Pozaba in spomin

Zveza koroških partizanov v Avstriji je pred leti v akciji z imenom Vrnimo jim imena začela postavljati spominska obeležja skoraj pozabljenim žrtvam nacističnega nasilja v drugi svetovni vojni. Grobišče partizanov v grajskem parku v Radovljici je primer, kako težko je vrniti taka imena na drugi strani Alp.

Grobišče z grobnico in spomenikom je bilo leta 1960 urejeno po načrtu arhitekta Eda Ravnikarja. Na spomeniku je napis: »Tu je pokopan narodni heroj Jože Gregorčič z 71 partizani, padlimi na Jelovici.« Sestavni del grobišča je tudi 28 manjših kamnitih kvadrov, kamor je avgusta letos eden od sorodnikov namestil ploščici s podatki treh tamkaj pokopanih bratov Osredkar (v njihovi hiši se je med vojno prvič oglasil radio Kričač). Ploščici nista ostali za dolgo.

Novinar Luka Volk je v zvezi s tem v Mladini (10. oktober) navedel mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, da Ravnikar na grobišču ni predvidel zapisanih imen, namesto tega pa naj bi podatke o borcih dodali na ustreznem panoju v bližini grobišča.

Na pobudo svojcev in soborcev so septembra 1949 na Jelovici odkopali posmrtne ostanke 72 partizanov in partizank. Večino so pokopali v grobnici med Gorenjsko cesto in hotelom Grajski dvor v Radovljici. Zaradi predvidene gradnje na tistem prostoru so jih prenesli v grajski park. Seznam pokopanih ni znan. Znanih je le 29 imen borcev, ki so januarja 1942 padli na Mošenjski ter septembra na Lipniški planini ali blizu nje. V Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani imajo sicer fotografije večine vseh 28 padlih na Lipniški planini. Ujeti partizani so morali pobrati mrtve in ranjene mrtve tovariše ter mrtvim umiti obraze, da so bili primerni za fotografiranje. Med njimi sta bila tudi sedemnajstletnica in sedemnajstletnik.

Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica si za postavitev povedne table s podatki, kdo je v grobnici, prizadeva več let. Z zavodom iz Kranja se o tem pogovarja Občina Radovljica. Glede borčevske pobude za postavitev informacijske table so ji julija in avgusta 2020 odgovorili, da označevanje kulturnih spomenikov urejata Pravilnik o označevanju nepremičnih kulturnih spomenikov in Priročnik za označevanje nepremičnih kulturnih spomenikov v Republiki Sloveniji. Če bi vseh 90 kulturnih spomenikov na območju starega mestnega jedra Radovljice označili s tablami, bi povsem razvrednotili njihov prostorski pomen. Postavitev table (na stojalu) ob grobišču bi imela negativen vpliv na samo doživljanje spomenika in prostora, v katerem se nahaja. Zato bi morali poiskati alternativne in bolj diskretne rešitve.

Po občinskih podatkih ta čas vsebinske in oblikovne rešitve usklajujejo z ZVKD ter ostalimi pristojnimi deležniki. Zavoda in občine pa sicer prav nič ne moti tabla s podatki o parku, ki je v parku brez njunega dovoljenja oziroma soglasja že več let.

Odgovor na vprašanje, zakaj se pot do partizanskih imen vleče že tako dolgo, je morda tudi v odnosu do NOB. V zavodovem dopisu z julija 2020 je napisano tudi, da so na spomeniku grobišča Staneta Gregorčiča in soborcev napisi, ki pojasnjujejo spominski namen obeležja in kdo vse počiva v grobnici. V kolikor je katero od znanih imen izpuščeno, se lahko razmisli o dopolnitvi napisa na samem obeležju. Po zavodovem mnenju pojasnjevalna tabla ob obeležju ne bi pripomogla k večji prepoznavnosti spomenika in je s prostorskega vidika samega spominskega obeležja, pa tudi grajskega parka, neprimerna. V naslednjem dopisu pa je tudi stavek: »Zavod sicer meni, da je spomenik ustrezno predstavljen z obstoječim napisom.« Pa zavod sploh piše o radovljiškem spomeniku? V Radovljici ni pokopan Stane, ampak Jože Gregorčič. Na spomeniku poleg njegovega ni nobenega drugega imena, nobenega napisa z imeni, ki bi ga morda dopolnili. Je možno, da je o informacijski tabli o partizanih pisal nekdo, ki spomenika sploh ni videl?

S pojasnjevalno tablo, kakršnekoli oblike že bo, naj bi v sedanji čas priklicali znana imena ne le pokopanih, temveč vseh padlih na Mošenjski in Lipniški planini ter okolici. Tako bi popravili tisto, česar ni bilo narejeno že v začetku.

S tem bi bila pomirjena tudi hčerka Ivana Kovačiča, Milka, ki je padel na Mošenjski planini. Ko je prvič videla spomenik, je namreč rekla: »Zakaj pa je samo eden napisan?«