Nesmiselno preganjanje otrok, ki igrajo različna glasbila

Kdor poje, zlo misli?

V zadnjem času smo v medijih prebrali nekaj zapisov o policijskem kaznovanju otrok zaradi igranja različnih glasbil. V Mariboru so bili kaznovani starši devetletne deklice, ki je igrala klavir, v Ljubljani starši osem, devet in dvanajst let starih otrok, ki igrajo klavir, violino in violončelo, v Luciji starši osemletne pianistke … Podlago za kaznovanje je mogoče najti v zakonu o varstvu javnega reda in miru, zato v Zvezi prijateljev mladine Slovenije predlagajo zakonske spremembe, s katerimi bi hkrati »zaščitili pravico do miru in pravico otrok do umetniškega izražanja in razvoja talentov«.

Zakon o varstvu javnega reda in miru v osmem členu določa kazni za povzročanje hrupa. V drugem odstavku piše, da se z globo104 evre kaznuje, kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave »ali glasbila moti mir ali počitek ljudi in to ni posledica dovoljene dejavnosti«. Ker otroško in mladostniško igranje glasbil očitno ne spada med »dovoljene dejavnosti« in ker je odločitev o (ne)kaznovanju morda preveč odvisna od subjektivne presoje, ki je policisti očitno niso vedno zmožni, v Zvezi prijateljev mladine predlagajo spremembe zakona.

V dopisu, ki so ga poslali pristojnim državnim organom, predlagajo več različnih rešitev. Recimo izjemo od »motenja miru«, če gre za igranje glasbil v večstanovanjskih stavbah podnevi (recimo med osmo uro zjutraj in osmo uro zvečer) ter pri še dovoljeni ravni glasnosti. Predlagajo pa tudi »jasnejše kriterije in standarde«, ki bi preprečili »samovoljo kaznovanja«. Definicijo »razumne glasnosti« bi po njihovem mnenju morali nadomestiti z »določitvijo decibelov kot mejne vrednosti za stanovanjske prostore«, časovno omejitev pa določiti nedvoumno z uro začetka in konca. Ne nazadnje predlagajo tudi, da bi se v zakon vpisala možnost mediacije – »pred kaznijo naj bo možnost posredovanja med sosedi, da se dogovorijo«.

Absurdno kaznovanje mladih glasbenikov je očitno šlo tako daleč, da se pogovarjamo celo o potrebnih spremembah zakonodaje, da bi preprečili preveč represiven odziv varnostnih organov. Nekaj podobnega smo spremljali v nedavnem primeru občinskih redarjev v Kočevju, ki sta oglobila babico, ker je triletnemu vnuku dovolila, da je šel lulat v javnem parku. Tudi tam je bila podlaga za kaznovanje zakon o varstvu javnega reda in miru, ki v 7. členu določa globo za tistega, ki »se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede«, pri čemer je slednje opisano kot vedenje, »s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine«.

Verjetno je vsakomur jasno, da mala potreba triletnega otroka ni vedenje, ki bi povzročalo vznemirjenje, razburjenje ali bi bilo ogrožajoče. Kot tudi otroško igranje glasbil ne bi smelo biti razlog za posredovanje policije.