»Vojna se ne konča z zadnjim strelom, sledijo ji generacije travmatiziranih ljudi«

Pisateljica Lana Bastašić (1986), ki se je rodila v Zagrebu in je odraščala v Banjaluki, je mednarodno javnost opozorila nase z romanesknim prvencem Ujemi zajca. V njem bralec spremlja prijateljici, ki sta skupaj odraščali v medvojni Bosni, a se nato oddaljili in izgubili stik, 12 let kasneje pa sta se odpravili na road trip iz Mostarja na Dunaj. Za knjigo o prijateljstvu in njegovih preizkušnjah, vprašanjih pripadnosti in identitete, ranah, ki jih vojna pusti za seboj, in celjenju teh ran je leta 2020 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Kot pisateljici ji je kasneje uspel tako rekoč veliki met, ko je v Berlinu podpisala še pogodbo z ugledno nemško založniško hišo S. Fischer. A je sodelovanje pred dvema letoma, po zaostritvi izraelsko-palestinskega spora, prekinila, ker založba ni hotela obsoditi genocida v Gazi, in zapustila Berlin, kjer je državna politika vse bolj dušila propalestinske glasove. Ljubljano je obiskala prejšnji teden zaradi gostovanja v Cankarjevem domu.

Danes, ko se svetovni red krha, po svetu lomastijo samodržci, divjajo vojne, ko se dogaja genocid – se človečnost zdi kot nekaj revolucionarnega. Ni to po svoje smešno? Da so stvari, kot so človečnost, dostojnost, Srećko Horvat bi dodal še ljubezen, razumljene kot revolucionarna dejanja? 

Prav imate. Živimo v zelo individualiziranem svetu. V svetu, ki nam nenehno govori, da smo najpomembnejši v celotnem vesolju, ki nam govori, da so naše potrebe najpomembnejše, ki nam govori, da moramo biti čim bolj sebični ... V takšnem svetu je že tisti trenutek, ko pomisliš, kako se počuti kdo drug – kako se počuti kdo, ki je malo manj privilegiran od mene, ali pa kdo, ki je daleč stran in doživlja vojno, genocid ali revščino –, žal revolucionarno dejanje. Prav to, človečnost, empatija, verjamem, bi moralo biti v fokusu umetnosti, pa tudi aktivizma, pravzaprav vsakega človeka. To, da vadimo sposobnost zamišljanja občutkov drugega in izstopanja iz sebe, iz lastnega izkustva.

Zakaj menite, da je to tako težko? 

Poglejva samo, kako bliskovito so se v zadnjem obdobju razvijali tehnologija in algoritmi. Čisto jasno je, da danes ne živimo več v nekem mehurčku majhne skupnosti, ampak v lastnem mehurčku, v katerem mislimo, da je svet tisto, kar vidimo na svojih mobilnih napravah. Čeprav v resnici gledamo nekaj, kar je skrbno kurirano za nas. Imamo umetno inteligenco oziroma jezikovne modele, ki se strinjajo z vsem, kar govorimo, nam laskajo in ploskajo. Jasno je, da ko na primer odprem Facebook, Instagram, TikTok – je to povsem drug svet od tistega, ki ga vidite vi na svoji napravi. Tako da ni čudno, da smo se obrnili vase.

Hkrati smo ves čas obdani z govorico samopomoči, ki nam pravi: neguj sebe, skrbi zase ... Seveda je pomembno, da skrbimo zase. Da smo nežni do sebe, tudi popustljivi. Vendar se mi zdi, da smo pozornost v celoti obrnili nase – a ne tako, da bi dejansko globinsko premišljevali o sebi, ampak na način, da nam je iz te samorefleksije uspelo izločiti vsako možnost samokritike. In pozabljamo, kako se obnašati že v najmanjšem sporu. Ne dovolimo si imeti niti najmanjše napetosti v življenju – ker nas moti, bežimo pred njo. Obenem smo se razvadili. Zmeraj težje prenašamo drugače misleče. Ne znamo več govoriti z ljudmi, ki imajo drugačno mnenje od nas. Vse to seveda vodi v hudo odtujenost. V položaj, ki, jasno, najbolj koristi kapitalu.

