Na bojnem polju politike

Pred tremi desetletji je v rimskokatoliški cerkvi v Sloveniji – to je bil čas nekdanjega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta – prevladalo prepričanje, da morajo kristjani stopiti v javnost, »iz zakristije«, kot so dejali takrat.

Razmišljanje je bilo enostavno, cerkev je imela v tistih časih izrazito politično podporo desnih strank, njen družbeni vpliv pa ni bil prav velik. Večine svojih ciljev, razen denacionalizacije, ni dosegla. Realne možnosti, da bi v slovenske javne šole uvedli konfesionalni pouk religije, po domače verouk, ni bilo. Podobno je bilo z željo po omejitvi ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, z željo po spremembi »tistega sramotnega člena slovenske ustave«, kot je v eni izmed pridig na Brezjah dejal Rode. Vsa ta nepotrebna, škodljiva, nesmiselna zadržanost oziroma plahost vernikov naj bi bila posledica socializma, politične ureditve, ki je vero potiskala na rob družbe. Moralni teolog in duhovnik Ivan Štuhec je v tistem obdobju večkrat dejal, da morajo biti pravi kristjani v javnem prostoru dejavni, dejavni morajo biti tudi duhovniki, dejavni morajo biti tudi, ko se izrekajo o političnih vprašanjih. Politična abstinenca kristjanov naj bi bila torej, kar velja za vsakega državljana, nekaj slabega. Dober kristjan pač ne sme biti pasiven.

Nato se je maksima o dejavnejšem in bolj javnem delovanju vernikov in cerkve počasi vse bolj uveljavljala. Cerkev je začela jasneje podpirati različna laična društva, duhovniki so se začeli pojavljati na javnih prireditvah, cerkev je prek različnih festivalov zelo uspešno nagovarjala mlade, sredi Ljubljane pa so potekale javne molitve, molilo se je pred porodnišnico, molilo se je na Kongresnem trgu.

Ob pomoči cerkve ali pa z njenim glasnim prikimavanjem so se pojavile organizacije, ki javno nasprotujejo pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in pravici do dostojne smrti. V zadnjem letu se je rimskokatoliška cerkev oglasila pri dveh pomembnih vprašanjih, neposredno povezanih z njenimi nauki. Podprla je Pohode za življenje, ki jih koordinira Urška Cankar Soares, in tudi poziv Aleša Primca in zbiranje podpisov za referendum o zakonu o prostovoljnem končanju življenja.

Rimskokatoliška cerkev ima res nerodno težavo, ker je Janševa hujskaška in konsistentno lažniva politika v izraziti opreki s krščansko moralo.

Cerkev je iz polja religije torej stopila na bojno polje politike. To je njena pravica. Slovenska ustava namreč določa, da je delovanje verskih skupnosti svobodno in avtonomno. Podobno delujejo druga civilna združenja, denimo naravovarstvena ali pa sindikati. Ker pa je cerkev postala politični akter, jo je treba tako tudi obravnavati. Torej s stališča njene želje po večji moči in vplivu. Zakaj ta poudarek? Rimskokatoliška cerkev je precej občutljiva – med dejanja kristjanofobije šteje objektivno žaljive izjave in vandalizem, pa tudi upravičeno in argumentirano kritiko svojih dejanj.

Vlada Roberta Goloba pri odnosu do verskih skupnosti nima jasno izdelane politike, ni niti izključevalna niti vključevalna, niti laicistična niti teokratska. Res je, da je zmanjšala finančno podporo verskim uslužbencem, res je tudi, da se predstavniki države srečujejo s predstavniki različnih cerkva, a dlje od protokolarnih stiskov rok ne pridejo. »Duh vzajemnega spoštovanja in odprtosti«, o katerem je Golob govoril po julijskem srečanju s škofi, ne pomeni ničesar. Odnos do verskih skupnosti je za vlado drugotnega pomena.

