Dvojna merila

Ko spremljam zgodbo o predsedniku vlade in Komisiji za preprečevanje korupcije, se težko znebim občutka, da Slovenija še vedno ni zrela za iskren pogovor o integriteti. Robert Golob je pod drobnogledom KPK zaradi dopusta v hiši znanca, zdaj pa že tedne poslušamo o “kršitvi integritete”, kot da bi šlo za kaznivo dejanje. A vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ni, ali je kriv, ampak ali mu kot družba sploh dopuščamo pošteno presojo.

KPK ima zahtevno vlogo – biti moralni kompas države, a skoraj vsaka njena preiskava se hitro spremeni v orožje v rokah ene ali druge strani. Če preverja opozicijo, jo imenujejo »orodje vlade«, če preverja vlado, je »izpostava opozicije«. V resnici pa KPK hodi po tanki črti med etiko in politiko, med tem, kar je prav, in tem, kar se komu zdi koristno.

V Golobovem primeru gre za videz nasprotja interesov – dopust pri znancu, ki ga je vlada pozneje imenovala v svet javnega zavoda. Pravna stroka bo presodila, ali gre za kršitev, toda moralna ocena se je že zgodila. Premier se ni izločil iz glasovanja, kar je morda napaka, a v demokraciji bi moral imeti vsak možnost, da jo razloži, preden ga razglasimo za kršitelja.

Tu je še zgodba z nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ki je javno opozorila na politične pritiske pri kadrovanju v policiji. KPK je takrat začela preverjanje, kar je znova odprlo vprašanje vpliva politike na neodvisne institucije. Tudi tam se je pokazalo isto: ko gre za najvišje položaje, je meja med legitimnim vodenjem in političnim posegom izredno tanka. Bobnarjeva je odšla, Golob je ostal, a senca dvoma je ostala nad obema – in nad sistemom, ki še vedno ni razjasnil, kdo v tej državi komu odgovarja.

KPK je izdala osnutek ugotovitev, ne končno odločbo. A naslovi v medijih so že izrekli sodbo. Če se bo pozneje izkazalo, da kršitve ni bilo, bo škoda ostala – ker v Sloveniji oprostilne novice nikogar ne zanimajo. V tej deželi je dovolj, da te označijo za kršitelja; popravek pride, ko je že vseeno.

Golob se morda večkrat zagovarja preveč obrambno, a deloma upravičeno. Če vprašate mene, se mu godi krivica zato, ker se z njim ne ravna enako kot z drugimi.

Vsak njegov korak se meri pod mikroskopom, vsaka gesta se razlaga kot dokaz moči. Integriteta ne pomeni popolnosti, ampak sposobnost, da napako priznaš – in da ti dajo priložnost, da jo pojasniš.

Prava krivica pa se dogaja, ko integriteto spremenimo v orožje namesto v vrednoto. Ko pozabimo, da so institucije, kot je KPK, tam zato, da ščitijo javnost, ne da služijo političnim bojem. In ko ljudje verjamejo, da je obsodba že dejstvo, čeprav postopek še traja. In dokler bomo vsakega politika sodili po tem, kako nam je všeč, in ne po tem, kaj dejansko naredi, bo vsaka KPK – pa naj deluje še tako zakonito – videti kot orodje maščevanja. In v takem okolju se krivica ne godi le Golobu. Godi se nam vsem.