Zygmunt Bauman bi rekel, da smo izgubili pomembna sidrišča. Da danes ni več primata cerkve in družine, zato izgubljeni tavamo in iščemo nova oprijemališča. Nam primanjkuje avtoritet, potrebujemo pastirja?

Morda sva midva takšna, da tega ne čutiva, ampak v tem trenutku so vse te ideje, ki ste jih našteli – tradicija, družina, vera –, spet izjemno močne. Absolutno oblikujejo evropsko in ameriško politiko. Naredili smo korak nazaj. To so stvari, od katerih smo se morda, kot ste rekli, oddaljili, a smo se spet vrnili k njim. Dovolj je, če pogledamo položaj žensk v svetu. Vračamo se torej k nekakšnim tradicionalnim mitskim strukturam. Vendar drugače. Morda res ni več zmeraj v ospredju mit o družini. Vzpostavili smo zgolj druge mite, denimo tega o self-made manu. To je mit, ki pravi, da če se le dovolj trudiš in dovolj trpiš – boš uspešen. To je zgodba, ki se nam prodaja, to je ta novodobni mit. In če se v teh okvirih ne znaš imeti dobro, je to zato, ker »ti« ne delaš nekaj prav.

Pravzaprav obstaja nekaj, kar nas vodi. Čeprav morda ni tako očitno kot vera, družina ali tradicija. To je nemara celo močnejše, ker ni tako očitno, in res verjamemo, da smo mi tisti, ki imamo nadzor. Prav ta ideja je nevarna – da v resnici ni avtoritete, da smo mi tisti, ki izbiramo, da je naše življenje videti, kot je videti. Pa v resnici ni čisto tako. To še ne pomeni, da potrebujemo dejanske avtoritete. Veliko koristneje bi bilo, če bi se kdaj samo za trenutek ustavili in pomislili, zakaj počnemo nekatere stvari. Zakaj, denimo, opravljamo delo, ki je slabo plačano in zaradi katerega pregorimo? S komerkoli govorim – ljudje so nezadovoljni z življenjem, so depresivni, imajo motnje pozornosti, muči jih prokrastinacija ... Ampak namesto da bi prekinili pogosto škodljive prakse in vzorce, vzamemo tableto. Pa bi se morali kdaj samo za trenutek ustaviti in se vprašati, kaj je pripeljalo do tega, da nam v resnici ni dobro.

Oprostite, sem preveč zašla?

Upor se ne začne nujno, ko nas je tisoč na ulici, temveč v družini, bloku, soseski, trgovini ... Upor se dogaja v odnosu do ljudi, ki jih srečuješ vsak dan.

Ne, sploh ne. Hotel sem vas sicer vprašati, koliko je v razmerah, ki jih opisujete, sploh prostora za upor. Kako zbrati moč, da uporabimo svoj glas, tudi svoje telo, kadar je treba? 

Najprej in predvsem moramo razumeti, da upor nikoli ni lahek in nikoli ni bil lahek. Pravi upor nas bo zmeraj nekaj stal, če nič drugega, naše udobje. Ampak na to moramo biti pripravljeni – da bomo z uporom morda izgubili nekaj udobja v prid lastnemu zdravju in zdravju skupnosti. Prvo vprašanje, ko razmišljamo o uporu, bi sicer moralo biti, ali bomo v ključnem trenutku sploh prepoznali, da je upor potreben. Zelo težko je spremeniti nekatere navade. Če živite v večjem mestu, kjer ne poznate niti prvega soseda, boste morali vložiti ogromno truda v to, da ga pozdravite na cesti in vprašate, kako je in kaj je novega. Ampak to so tisti koraki, s katerimi moramo dejavno spreminjati odnos do skupnosti in do ljudi, pri čemer nam bo morda kdaj tudi neprijetno.

Vas prav razumem – upor enačite s tem, da nekoga pozdraviš na cesti? 

Gre za to, da se upor začne prav s takšnimi malimi dejanji. Ne začne se nujno, ko nas je tisoč na ulici, temveč v družini, bloku, soseski, trgovini ... Upor se dogaja v odnosu do ljudi, ki jih srečuješ vsak dan. Zame je to polje, kjer lahko spreminjamo navade, se borimo proti tej želji, da bi se umaknili, ločili, in si odločno prizadevamo, da postanemo dejaven del skupnosti. To je zame danes dejansko uporniška pozicija.

