Župan sadi rožice

Energetika Ljubljana, ki z daljinskim ogrevanjem oskrbuje okoli 61 tisoč stanovanj v mestni občini, je z oktobrom zvišala ceno ogrevanja. Skupni letni strošek za dvosobno stanovanje bo v ogrevalnem letu 2025/26 višji za slabo desetino ali 57 evrov, znašal bo torej približno 664 evrov, je prejšnji teden napovedal direktor Energetike Samo Lozej. A ob tem nepriljubljenem ukrepu v Energetiki prebivalce zapeljujejo z obljubo o »nižji ceni toplote« v prihodnosti. Ljubljani naj bi jo zagotovila nova sežigalnica odpadkov, za katero močno navija tudi župan Zoran Janković in ki naj bi jo zgradili na Barju.

»V TEO Ljubljana bomo uporabili najboljšo možno tehnologijo in upoštevali najstrožja merila za varovanje zdravja ljudi in okolja, obenem pa omogočili stabilno in nižjo ceno toplote,« so v Energetiki Ljubljana prejšnji teden zapisali v sporočilu za javnost. TEO Ljubljana je novo ime za sežigalnico. V Energetiki so dodali: »Na ravni EU so sežigalnice sprejete kot ogljično nevtralen vir, zato je na primer cena toplote, proizvedene v celjski sežigalnici, toliko nižja, ker ni obremenjena s stroškom kuponov za CO2.«

Ta navedba je resnična le v delu, da sežigalnice v Evropski uniji za zdaj še niso obremenjene s stroški ogljičnih oziroma emisijskih kuponov. A zelo verjetno bodo, čeprav ne župan Janković ne direktor Energetike Samo Lozej tega nikoli ne povesta.

Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, tistem, ki prav zdaj izvaja razpis za tri koncesije za skupni sežig 140 tisoč ton komunalnih odpadkov – eno od njih, za 86 tisoč ton, naj bi dobila Ljubljana – pravijo: »Menimo, da je zelo verjetno, da bo sežig odpadkov ob naslednji reviziji direktive ETS, ki uvaja sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov, v celoti vključen v evropski sistem trgovanja z emisijami. To pomeni, da bodo morali upravljavci sežigalnic za emisije toplogrednih plinov iz sežiga predajati emisijske kupone.« To bo ceno za končne uporabnike seveda bistveno zvišalo. Najverjetneje bodo sežigalnice vključene v trgovalni sistem že z letom 2028, odločitev o tem pa bo po pričakovanjih sprejeta prihodnje leto, ko bo opravljena omenjena revizija direktive ETS. Že pred časom so na ministrstvu tudi opozorili, »da bi morali investitorji pri oceni finančnih stroškov za postavitev vsake izmed sežigalnic upoštevati scenarij s stroški ogljika«.

Sežigalnice bodo zelo verjetno vključene v trgovalni sistem z izpusti, česar v ljubljanski občini nočejo priznati; njihova propaganda temelji na trditvah, da bo ogrevanje zaradi sežigalnice cenejše.

Vključitev sežigalnic v trgovalno shemo z emisijskimi kuponi bo seveda imela neposredne posledice, ker bo cena proizvedene toplote višja. Cena emisijskega kupona je v zadnjih 12 mesecih znašala od 65 do 85 evrov, zdaj je blizu 80 evrov, a naj bi rasla. Po osnovnem scenariju, ki ga napoveduje recimo nizozemska banka ABN Amro in ki upošteva veljavno zakonodajo in načrtovano zmanjševanje količine kuponov, bo leta 2030 cena kupona približno 145 evrov, leta 2035 pa 200 evrov, a konservativnejše napovedi že za leto 2030 napovedujejo ceno kuponov, torej ceno tone CO2, od 185 do 200 evrov. Število kuponov v obtoku naj bi se namreč po sedanjih projekcijah z lanskih 1,15 milijarde znižalo na 600 do 700 milijonov že v letih 2031–2033, zato se bo seveda njihova trgovalna cena zvišala.

Zakaj v Energetiki Ljubljana poudarjajo nizke cene toplote iz sežigalnice Celje, če vedo, da bodo sežigalnice zelo verjetno kmalu obremenjene z emisijskimi kuponi – zlasti ljubljanska, ki je nikakor ne bo mogoče zagnati pred letom 2030 ali celo 2033? Odgovarjajo le, da spremembe zakonodaje »aktivno spremljajo«.

A tudi trditve, da je sežig odpadkov v EU formalno »ogljično nevtralen vir«, ne držijo. Na laž jih postavlja kar resorno ministrstvo. »Zakonodaja Evropske unije sežigalnic ne opredeljuje kot ogljično nevtralnih. Sežigalnice povzročajo emisije toplogrednih plinov, o katerih se tudi poroča, drži pa, da še niso regulirane z zakonodajo, ki bi te emisije omejevala,« še pojasnjujejo z ministrstva, ki ga vodi Bojan Kumer.

