Neznani leteči predmet

Pred nedavnim so trije veliki letalniki iz različnih smeri vdrli v zračni prostor nad københavnskim letališčem in povzročili popolno zmedo: promet je zastal za vso noč. Sledil je rafal odpovedi, zamud in preusmeritev poletov – prizadetih je bilo več kot 20 tisoč potnikov. Sočasno sta dva brezpilotna letalnika obletavala območje letališča v Oslu in prav tako povzročila štiriurni zastoj prometa, letalniki pa so nagajali tudi na manjših danskih letališčih Aalborg in Billund.

Danska obrambna ministrica je dejala, da gre za »hibridni napad« in »sistematično operacijo«, premierka Mette Frederiksen pa, da je bil to »najresnejši napad na dansko kritično infrastrukturo doslej«. Čeprav storilec uradno ostaja neznan, največ sumov seveda leti na Rusijo, saj njeni letalniki v zadnjem času pogosto vdirajo v zračni prostor članic severnoatlantskega zavezništva. Moskva očitke zavrača, a Frederiksenova vseeno ne izključuje vpletenosti Rusije. Danska je zato začasno prepovedala tudi rabo vseh civilnih brezpilotnih letalnikov, torej tistih za osebno rabo, saj se je bližalo zasedanje evropskega sveta v Københavnu.

Osrednja tema ene od žgočih razprav na tem zasedanju je bila pobuda za vzpostavitev obrambnega »zidu« proti ruskim letalnikom. Gre za mrežo senzorjev in orožij, ki jo je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen opisala kot »sistem za hitro zaznavanje, prestrezanje in po potrebi tudi nevtralizacijo dronov.« Letalniki namreč iz Rusije zadnje čase pogosto »zaidejo« v zračni prostor evropskih držav in članic Nata, najpogosteje baltskih držav in Poljske, a tudi onkraj njihovih meja. Konec prejšnjega meseca so se v nočnih urah množično pojavljali tudi nad danskimi vojaškimi oporišči. Piloti letalske družbe Turkish Airlines so pred nedavnim neidentificirani letalnik opazili v bližini bukareškega letališča in to je bilo zaradi tega primorano preusmeriti več poletov. Ruski letalniki pogosto zaidejo v estonski zračni prostor. Desetega septembra jih je kar 19 vdrlo v poljski zračni prostor, pri čemer Kremelj zanika, da je šlo za načrtovan napad.

Če z letalnikom preletimo sosedovo parcelo, potrebujemo njegovo soglasje, če pa naš dron leti nad urbanim območjem, bi potrebovali soglasja lastnikov vseh zemljišč, ki jih preletavamo.

Marsikdo je prepričan, da je bila to namerna provokacija – med njimi je tudi denimo obramboslovec Iztok Prezelj, dekan Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ki pravi, da gre za »akt agresije«. V nedavnem intervjuju za Radio Slovenija je na vprašanje, ali lahko tudi naša država postane tarča tovrstnih provokacij, odgovoril, da se »kršenje zračnega prostora ne izvaja samo v obmejnih državah članicah Nata, ampak tudi v državah, kot sta Danska in Švedska, zato je to absolutno mogoče pričakovati«.

Brezpilotna revolucija

Vojne v 21. stoletju se večidel bijejo brezpilotno – z letalniki, ki so postali sinonim za sodobno vojskovanje, z razvojem sistemov umetne inteligence pa tudi sinonim za vojskovanje jutrišnjega dne: od inteligentnega avtonomnega orožja, ki tarčo prepozna, izbere in odstrani brez posega človeške roke, do srhljivih rojev letalnikov, ki avtonomno sodelujejo med seboj, se sproti prilagajajo spreminjajočim se okoliščinam na bojišču in usklajeno izvajajo napade.