V Beogradu sicer obstaja neka levičarska organizacija s sloganom Odmor je  otpor (Počitek je upor). Tudi to razumem kot upor. Ni treba, da zmeraj dajemo vse od sebe. Ni treba, da smo najboljši. Ni treba, da smo ves čas produktivni. Kaj sploh pomeni, da smo produktivni? Prav tako dejansko najbolj škodujemo kapitalu – ko si vzamemo nazaj svoj čas in rečemo: »Danes bom pustil, da gre dan v nič! Namesto tega bom klepetal s prijateljem, peljal psa na sprehod ali pa preživel dan v postelji.« To je v redu. V trenutku, ko nas popade tisti občutek strahu ali pa misel, da tisti dan nismo dosegli svojega »maksimuma«, bi se morali vprašati: za koga, zakaj, čemu? To je torej upor, v katerega verjamem. Upor, ki se začne z majhnimi stvarmi. Potem lahko preraste tudi v kaj večjega.

Je bil te vrste upor tudi vaša odločitev, da prekinete sodelovanje z ugledno nemško založniško hišo S. Fischer? 

To je del širše zgodbe o času, ki sem ga preživela v Berlinu. Preprosto sem se znašla tam v trenutku, ko mi je kariera omogočila izjemno dobro življenje in sem doživela nekaj, o čemer sem lahko samo sanjala. Hkrati pa sem videla, kako je tamkajšnja družba začela izključevati vse glasove, ki so govorili proti takratni državni politiki. Še posebej glede Palestine, ki je tam prepovedana tema. In to celo med ljudmi, ki se imajo za progresivne levičarje. Obstaja fraza za to – Progressive except Palestine (progresivni, razen za Palestino) ali PEP. Takrat sem nekako občutila licemerje, kako nas pisatelje z Balkana vabijo tja, da jim pripovedujemo žalostne zgodbe o Balkanu, vojni, jih tako »zabavamo«, a v trenutku, ko se dejavno vključimo v dialog, ker imamo svoje mnenje o njihovih politikah ali delovanju, nas takoj udarijo po prstih.

V nekem pogovoru ste rekli, da se v takšnih trenutkih in na prireditvah, kamor vas vabijo v tujini, kdaj počutite, kot da ste v živalskem vrtu. 

Res je. (smeh) To sem rekla v odzivu na neki pogovor v Belgiji, na katerega nas je bilo povabljenih pet Bosancev različne etnične pripadnosti, da smo jim razlagali o vojni in spravi. Stvar se mi je zdela ironična, ker smo bili v Belgiji, ki ima zaradi kolonialne preteklosti izjemno krvave roke, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo imeli v Jugoslaviji študente iz Afrike, pa so tam še razkazovali temnopolte Afričane iz Konga v »človeškem živalskem vrtu«. Zdaj nam oni razlagajo, kaj naj bi pomenila civilizacija, na nas pa gledajo kot na nekakšne barbare, ki se znamo samo klati med seboj. Nekaj izjemno hinavskega je na tem. V takšnih trenutkih se počutim, kot da igramo samo vlogo, da uprizarjamo, kakor je rekel Danilo Kiš, nekakšen folklorizem za Zahod. Saj veste: malo čevapčičev, malo Gorana Bregovića ...

Uprizarjamo folklorizem za Zahod. Malo čevapčičev, malo Gorana Bregovića, potem je treba prebrati še kakšno knjigo o vojni, popiti rakijo in smo vsi srečni.

Seveda, Đurđevdan ne sme manjkati ... 

Jasno! Potem je treba prebrati še kakšno knjigo o vojni, popiti rakijo in smo vsi srečni. Redko kdo pa pomisli, da bi lahko iz naših zgodb potegnil kakšno lekcijo. To so zgodbe, ki jih moramo prodajati Zahodu, namesto da bi ustvarjali svoje.

