(Še en) nedostojen referendum

Nasprotniki pravic gejev in lezbijk, žensk in številnih civilizacijskih pridobitev nasploh, skupina, ki jo vodi Aleš Primc in ki v svojem imenu nosi »otroke in družino«, je s podporo rimskokatoliške cerkve zbrala dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Bomo res glasovali o tem? Ne zgolj načelno, kot smo na posvetovalnem referendumu, ampak čisto zares, s pravnimi posledicami? Bo večina spet dobila priložnost, da manjšini odvzame nekatere pravice, ki ji jih je prav na podlagi volje, izražene na posvetovalnem referendumu, omogočila vladna večina v državnem zboru? Kaže tako.

Referendum o tem vprašanju sodi med najmanj legitimna ljudska glasovanja. Sodi med nespodobne in nedostojne referendume, na katerih večina, ki se je neko vprašanje zelo malo ali pa sploh ne tiče, odloča o pravicah manjšine. Mednje gotovo sodijo referendum o pravici žensk do zdravljenja neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo iz leta 2001 pa referendum o popravi krivic izbrisanim (leta 2004) in seveda referenduma o družinskih pravicah gejev in lezbijk (leta 2012 in 2015).

Poslanke in poslanci so sicer precej omejeni pri odločitvi, da nekega referenduma ne razpišejo, če recimo menijo, da referendumska pobuda ni skladna z ustavo. Ta ne dovoljuje referenduma v treh primerih – ko gre za glasovanje o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah in proračunu, o ratifikaciji mednarodnih pogodb in »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«.

Dr. Samo Bardutzky s katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani v zvezi s pobudo za referendum o zakonu o prostovoljnem končanju življenja poudarja to zadnjo možnost, pri čemer opozarja na poglavitno vprašanje, »kdo je tisti, ki lahko ugotovi, da obstaja protiustavnost, ki jo nato zakon odpravlja. Ustavno sodišče je tu jasno, lahko pa rečemo, da tudi strogo, saj zagovarja stališče, da mora protiustavnost v neki prejšnji določbi ugotoviti samo ustavno sodišče ali Evropsko sodišče za človekove pravice.«

V kratkem bomo glasovali na še enem izmed nespodobnih in ustavno zelo vprašljivih referendumov.

Z drugimi besedami, če državni zbor sam ugotovi, da obstaja neko protiustavno stanje, »to ne bo dovolj, da bi preprečil referendum o zakonu, s katerim ga želi sanirati«. Bardutzky pri tem opozarja prav na vprašanje sklenitve zakonske zveze istospolno usmerjenih partnerjev. Ustavno sodišče je (ponovni) referendum o tem vprašanju preprečilo šele, ko je pobuda zanj prišla glede zakona, s katerim je državni zbor udejanjal razsodbo ustavnega sodišča, da je neenakopravna ureditev zakonske zveze protiustavna.

Sedanja praksa ustavnega sodišča – za katero Bardutzky meni, da je morda prestroga in preveč rigidna – državnemu zboru torej ne pušča možnosti, da bi onemogočil izvedbo referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zato o tem vprašanju tudi ne bo presojalo ustavno sodišče – to bi se zgodilo le, če državni zbor referenduma ne bi razpisal, njegovi pobudniki pa bi se nad tem »pritožili« na ustavno sodišče. Usoda zakona – čeprav gre za nedostojno glasovanje večine o pravici do odločanja o lastni usodi in dostojni smrti pogosto na smrt bolnih in trpečih – bo torej odvisna od glasovanja na referendumu.

Če bi volivci zakon razveljavili, potem državni zbor vsaj leto dni ne bi mogel sprejeti zakona s to vsebino. In verjetno bo še leta, če ne desetletja po tem težko spet najti dovolj političnega poguma za ponoven poskus urejanja tega področja. Načeloma sicer obstaja »alternativna« pot do odločanja o tem vprašanju pred ustavnim sodiščem in s tem (vsaj minimalna) možnost (ponovne uvedbe) te pravice. A gre za zelo težko in negotovo popotovanje. Potreben bi bil namreč osebni angažma vsaj enega posameznika, ki bi v že tako zahtevnem (zdravstvenem) stanju zatrjeval, da mu ta pravica pripada, in bi bil pripravljen na dolgoletni, porazov in razočaranj poln boj z upravnimi organi in sodišči, da bi na koncu lahko vložil ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Z vidika manjšine, ki ji je zakon namenjen, je zato bistvena potrditev tega zakona na referendumu.