prostorož

Zato je vsak korak v to smer, vsaka intervencija, četudi čisto drobcena, pomembna. »S temi majhnimi koraki namreč pokažemo, kaj pomeni, če kdo skrbi za prostor. Z našim delom želimo razvijati tako imenovano infrastrukturo skrbstvenosti. In sporočilo je še toliko močnejše, če ga lahko doživimo pri ustanovah, katerih poslanstvo je že tako skrb – skrb za ljudi.«