A naj se vrnem k vašemu prvotnemu vprašanju ... Ko je moj takratni založnik v Nemčiji, S. Fischer, ob genocidu v Gazi enostransko stopil na stran Izraela, si nisem mogla dopustiti, da bi se zavzemala za življenja Palestincev, hkrati pa jemala denar od založniške hiše, ki podpira državo Izrael. To zame preprosto ni šlo skupaj, zato sem prekinila sodelovanje. Zanimiv je bil predvsem njihov odziv. Neverjetno so se razjezili. Najbrž zato, ker sem nekako obrnila igro. Pričakovano bi bilo namreč, da bi bili oni tisti, ki bi prekinili sodelovanje z mano zaradi mojih stališč. Ni jim bilo čisto jasno, zakaj si zdaj neka »mala bosanska pisateljica« domišlja, da jih lahko zavrne. Kot da oni »nam« delajo uslugo – če objavijo dela koga z Balkana, naj bi jim bili za to dosmrtno hvaležni ter, seveda, vdani in poslušni.

Kdo bi si mislil, da ste nori, ker ste zavrgli takšno priložnost. 

Saj si najbrž je. Ampak poglejte, sem pisateljica iz Bosne. Nisem začela pisati, da bi imela kariero. Saj to pri nas tako rekoč ne obstaja. In dobro vem, kako je pisati zunaj sistema velikih založnikov, zato tudi nisem imela težav z vrnitvijo. Zdelo pa se mi je preveč hinavsko promovirati roman (Ujemi zajca, op. a.), ki govori o vplivu vojne na otroke, na mlade ženske, medtem ko v Gazi poteka vojna – ne samo vojna, genocid, uničenje celotnega naroda –, sama pa naj bi se delala, kot da ni nič. Ne, tega nisem zmogla. In sploh ne mislim, da bi za to dejanje potrebovala kakšen herojski naziv. To sem storila iz povsem sebičnih razlogov: če tega ne bi bila storila, se ne bi mogla več pogledati v ogledalo.

Kako je na vašo odločitev vplivalo to, da ste odraščali v Bosni? 

Ko nam z Balkana kdo reče »vojna«, si tega ne predstavljamo kot nečesa tam daleč, kar se dogaja nekomu drugemu, ampak razumemo, kaj pomeni vojna – kaj pomeni, ko moraš zapustiti svoj kraj, ko kdo izgubi očeta, mamo, brata, otroka ... In predvsem vemo, da se vojna ne konča z zadnjim strelom, sledijo ji generacije travmatiziranih ljudi. Dobro vemo tudi, kaj pomeni propaganda, ko ti polnijo glavo s tem, kako so tisti »drugi« zli, slabi.

Čisto osebno dobro vem, denimo, kaj pomeni islamofobija – v Banjaluki, kjer sem odraščala, je bila najbolj otipljiva. Spomnim se, ko sem bila majhna, da sem se bala muslimanov. Vsi, šola, televizija, starši, so iz njih ustvarjali pošasti. Govorili so, kako ti ljudje niso kot mi, in nam pripovedovali zgodbe, kako bodo prišli, medtem ko bomo spali, in nas vse pobili, nam pobrali zobe in iz njih naredili ogrlice. To so bile zgodbe, ki so ustvarjale predstavo o »drugem«. To je strašno, ker teh ljudi, ki so ti najbližje – sošolcev, morda učiteljice, sosede –, nenadoma ne vidiš več kot ljudi. Šele kasneje, kakšnih 20 let kasneje, sem začela poslušati drugo plat zgodbe. Takrat sem spoznala, kaj so nam vtepali v glavo, in razumela, zakaj so nekateri otroci v šolo prihajali z novimi imeni. To je težek trenutek, ko spoznaš: mogoče le nismo bili na pravi strani.

Edward Said je pisal, kako ravno s tem procesom ustvarjanja razlike določamo in utrjujemo tudi svojo identiteto – »nas«. Nacionalizem se sicer zmeraj najraje obleče v obrambo »dobrega«, družine, domovine, nedolžnih, pred »zlim«, pred »drugim«, pred tistim, kar je tuje. 