Nikogar ne izločamo

Cerkev s tem odnosom pričakovano ni zadovoljna, ima pa velike ambicije. Frančiškan pater Pavle Jakop je tako v septembrskem intervjuju za Večer odkrito dejal, da »Golob ni ravno naklonjen cerkvi« in da je na položaju predsednika vlade »nonšalantno odpravil nekatere gmotne ugodnosti, ki jih je prej cerkev imela, recimo delno zavarovanje duhovnikov in zaščito cerkva. Ne pride niti k diplomatskim mašam, zna marsikaj ignorirati in podobno.« Kljub kritiki – intervju se je dotikal vprašanja, ali se lahko predsednik vlade udeleži ene izmed maš na Brezjah – je Jakop spravljivo dodal, da mora biti cerkve takšna, »da nikogar ne izločimo«.

Pater ima gotovo prav, a hkrati se cerkev danes, pol leta pred volitvami, (spet) izrazito spogleduje z opozicijo in s tem izloča vernike z drugačnimi političnimi prepričanji.

Te teze ni težko dokazati. Pomislite samo, kako se je cerkev obnašala v času epidemije, kako je ljudi pozivala, naj sprejemajo vladne epidemiološke ukrepe, kako so duhovniki napadali petkove protestnike in jim poleg širjenja bolezni očitali še ščuvanje k nasilju. Čas epidemije je bil čas nesorazmernih posegov v človekove pravice, a cerkev je o njih oportunistično molčala. Molčala je tudi, ko je Janševa vlada sistematično in načrtno napadala nekatere aktiviste, molčala je, ko se je nad Ljubljano vil oblak solzivca, molčala je, ko je bila otrokom nesorazmerno dolgo kratena pravica do šolanja. Vseeno ji je bilo za ljudi, tudi za tiste, ki so bili kaznovani, ker so brali slovensko ustavo.

Danes cerkev ravna drugače, javno nasprotuje zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je sprejela vladna koalicija, že prej pa je bila njegova zasnova potrjena na referendumu. To, da mu nasprotuje, je logično – za cerkev je življenje sveto, sveta sta njegov začetek in konec, a bolj nenavadno je, da se je odločila za dejavno politično agitacijo. Takšno, ki je segala vse od Slovenske škofovske konference in ekumenske izjave različnih verskih skupnosti do preprostih župnijskih oznanil po vaških cerkvah. Sprejeti zakon je bil poimenovan zakon, »ki zastruplja bolnike«, kar je laž, duhovniki pa so vernike tudi podučili, da je njihova katoliška dolžnost in odgovornost, da oddajo podpis za referendum. »Naj poudarim, da je opustitev dolžnega ravnanja enako velik greh kot storjeno dejanje,« je bilo zapisano v oznanilu Župnije Bloke.

Cerkev bi lahko ravnala tudi drugače, lahko bi javno nasprotovala zakonu, izrazila pomisleke in zadržke, a se je namenoma odločila za več; vernikom so duhovniki dajali jasna navodila, kako in na kakšen način naj prispevajo podpise za referendum. Razglasili so se za stranko v postopku.

Duhovniki so vernike podučili, da je oddaja podpisa za referendum njihova katoliška dolžnost in odgovornost.

Podobno, četudi vendarle drugače, je pri vprašanju splava. Cerkev prav tako dejavno podpira pohode zoper splav, udeležujejo se jih duhovniki, redovnice in redovniki. Narava »zborov za življenje« je izrazito politična, za njimi se skriva ideologija in ne skrb. Urška Cankar Soares je denimo javno napovedala, da naj bi bili v Sloveniji »vsako leto bliže času, ko bo odpravljena sporna in zavajajoča razlaga 55. člena ustave, zaradi katere v Sloveniji vsako leto izgubi življenje več kot 3500 nerojenih otrok«.

Njene besede napovedujejo poskuse omejitve dostopa do varnega splava, morda napovedujejo še kaj več.

Za spremembo ustave je potrebna dvotretjinska večina poslancev. Ni naključje, da je Slovenska škofovska konferenca v času nastajanja ustave javno nasprotovala njenemu 55. členu. Nasprotovanje je utemeljevala s trditvijo, da svobodno odločanje o rojstvu otrok ni splošno sprejeta človekova pravica, da torej tega vprašanja ni mogoče uvrstiti med človekove pravice, ki jih zagotavlja ustava. Se utegne zgodba o spornem ustavnem členu kmalu ponoviti?