Pravzaprav je mogočih rab brezpilotnih zrakoplovov ogromno. In nikakor niso vsi tako uničujoči (ali škodoželjni) kot morilski roboti na propelerjih, o katerih vsak dan beremo v skrb zbujajočih novicah – nasprotno, letalniki lahko celo rešujejo življenja. Brezpilotni letalniki, opremljeni s toplotnimi kamerami, so denimo izjemno uporabni pri iskanju ponesrečencev v gorah. Nadzorni letalniki so leta 2022 odigrali pomembno vlogo pri zamejevanju požarov na Krasu, Zavod za gozdove Slovenije pa je kasneje (v sodelovanju z organizacijo Project O2) ob pomoči letalnikov, ki so trosili semenske kroglice, ozelenil 10 tisoč kvadratnih metrov poškodovanih in težko dostopnih pogorišč. Droni so radikalno spremenili tudi pravila igre v geodeziji, saj so se izkazali za revolucionarno orodje za kartiranje terena. Specializirani letalniki, opremljeni s fotogrametrijo in tipali LiDAR, lahko v nekaj urah kartirajo kvadratne kilometre terena z natančnostjo, ki je bila pred leti dosegljiva le s helikopterji in dragimi letalskimi meritvami. Podobna tehnologija se je kot zelo uporabna izkazala v arheologiji, to so dokazali tudi slovenski raziskovalci: ekipa Inštituta za arheologijo ZRC SAZU je predlani opravila aerolasersko snemanje z brezpilotnim letalnikom na območju dveh prazgodovinskih naselbin na Notranjskem. Brezpilotni letalniki vse bolj veljajo za ključno orodje pri inovacijah v kmetijstvu, predvsem pri pregledovanju kmetijskih površin, spremljanju stanja posevkov in zaznavanju vodnega stresa ter pomanjkanja hranil, zaznavanju škodljivcev in povzročiteljev bolezni rastlin. Ponekod, denimo na Drinovčevi kmetiji na Okroglem, letalnike uporabljajo tudi za gnojenje. Škropljenje z rabo teh naprav, ki je sicer že ustaljeno na Kitajskem, pri nas oziroma v Evropi za zdaj ni dovoljeno zaradi nevarnosti odnašanja fitofarmacevtskih sredstev na sosednje površine.

Poleg tega so droni med drugim uporabni v gradbeništvu (za spremljanje napredka projektov), energetiki (za pregledovanje daljnovodov in vetrnic), prometu (za nadzor prometa in hitro odkrivanje nesreč), okoljevarstvu (za spremljanje onesnaženosti zraka in voda) ter videoprodukciji in filmu, kjer omogočajo posnetke iz ptičje perspektive, kakršne je bilo doslej mogoče napraviti predvsem s helikopterjem in so bili zato izključno v domeni visokoproračunskih produkcij. Zdaj z letalniki snemajo tudi na primer gorske videobloge, nizkoproračunske (t)rap videospote z nekaj tisoč ogledi in celo videoselfije – majhni, cenovno dostopni letalniki, opremljeni s kamerami, so zato resno ohromili industrijo raztegljivih paličic za selfije (angl. selfie sticks, op. p.).

Mogočih rab brezpilotnih zrakoplovov je ogromno in nikakor niso vsi tako uničujoči kot morilski roboti na propelerjih, o katerih dan za dnem beremo v skrb zbujajočih novicah – nasprotno, letalniki lahko celo rešujejo življenja.

Tu se pojavi velika težava: pri naštetih koristnih rabah brezpilotnih letalnikov je bistveno, da jih upravljajo vešči, usposobljeni operatorji. Ker pa se je tehnologija v zadnjem desetletju zelo demokratizirala – v kitajskih spletnih trgovinah s cenenim blagom (kakršna je Temu) lahko letalnik, opremljen s kamero, kupimo tako rekoč za drobiž –, se te naprave pogosto znajdejo v rokah ljubiteljskih pilotov na daljavo, ki ne vedo, kaj delajo.

Prepovedana območja

Brezpilotni letalniki v rokah neusposobljenih (ali nesposobnih) operatorjev lahko povzročajo nesreče, poškodbe, škodo na premoženju ali motijo letalski promet: ne glede na to, ali gre pri nedavnem dogajanju na københavnskem letališču resnično za »sistematično orkestriran hibridni napad« ruske vojske ali ne, je bilo to opozorilo o vsesplošni ranljivosti zračnega prometa, letališč in podobne kritične infrastrukture, saj neidentificiranega zračnega plovila ne moreš kar tako sestreliti v bližini poseljenega območja. Letalniki na københavnskem letališču še zdaleč niso osamljen primer tovrstnih incidentov: najrazvpitejši se je pred sedmimi leti pripetil na londonskem letališču Gatwick, kjer sta dva brezpilotna nepridiprava povzročila megazastoj prometa, zaradi katerega je na tleh obtičalo okoli 140 tisoč potnikov.

Letališča (in okolica letališč) so le nekatera (in najočitnejša) zemljepisna območja, kjer je letenje z droni prepovedano. Upravljanje brezpilotnih zrakoplovov je pri nas prepovedano tudi na drugih območjih kritične infrastrukture, denimo okoli Luke Koper in na območju TEŠ 6, prepovedano pa je leteti tudi v bližini električnega omrežja – ko je konec julija letalnik treščil v daljnovod na območju Mute, je brez elektrike za krajši čas ostalo kar 1400 gospodinjstev. Policija pojasnjuje, da je letenje z letalniki prepovedano ali omejeno tudi na zemljepisnih območjih, namenjenih »za zagotavljanje jedrske varnosti in zagotavljanje obrambnih interesov«, ter na območjih, »kjer varovanje izvajajo zavezanci za obvezno varovanje, in na območjih, ki jih vzpostavi policija za izvajanje nalog iz svoje pristojnosti«.