Zdi se mi zanimivo, kar je rekel Kiš – da je nacionalizem predvsem paranoja. V tem pogledu je antagonizem nekaj nujnega. Ampak hkrati moramo razumeti, da je v družbah, kjer sta prisotna revščina in pomanjkanje, zelo enostavno iskati krivca drugje. Veliko lažje se je ukvarjati z namišljenim sovražnikom, kot da bi se ljudje vprašali, zakaj imajo, denimo, tako nizko pokojnino. Zakaj se zdravstvo sesuva? Zakaj socialna država umira? To so preveč kompleksna in težka vprašanja, zato jih nadomesti nekakšna mitska struktura. Če poenostavim, ljudem se da pošast, ki jo mora princ ubiti, da lahko pride do princeske. Lažje je tako. Ker to hkrati pomeni, da za vse slabo, kar se nam dogaja, nismo krivi sami. To so enostavne razlage, ki so potrebne ljudem, da lahko uidejo težkim razmeram, v katerih živijo. Dubravka Ugrešić je rekla, da je nacionalizem ideologija neumnih. Ampak moramo se vprašati predvsem, zakaj ljudje posežejo po teh mitih in komu takšno stanje – dejstvo, da obstajajo volivci, ki ne razmišljajo dlje od teh zelo preprostih okvirov – pravzaprav ustreza.

Prej sva govorila o genocidu, o zločinu zoper človeštvo, klanju, načrtnem stradanju ... Na drugi strani se skoraj po nujnosti zmeraj pojavi – zanikanje. Tudi naš, balkanski prostor je v resnici mesto, kjer sta spomin in pozaba ali zanikanje nenehno v konfliktu. 

Dobro vemo, da družba ne more ozdraveti, dokler si ne prizna napak. Gre za vprašanje zrelosti. Eden temeljnih dokazov zrelosti je v resnici sposobnost, da znamo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Vsak od staršev, ki ima dva otroka, ve, kako je, ko se prepirata in poskušata zvaliti krivdo drug na drugega. Podobna nezrelost je očitna v našem družbenem okolju in se kaže kot nekakšna kolektivna narcisoidnost. Banalen primer, vem, ampak ko sem bila v Beogradu na avtobusu, se spomnim, kako je voznik nenadoma pritisnil na zavoro, ker ni bil pozoren na prehod za pešce, zato smo vsi popadali po tleh. Voznik je naredil napako, a se je začel opravičevati v smislu: »Nisem jaz kriv, veste, koliko dela imam, nekdo je kar stopil na cesto ...« Namesto da bi samo priznali napako, se takoj postavimo na okope.

Že na tej mikroravni vidimo, zakaj se celoten narod ali država obnaša enako do večjih in pomembnejših vprašanj. Hočem povedati, da bi moral biti prvi korak do reševanja nesoglasij priznanje, da delamo napake. To bi pomenilo tudi izstop iz te mitske strukture, v kateri obstajamo kot glavni junak, ki je nezmotljiv in počne samo dobre stvari. Šele nato se lahko začne proces celjenja. Saj je podobno v partnerskem odnosu. Če eden v odnosu meni, da je vse, kar počne, popolno in da nikoli ne dela napak, bo ta odnos propadel. Ni to prva stvar, ki ti jo povejo na terapiji za pare? Podobno je na ravni odnosov med sosednjimi državami. To se zdaj spreminja, ampak tudi za Izrael je dolgo na splošno veljalo, da je to država, ki ni sposobna zla. Ko to enkrat verjameš, se lahko zgodi karkoli. Posledice tega vidimo v Gazi.

Dotakniva se vašega prvenca Ujemi zajca. To je knjiga o prijateljstvu, a prav tako o identiteti, pripadnosti, mitologiji nekega prostora, nekoč skupne države ... Je to tudi knjiga o vojni? 

V knjigi namenoma nisem nikoli uporabila besede »vojna«. Ne, ker bi hotela bežati pred njo, ampak sem hotela pokazati, da vojna ni samo krogla in puška. Seveda je vojna tudi to, a zanimalo me je predvsem, kaj ostane po njej in se širi še dolgo po tem, ko se vojna enkrat konča. Šele takrat, pri tem, kakšne sledi pusti na odnosih med ljudmi, se pokaže njena resnična uničujoča moč. V tem primeru gre za ženski, prijateljici, ki živita povsem različno, saj pripadata različnim družbenim skupinam, ne samo etnično, tudi po razredu ...

Ko sem bila majhna, sem se bala muslimanov. Vsi so iz njih ustvarjali pošasti. Pripovedovali so nam zgodbe, kako nam bodo pobrali zobe in iz njih naredili ogrlice.