Število opravljenih splavov v Sloveniji se zadnja leta zmanjšuje, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja jih je bilo skoraj 20 tisoč, leta 2023 pa manj kot 3000. Hkrati je število splavov v Sloveniji nižje od povprečja EU. Zagovorniki omejevanja te pravice se radi sklicujejo na vse nižjo rodnost, češ da je v sodobnih družbah vedno manj otrok prav zaradi splava. V Sloveniji se stopnja rodnosti res znižuje, a vendar številne znanstvene raziskave dokazujejo, da ta stopnja ni v neposredni povezavi z omejitvami pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Odločitev glede otrok je povezana predvsem s socialnimi in kulturnimi dejavniki in ne z dostopnostjo splava. Stopnja rodnosti je sicer v državah, kjer je ta pravica najbolj omejena, na Malti in na Poljskem, med najnižjimi v EU.

Nika Kovač, vodja Inštituta 8. marec, skupaj s številnimi aktivisti iz vse Evrope sodeluje v kampanji My Voice, My Choice, katere namen je zagotoviti razmere za varen in dostopen splav. Dobro pozna različne laične skupine, ki si prizadevajo omejiti to pravico, pozna tudi pritiske, ki jih izvaja cerkev. »Vedno je treba razumeti, da verni ljudje niso enaki tistim, ki so del neokonservativnih gibanj. Gre za politična gibanja, nastala z jasnim namenom – promovirati konservativno politiko. Naučili smo se, da ta gibanja doma in v tujini, kjer so še vplivnejša, dejavno sodelujejo pri temah, ki ustrezajo njihovi ideologiji, pa četudi se rada predstavljajo kot nevtralna.« Na Poljskem so ta gibanja tesno povezana z radikalno desnico, podobno je na Malti. »V resnici so odgovorna za tragične smrti žensk, ki so zaradi zapletov med nosečnostjo umrle v poljskih bolnišnicah. Podobno je na Malti, kjer imajo vzpostavljen sistem prijavljanja žensk, za katere sumijo, da načrtujejo splav. Ta gibanja so del politične sfere in so – prav tako kot cerkev – politične institucije.« Inštitut 8. marec je od časa do časa tarča kritik cerkvenih predstavnikov, a med njegovimi člani so tudi zelo verni ljudje. »To znamo dobro ločevati. Katoliške vrednote so v resnici vrednote socialne države – vrednote solidarnosti, boja proti neoliberalni logiki in privatizaciji javnega. Naj ponovim: cerkev in druga neokonservativna gibanja so politični akterji. Ljudje so nekaj drugega, večina je na naši strani, med njimi pa so tudi verniki.«

Janševa vlada je sredi enega izmed epidemičnih valov pod določenimi pogoji dovolila maše v cerkvah, v istem času pa so šole ostale zaprte.

Quid pro quo

»Rimskokatoliška cerkev podpira Janšo iz preračunljivosti. Ob njegovem ponovnem prevzemu oblasti lahko na podlagi dolgoletnih izkušenj upravičeno računa na neposredno sodelovanje z uradom predsednika vlade,« o dvoličnem odnosu cerkve do političnih strank razmišlja univerzitetni profesor dr. Aleš Črnič, predsednik Slovenskega religiološkega društva. »Ne pozabimo, da so vse Janševe vlade razgrajevale strukturni okvir za uresničevanje ustavnega načela religijske svobode, na koncu so celo ukinili Urad za verske skupnosti. Ker je ta okvir, ki nalaga sistemsko skrb za religijo nasploh, ovira pri prednostnem izpolnjevanju želja največje verske skupnosti.«

V politiki dejstva niso pomembna, cerkvi je očitno vseeno, kakšna je politika stranke, ki jo podpira. »Rimskokatoliška cerkev ima res nerodno težavo, ker je Janševa hujskaška in konsistentno lažniva politika v izraziti opreki s krščansko moralo. Hkrati nima ustrezne alternative niti v drugi največji desničarski stranki, ki se eksplicitno sklicuje na krščanskodemokratsko izročilo, a se ob strastnem in tu in tam agresivnem zavzemanju za neoliberalni družbeni model, ki je v mnogočem diametralno nasproten krščanskim načelom, v praksi predvsem opoteka iz afere v afero,« dodaja Črnič.

