Zakaj je toliko bolniških odsotnosti?

Seveda je najbrž treba pregledati tudi sisteme na ravni države, ki omogočajo dolgotrajne bolniške odsotnosti. Vendar začetek tega problema je le v delovni organizaciji. To je bil vedno problem, zlasti pa od kar imamo kapitalistični ekonomski sistem. Za ilustracijo slednjega se spomnim na izjavo podjetnika, ki je imel sicer doktorat iz sociologije, ko je na vprašanje, kaj je njegov največji problem pri vodenju podjetja, odgovoril: Doseči, da me zaposleni ubogajo.

Ker sem bil precej dolgo zaposlen v gradbenem podjetju, kjer so bile tudi velik problem bolniške odsotnosti, smo se tega lotili z vso resnostjo. Najprej smo organizirali strojno opravljanje tistega dela, ki je predstavljalo najbolj škodljivo obremenitev za telo delavca. Nobenega dela nismo začeli, ne da bi pred tem inženir za varstvo pri delu ne izdal navodilo za varno delo na gradbišču in kasneje to strogo nadzoroval. Ker je bilo delavsko naselje vedno v neposredni bližini gradbišča z lastno kuhinjo, smo strokovnjaku zaupali sestavo jedilnih listov z lažje prebavljivo hrano, da smo zmanjšali bolniške zaradi želodčnih bolezni. Postavili smo posebnega socialnega delavca, ki je spremljal, koliko dni in zakaj je kdo v bolniški. Na podlagi tega smo za delo manj sposobne zaposlili na fizično manj zahtevnih delih. Ker so se gradbišča selila iz kraja v kraj in s tem so se spreminjali pristojni zdravniki, je socialni delavec vedno prenesel kartoteke delavcev gradbišča k novemu zdravniku. Ob tem je poizkušal predstaviti pogled naše kadrovske službe na tiste delavce, ki so imeli več bolniških odsotnosti. Nekateri zdravniki so te informacije sprejeli z zanimanjem, drugi ne.

Posebno odvisno je bilo zadovoljstvo zaposlenih od medsebojnih odnosov med zaposlenimi. V tem okviru je bilo v ospredju čim bolj pravično nagrajevanje po opravljenem delu in možnost napredovanja v plačilnem sistemu. V zvezi s tem smo organizirali tudi posebno izobraževanje za delovodje in predstojnike organizacijskih enot. Ker je bilo veliko delavcev brez popolne osnovne šole, smo za tiste, ki so hoteli pridobiti posebne kvalifikacije (delovodje, strojnika), organizirali izobraževanje za dokončanje osnovne šole, kar je bil pogoj za nadaljevanje izobraževanja v javnih šolah.

Kot piko na i smo v plačilni sistem vpeljali poseben mesečni dodatek, ki ga je dobil vsak zaposleni, ki v tekočem mesecu ni imel nobenega izostanka. Vsa navedena prizadevanja so seveda prispevala, da smo spravili bolniške v razumne meje. Verjamem, da tudi tam, kjer danes ne skrbijo samo za to, da jih delavci ubogajo, ampak, da se zaposleni na delu tudi dobro počutijo, nimajo izrazitih problemov z zdravniško odsotnostjo. Da nekaterim vodstvenim organom ni čisto jasno, kakšno je njihovo delo, so dokazali na PTT Slovenije, ko so kaznovali delavca, ker je opravil v enem dnevu tisto delo, ki bi ga moral opraviti v dveh dneh. Kaj si o tem misli nadzorni svet PTT Slovenije?