Gre za protagonistki Saro in Lejlo, ki sta odraščali v Banjaluki po razpadu Jugoslavije. Prva je po študiju odšla v tujino, v Dublin, druga je ostala v Bosni, in tam se prijateljici po več letih spet snideta. 

Tako je. Gre za to, kako se razlike med njima nato vmešajo tudi v njun osebni odnos. Politično torej nikoli ne ostane samo na ravni politike, kjer potekajo različni boji, ampak posega tudi v naše domove in medsebojne odnose. Z romanom sem hotela opozoriti na vse to, o čemer sva govorila prej, predvsem na dejstvo, da je nemogoče v celoti razumeti drugega in njegovo izkušnjo, če se še tako trudimo. Zelo težko si je predstavljati, kakšno bi bilo naše življenje, če bi se rodili z napačnim imenom na napačnem mestu in ob napačnem času. Do zamisli za roman sem prišla, ko sem razmišljala, kakšno bi bilo moje življenje, če ime, ki sem ga dobila, ne bi bilo videti srbsko, temveč bi bilo razumljeno kot »napačno« – tako sem prišla do »Lejle Begić«, ki je odraščala na isti ulici v istem mestu, kot sem sama, a je imela samo zaradi imena povsem drugačno življenje. Zaradi nekaj črk, ki lahko človeku v celoti spremenijo življenje. Tako vojna vstopa v odnose in tudi v jezik. Vojna se zmeraj najprej vidi v jeziku.

Kakšen pa je vaš odnos do lastne identitete? Rodili ste se v Zagrebu, odraščali ste v Banjaluki – kadar vas opisujejo v tujini, ste zato kdaj hrvaška, drugič bosanska, spet tretjič srbska pisateljica. Ker ste živeli tudi v Barceloni in Berlinu, se potem kdo znajde in zapiše, da ste »nomadinja«.

Identiteta je zame nekaj, kar se stalno spreminja. In mislim, da je to dobro. Ker če verjamemo, da se identiteta lahko spreminja in ni nekaj povsem stabilnega, lahko verjamemo tudi, da zmoremo postati boljši. Narcisoidna oseba je trdno prepričana, da prostora za napredek ni, saj je že zdaj najboljša. Če verjamemo, da je identiteta nekaj rigidnega in se ne spreminja, zakaj bi potem sploh poskušali biti boljši? Obenem pa menim, da so predvsem mesta tista – in ne nacije ali države, ki so samo zamišljene skupnosti –, ki nas dejansko oblikujejo. Kaj mi to pove o človeku, če izvem, da je Slovenec? Ali pa Srb ali Hrvat? Ničesar. Ne izvem, kakšen je kot oseba, oče, mati, brat, partner, prijatelj. Tudi ne, denimo, kako se obnaša do natakarjev, do živali ali kako se vede v prometu. Veliko več izvem o človeku, ko mi kdo reče, da je na primer vse življenje preživel v Ljubljani. Takrat si lahko predstavljam, kaj ga je oblikovalo. Na primeru Ljubljane takoj vem, da je nekdo odraščal v urbanem okolju. Ima mesto tramvaj? Nima ga. Ima reko? Ima. Vse to se mi zdi veliko zanimiveje kot nacionalna pripadnost, ki dejansko zelo malo pove o človeku.

Podobno se rada igram z lastno identiteto, kadar me vprašajo, od kod prihajam. Ker je bilo dejansko tako tudi v času mojega odraščanja: ko smo bili na Hrvaškem, so nas imeli za Srbe, ko smo iz Hrvaške odšli v Bosno, smo bili Hrvati, ker smo imeli močan zagrebški naglas, nato sem šla na študij v Beograd, kjer sem bila Bosanka. Kamorkoli grem, sem zmeraj tisti »drugi«. Sprva me je to motilo, nato pa sem spoznala, čeprav se sliši nenavadno, da je to po svoje odlična pozicija, ker se zmeraj veliko naučiš o državi, ko v tebi vidijo tistega »drugega«.

Ob razpadu Jugoslavije ste bili seveda otrok, pa vendar, vas kdaj daje »jugonostalgija«?