Zgolj kot medklic – zadnja vlada Janeza Janše je maja 2022 na sto odstotkov zvišala kritje prispevkov za socialno varnost verskim uslužbencem, od katerih jih velika večina pripada rimskokatoliški cerkvi. Golobova vlada je to nadomestilo znižala na raven, ki je veljala v času pred varčevalnim ZUJF. Hkrati pa je Janševa vlada sredi enega izmed epidemičnih valov pod določenimi pogoji dovolila maše v cerkvah, v istem času pa so šole ostale zaprte.

Ne gre samo za dvoličnost, za politično navijaštvo. S tem ko se je rimskokatoliška cerkev v politiki jasno postavila na eno stran, je spregledala tiste svoje vernike, ki spoštujejo cerkvene nauke, ki hodijo v cerkev, ki pa imajo glede nekaterih vprašanj, najsi bo tudi doktrinarnih ali političnih, drugačno mnenje.

Zadnja raziskava Slovensko javno mnenje je denimo pokazala, da ima verska pripadnost statistično pomemben vpliv na odnos do vprašanj splava in evtanazije. Da torej tisti, ki niso verni, to dvoje bolj podpirajo. A vendar je tudi med vernimi delež podpornikov evtanazije in splava velik. Več kot polovica tistih, ki se sami deklarirajo za vernike (54 odstotkov), podpira možnost prekinitve nosečnosti. Takšnih je pri vprašanju dopustnosti evtanazije sicer manj, a vseeno skoraj tretjina (29 odstotkov) vernikov podpira to pravico.

Drugi vatikanski koncil je jasno omejil politično delovanje cerkve. Cerkev se ne sme istovetiti z eno politično stranko, lahko pa presoja politične zadeve, ki so povezane z njenim naukom. Vprašanji splava in evtanazije sodita mednje, vendar je cerkev pri nas vodila organizirano politično kampanjo, delovala je kot politična stranka, izključevala je vernike, ki mislijo drugače. Ponovimo, rimskokatoliška cerkev ima seveda vso pravico, da (si) določa ortodoksijo, da jo javno predstavlja in zagovarja, a tu naleti na težave, ker je svet katoličanov glede vprašanj nesoglasen in raznolik. Primčeve dejavnosti so po svoje v skladu s katoliškimi pojmovanji evtanazije, če se izhaja iz absolutistične etike, a s tem se številni slovenski katoličani ne strinjajo. Cerkev se s tem, ko iz tega vprašanja dela politiko, izpostavlja javnemu »preštevanju« pravovernih vernikov.

Morda na te razlike in razpoke vplivajo tudi družbeni mediji, v katerih se pojavljajo različni vplivneži takšnega ali drugačnega prepričanja. Ljudje jim sledijo, ljudje prikimavajo tudi skrajnostim. Eden izmed takšnih skrajnežev je Alen Koman, ki ustanavlja stranko Straža. Je katoliški fundamentalist, zagovornik latinskih maš, nasprotnik modernizma, apologet podrejanja žensk, človek, ki je podpornike pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v videu na TikToku označil za »nevarne živali, ki so ušle iz živalskega vrta in rade ubijajo nedolžne otroke«. Morda so takšni pojavi tudi eden od razlogov, zakaj je papež Leon XIV. pred tedni za svetnika razglasil Carla Acutisa, 15-letnika, ki je umrl za levkemijo, v svojem kratkem življenju pa je postavil tudi spletno stran, posvečeno devici Mariji. Nekateri mu rečejo »božji vplivnež«.

Farizeji

Kako torej tako odkrita politična agitacija vpliva na priljubljenost rimskokatoliške cerkve? Kako nanjo vplivajo razni aktivisti, kakršen je Aleš Primc, ki rad govori o krščanski ljubezni, pa četudi so njegove besede in dejanja drugačni?