Razpis, s katerim ministrstvo uvaja tri 30-letne koncesije za sežig komunalnih odpadkov, se izteče 9. februarja 2026, poleg Ljubljane se bosta prijavila še Maribor in Celje, kjer sežigalnico že imajo. Glede ljubljanske lokacije je vse odločeno: sežigalnico želi občina postaviti na Barju (in ne ob toplarni Te-Tol v mestu), torej ob mega regijskem centru za ravnanje z odpadki RCERO Ljubljana, kamor se stekajo smeti 56 občin ali tretjine Slovenije. »S tem bi se najbolj minimizirala logistika transporta ter zmanjšali izpusti, vezani na transport, razbremenile bi se tudi cestne vpadnice,« utemeljujejo v Energetiki. Župan Zoran Janković pa je izbiro Barja nedavno pojasnil v svojem slogu: »Sem bo prišel tovornjak z odpadki, nato sledi tekoči trak, ven pa bosta prišli elektrika in toplota.«

V Evropi se krepijo pozivi okoljevarstvenikov, naj Bruselj takoj uvede moratorij za gradnjo novih sežigalnic, saj že sedanje nimajo zapolnjenih zmogljivosti, ker jih je preprosto preveč.

Od razpisanih 140 tisoč ton naj bi Ljubljana dobila zeleno luč za sežig 86 tisoč ton komunalnih odpadkov, Celje za 23 tisoč ton in Maribor za 31 tisoč ton. Te količine bodo sežigalnice sežigale »pod pogoji gospodarske javne službe«, dodatno pa bodo lahko na leto sežgale še 80 tisoč ton kosovnih in drugih odpadkov.

Da javnosti, ki je zaradi sežigalnice v neprevetreni in kotlinski Ljubljani upravičeno zaskrbljena, ostanejo le še pravna sredstva, je na javnem pogovoru prejšnji četrtek opozoril pravnik Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. Nekateri udeleženci pogovora, ki sta ga pripravila Civilna iniciativa Ljubljana odprto mesto in Prelom, so pričakovali, da bo pred odločitvijo o sežigalnici potekala še javna razprava, vendar po Petkovih besedah odločevalski proces ni več in niti nikoli ni bil zares v tej fazi. »Tu je že vse odločeno.« Prva možnost vključitve zainteresirane javnosti v postopek bo ob sprejemanju občinskega prostorskega načrta, v okviru katerega bo treba za sežigalnico opraviti tudi celovito presojo vplivov na okolje.

A če se vrnemo k obljubam župana Jankovića in vodilnih iz Energetike o nizkih cenah toplote iz nove sežigalnice. Zdravnik Miran Brvar jih je označil za dvomljive, upoštevajoč napovedi, da bodo kupili najboljše razpoložljive tehnologije za sežigalnice: »Te so izjemno drage.« Sežigalnici odločno nasprotuje

že zaradi sedanje katastrofalne kakovosti zraka v glavnem mestu; Ljubljana je bila med evropskimi mesti na julija letos objavljeni lestvici Evropske agencije za okolje (EEA) na 709. mestu. Stroški gradnje sežigalnice na Barju se bodo povečali zaradi nestanovitne barjanske podlage, na kateri naj bi stabilno stal več kot 200-metrski dimnik. Na pripombo, da v Avstriji sežigalnice gradijo za približno 70 do 80 milijonov evrov, pri nas pa se že omenja znesek 200 milijonov evrov, je iz publike sledil odgovor, da je v Ljubljani blizu 70 milijonov evrov stalo že kopališče Ilirija, za katero ni bila potrebna nobena zahtevna tehnologija (gradnja je po 18 aneksih stala 62,5 milijona evrov, oprema 2,4 milijona evrov). A napovedi niso pretirane: Marko Agrež iz Energetike je že maja lani povedal, da je strošek glavne tehnološke opreme sežigalnice in sistema čiščenja dimnih plinov ocenjen na 140 do 150 milijonov evrov, »če bi hoteli na vročevod priklopiti še kakega uporabnika na Barju in v okolici, pa bi stroški zrasli na 200 milijonov evrov«.

Moratorij za nove sežigalnice!

Pri nas leta 2025 gradimo drage sežigalnice odpadkov in torej za vsaj 30 prihodnjih let vzpostavljamo sistem, s katerim se bosta povečali odvisnost od odpadkov in potreba po njih, v Evropi pa je slišati vse več opozoril o presežnih zmogljivostih že zgrajenih sežigalnic, zaradi katerih se med drugim pojavljajo težave z odplačevanjem posojil za gradnjo. Ravno 30. septembra letos je evropska mreža, ki si prizadeva za odpravo odpadkov in prehod v krožno gospodarstvo Zero Waste Europe skupaj z več kot 150 nevladnimi organizacijami, med katerimi so tudi Ekologi brez meja, evropski komisiji poslala odprt poziv, naj takoj uvede moratorij za gradnjo sežigalnic. »Evropska unija že doživlja krizo zaradi presežnih zmogljivosti sežiganja komunalnih odpadkov, ocenjenih na 60 milijonov ton,« navajajo v pozivu in med drugim opozarjajo, da sežig odpadkov, zlasti plastike, povzroča velike izpuste CO2, ki so večji kot pri nekaterih fosilnih virih energije: »To ogroža cilje EU glede podnebne nevtralnosti.« Ali kot poudarja tudi fizik in okoljski znanstvenik Griša Močnik: »Odpadki so fosilni vir energije, saj je okoli 85 odstotkov odpadkov fosilnih – predvsem plastika, ki je narejena iz nafte.«