Nostalgija na splošno zame pomeni prostor ohromitve. To ni gledanje naprej, temveč nazaj. Z njo se spet vračava k mitskim strukturam, o katerih sva govorila prej. A moti me tudi, da se tega vprašanja prepogosto lotevamo tako črno-belo. To je približno tako: ali si jugonostalgik ali pa nacionalist. Gre za banaliziranje v resnici zelo kompleksnega vprašanja. Zagotovo včasih, na najosnovnejši ravni, pomislim, kako pomemben igralec v svetovni politiki smo bili nekoč. Danes imam občutek, kot da smo samo majhne kapitalistične kolonije, periferija. Po drugi strani mislim, da moramo delati s tem, kar imamo, in razmišljati, kako lahko na vsakdanji ravni izboljšamo svoje življenje. Nostalgično oziranje v preteklost, ki se ne uči na napakah, nam pri tem težko kaj pomaga.

Naučeni smo, da najprej pogledamo, kaj nas loči od drugih. namesto da bi pogledali, kaj nas dejansko druži. Nimamo v resnici enakih strahov, enakega upanja?

V romanu Ujemi zajca lahko prijateljstvo razumemo tudi kot orodje, s katerim je mogoče nastopiti zoper nacionalizem, strah. Na začetku sva govorila o možnostih za upor in dejali ste, da se upor začne z navidezno majhnimi dejanji in negovanjem odnosov. Prijateljstvo potemtakem v sebi nosi izjemen potencial za družbene spremembe? 

V odnosu do drugega se nekako vse strne v dve vprašanji: v čem smo si različni in v čem podobni? A naučeni smo, da najprej pogledamo, kaj nas loči od drugih – denimo barva polti, spol, spolna usmerjenost, nacionalna pripadnost ... Na podlagi tega se je zelo preprosto razvrščati glede na različno identiteto in postavljati ločnice med nami. Namesto da bi pogledali, kaj nas dejansko druži. Nimamo v resnici enakih strahov, enakega upanja? Ali mama v Gazi ne ljubi svojega otroka enako, kot ga ljubi mama v Ljubljani? Kaj je tisto, kar nam daje to neko univerzalno človeško izkušnjo? Mislim, da je ravno prijateljstvo prostor, kjer se lahko združujemo v skupine, ne da bi se ozirali na prej omenjene dejavnike. Prijateljstvo razumem kot prostor svobode, zagotovo zanimivejši od nacionalnih skupnosti. V prijateljstvu si se namreč primoran sprijazniti z drugačnostjo. Je kot nekakšna igra, v kateri se moramo ves čas iskati, spreminjati in izboljševati, če želimo nadaljevati pogovor in graditi odnos.

Pravzaprav je ranljivost tista, ki nas povezuje in je temelj skupnosti. Zakaj se je tako otepamo? 

Imate prav ... (si vzame trenutek za premislek) Hvala za to vprašanje, saj se mi zdi izjemno pomembno. Žal se ranljivost danes res praviloma razume kot napaka, slabost. A v resnici ima v sebi velik potencial. Ko smo ranljivi, drugemu sporočamo: »Sem človek kot ti, nekatere stvari me lahko bolijo ali motijo.« To je točka, kjer smo odprti za dialog, za prepoznavanje drug drugega.

Vprašanje ranljivosti se mi zdi ključnega pomena tudi pri vzgoji fantov in mlajših najstnikov, ki so ujeti med patriarhalno prepričanje o svoji nedotakljivosti in občutek brezbrižnosti ter na drugi strani emancipacijo žensk, feminizem, ki je za dekleta prinesel napredek in jim dal glas. Fantje so ostali izgubljeni tu nekje vmes in se sprašujejo, kje je njihovo mesto. Zato je pomembno, da se ranljivost neguje že od vrtca in osnovne šole. Če bi bilo tega več, bi bila družba veliko bolj zdrava. Spet, v kapitalizmu se vsaka šibkost razume kot napaka, nikoli je ne smeš pokazati, kajti če si šibek, to pomeni, da si neuspešen. Če šibkosti ne vidimo, kot da je to neuspeh, potem je ranljivost lahko tudi oblika poguma. In ja, potreben je izjemen pogum, da smo lahko ranljivi.