Primc je na predvolilnem soočenju leta 2018, na katerem je predstavljal Združeno desnico, strašil z migranti. Dejal je, da bi tistim, ki dobijo pravico do azila, prvih deset let odrekel vsakršno pravno pomoč, in nato grozeče dodal, »da je treba ukrepati, predno se v Sloveniji začnejo množična posilstva«. Te besede so nekaj povsem drugega od odnosa, ki ga je imel do migrantov papež Frančišek. So tudi nekaj povsem drugega od tistega, kar govori papež Leon XIV., ki je pred dnevi opozoril, da »ne moreš biti pro-life, če si proti splavu, strinjaš pa se z nečloveškim ravnanjem z migranti«. Podobno je s Primčevimi besedami o satanizmu, o Satanovih sledilcih, ki podpirajo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Oznaka satanizem je objektivno žaljiva, pa četudi je izrečena z nasmehom. Iz rimskokatoliške cerkve javnih kritik zaradi Primčevih besed in laži ni bilo slišati.

A to ni edina pot, na Hrvaškem je drugače. Tudi tam imajo podobne pojave, kot so slovenski Pohodi za življenje ali Primčeve politične akcije. Tam že nekaj let skupina moških moli rožni venec, med molitvijo pa klečijo na javnih prostorih, na trgih, na ulicah hrvaških mest. Vsi teh molitev ne podpirajo, do njih je skeptičen celo reški nadškof Mate Uzinić, ki je dejal, da te »muške krunice« ustvarjajo vtis, da nekateri želijo ženskam odvzeti pridobljene pravice. Da torej, tako Uzinić, takšne manifestacije ogrožajo pridobitve sekularne in pluralistične družbe. »Cerkev bi morala biti kraj, kjer moški in ženske skupaj služijo, kjer se razlike med njimi ne uporabljajo za podrejanje, temveč za dopolnjevanje. Če tega ne bomo razumeli, bomo še naprej izgubljali verodostojnost v svetu, ki nas že tako težko razume,« je dejal reški nadškof.

Zakaj se je torej slovenska rimskokatoliška cerkev tako izpostavila? Kakšni vzgibi jo vodijo? In seveda, kakšni vzgibi vodijo tiste, ki drugim kričijo, da so satanisti ali podivjane živali?

»To dogajanje je treba razumeti v globalnem kontekstu neustavljivega vzpona političnih populizmov, ki z načrtnim vsiljevanjem manihejske črno-bele logike na vsa družbena področja proizvajajo splošno stanje brutalne polarizacije,« pravi Aleš Črnič. »Vse to postaja ključna značilnost našega časa: ali si zelo za ali ogorčeno proti, vsi odtenki neskončno kompleksnih družbenih in kulturnih razmer izginjajo iz družbenih diskurzov in zaradi tega iz političnega delovanja.« Namesto soočanja družbenih konceptov, namesto argumentiranega soočanja različnih pogledov se vse skupaj spreminja v tekmovanje dobrega in zla. »K temu ogromno prispevajo religijski fundamentalizmi, ki na vseh celinah kot odrešenike podpirajo srhljive politične karikature, vse bolj podobne jezdecem apokalipse: Donalda Trumpa, Vladimirja Putina, Narendro Modija … V najvulgarnejši obliki se ponovno prebujeni religijski fundamentalizem manifestira v sodobnem peklu ’Svete dežele’, ki ga v tuzemski realnosti ustvarja brutalni trk dveh njegovih učbeniških oblik: starozavezno upravičevano iztrebljanje Palestincev (Netanjahujeva vlada) kot kazen za islamistično pobijanje ’nevernikov’ (Hamas).«

Rimskokatoliška cerkev je v Sloveniji med institucijami, ki uživajo najmanj zaupanja. Raziskave Slovensko javno mnenje že dolga desetletja razkrivajo, da ljudje v povprečju manj kot cerkvi in duhovnikom pri nas zaupajo le še političnim strankam.