Evropska uredba o pravilih in postopkih za upravljanje brezpilotnih zrakoplovov, ki je pri nas začela veljati leta 2021 in je med drugim uvedla obvezno registracijo letalnikov ter usposabljanje pilotov na daljavo, je članicam EU naložila tudi določitev zemljepisnih območij, kjer je letenje z droni prepovedano ali omejeno. Pri nas so to nekateri od najbolj fotogeničnih (in s turisti obljudenih) delov države, denimo Triglavski narodni park in dobršen del slovenske obale, v prestolnici pa je letenje z letalniki prepovedano na območju Ljubljanskega gradu.

To predlani sicer ni ustavilo nenavadne promocijske kampanje dostavljavskega velikana Wolt, hitrorastoče verige burekdžinic Burek Olimpija in vodilnega slovenskega podjetja za storitve z letalniki OneDrone, v sklopu katere je dostavljavski letalnik s paketom sirovega bureka in majhnega jogurta z Bavarskega dvora v dveh minutah prispel na Ljubljanski grad, tam pa ga je osebno sprejel (in pomalical) župan Zoran Janković. Vse se da, če se hoče. Podoben manever je pred leti izpeljala Pošta Slovenije. Pošiljko je – prav tako v sodelovanju s podjetjem OneDrone – po zraku dostavila Poštarskemu domu na Vršiču.

Prazne obljube

Tako kot pri prvi zračni dostavi bureka na svetu je tudi tu šlo za trženjski projekt in nikakor ne za slavnostni začetek dostavljavske ponudbe jutrišnjega dne, v katerem vsepovsod frčijo flote brezpilotnih zrakoplovov, ki po dvoriščih odlagajo poštne pošiljke z blagom, naročenem pri Amazonu, Temuju in Woltu. V Evropi je namreč zakonodaja, ki ureja dogajanje v zračnem prostoru, prestroga, da bi bila mogoča vzpostavitev rednih komercialnih dostavljavskih prog z letalniki, saj ne omogoča letenja zunaj vidnega polja, še posebej stroge omejitve pa veljajo na poseljenih in urbanih območjih.

Podobno je tudi v Združenih državah Amerike, pa čeprav je ravno ameriška korporacija Amazon tista, ki že dobro desetletje obljublja prihodnost, v kateri Amazonovi paketi nekaj minut po naročilu pristanejo na vašem pragu. A optimistične napovedi Jeffa Bezosa so bile prazne obljube: prva Amazonova uradna komercialna dostava z letalnikom, ki jo je v Kaliforniji opravil šele decembra 2022 – kar devet let po velikopotezni obljubi –, je bila polomija, pri kateri ni manjkalo tehničnih spodrsljajev, čeprav je projekt nadzorovala manjša vojska tehnikov. Amazonov program dostavljavskih letalnikov Prime Air, v katerega je Bezos vložil že več kot dve milijardi ameriških dolarjev, zaradi tehničnih težav in strogih predpisov ameriške zvezne uprave za letalski promet še naprej ostaja na ravni idejne zasnove. O tem priča že to, da se je prav v času, ko naj bi zračni prostor velikih ameriških mest zasedli dostavljavski letalniki, po vsem svetu razcvetela dostavljavska panoga na tleh; v naše kraje so jo uvozila tuja podjetja, predvsem finski Wolt in španski Glovo.

V Sloveniji je zdaj 8863 registriranih operatorjev, usposobljenih pilotov na daljavo pa je 7075. Pri CAA na grobo ocenjujejo, da je neregistriranih letalnikov vsaj še enkrat toliko.

Nasprotno je Kitajska dokazala, da je komercialna raba letalnikov mogoča tudi v gosto poseljenih urbanih okoljih: podjetje Meituan redno izvaja dostavo hrane v urbanih okoljih, kot je Shenzhen, tretje najbolj poseljeno mesto v državi, pri čemer letalniki tople obroke iz restavracij do lačnih ust dostavijo v nekaj minutah.

A ne zgolj na Kitajskem, temveč tudi drugod po svetu, predvsem po manj poseljenih območjih, so se letalniki izkazali za učinkovito dostavljavsko sredstvo, predvsem za humanitarne namene. Slovit je primer Ruande, kjer podjetje Zipline z brezpilotnimi letalniki že slabo desetletje po državi razvaža nujna medicinska sredstva, od krvi do zdravil, kar naj bi znatno izboljšalo dostopnost zdravstvene oskrbe na ruandskem podeželju. Letos spomladi se je veliko govorilo tudi o Madagaskarju, kjer je slovensko podjetje ElevonX iz Tržiča pod pokroviteljstvom projekta Združenih narodov vzpostavilo sistem dostave medicinske opreme z letalniki, s čimer se je občutno skrajšal čas prevoza zdravil in cepiv v odročna naselja.

Visokotehnološki voajerizem

Kot v pogovoru za Mladino pojasnjujejo pri policiji in Javni agenciji za civilno letalstvo Republike Slovenije, CAA, gre pri kršitvah, povezanih z brezpilotnimi letalniki, pogosto za rabo teh na prepovedanih (ali omejenih) zemljepisnih območjih, še večkrat pa uporabniki storijo kršitev, ker letalnika ne registrirajo. »Čeprav je postopek registracije operatorja zelo preprost in ga je mogoče opraviti prek naše spletne strani, je odsotnost registracije operatorja še vedno najpogostejša kršitev predpisov s področja brezpilotnih zrakoplovov,« pojasnijo pri CAA. V Sloveniji je 8863 registriranih operatorjev, usposobljenih pilotov na daljavo pa je 7075. Čeprav CAA nima uradnih podatkov, koliko neregistriranih brezpilotnih zrakoplovov je v rabi, jih je na grobo ocenjeno »vsaj še enkrat toliko, kot je dejansko registriranih«.

Če si omislimo majhen letalnik za osebno rabo in se pri letenju marljivo izogibamo območjem, kjer je letenje z brezpilotnimi zrakoplovi prepovedano ali omejeno, se lahko vseeno hitro znajdemo v prekršku, saj praviloma ne smemo leteti zunaj lastnega zemljišča: če preletimo sosedovo parcelo, potrebujemo njegovo soglasje, če pa naš letalnik leti nad poseljenim (ali urbanim) območjem, potrebujemo soglasja lastnikov vseh zemljišč oziroma uporabnikov vseh nepremičnin, ki jih preletavamo. Prav tako, kot pojasnjujejo pri CAA, lahko na urbanih območjih letimo zgolj z letalniki, ki ne presegajo mase 1200 gramov, operacije pa lahko izvajamo zgolj do višine 50 metrov nad tlemi, izključno podnevi, poleg vsega tega moramo polet tudi predhodno napovedati agenciji CAA.

Pri nas je z letalniki prepovedano letati v bližini letališč in druge kritične infrastrukture, pa tudi v Triglavskem narodnem parku in nad dobršnim delom slovenske obale, v prestolnici pa na območju Ljubljanskega gradu.

Skratka, pri pilotiranju na daljavo so takšni in drugačni prekrški skorajda neizogibni, hkrati pa je res, da jih pristojni organi, pa naj bo to policija, CAA ali občinsko redarstvo, zelo težko zaznajo – CAA na leto izda le od 20 do 25 odločb o prekrških, policija pa vsako leto obravnava pet do osem kršiteljev in jim izreče globo. »Težava je tudi v tem, da je operator brezpilotnega zrakoplova lahko daleč od naprave in je določitev njegove lokacije brez ustreznih tehničnih pripomočkov zelo otežena,« pravijo na policiji. Pojasnijo še, da kršitelje odkrivajo »na podlagi prijav občanov, na podlagi lastne zaznave in ob poostrenih nadzorih, ki jih večkrat na leto izvedemo skupaj s CAA«. Pri CAA dodajo, da so »prijavitelji večinoma posamezniki, precej prijav je anonimnih,« in poudarijo, da »prijavitelji čedalje pogosteje omenjajo vdor v svojo zasebnost«. To je ena od najtežavnejših razsežnosti množične rabe civilnih brezpilotnikov: postali so lahko dostopno orodje za visokotehnološki voajerizem in ljubiteljsko vohunstvo. Zelo verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste med sprehodom po naravi ali med počitkom na vrtu zaslišali srhljivo mehansko brnenje, se ozrli v nebo in zagledali majhen letalnik, ki je grozeče lebdel nad vami. Takšnih pričevanj je ogromno. Pred nedavnim je po domači medijski krajini zakrožila zgodba o podivjanem stanovalcu luksuzne ljubljanske stolpnice Situla, ki je prirejal neskončne zabave in z zasebnim letalnikom s kamero voajersko vohunil za sosedi.