Župan sadi rožice

Ob sežigalnici v Ljubljani potencialni investitor ponavlja, že od predstavitve leta 2022 v Cukrarni, kako bo uporabil najboljšo možno tehnologijo. Omenja tudi BREF/BAT kot rešitev. Zadnji dokument je iz decembra 2019. V povzetku najdemo njegov opis nastajanja: Referenčni dokument (BREF) o najboljših razpoložljivih tehnikah (BAT) za sežiganje odpadkov je del serije dokumentov, ki predstavljajo rezultate izmenjave informacij med državami članicami EU, zadevnimi industrijami, nevladnimi organizacijami, ki spodbujajo varstvo okolja, in Evropsko komisijo.

Vendar v njem ne boste našli »najboljše možne tehnologije« za Ljubljansko barje. Države imajo pač različne prostorske razmere, ki jih morajo upoštevati. Ni enega recepta.

Vzemimo temperaturno inverzijo, obrat, ki je pojav v ljubljanski kotlini. Temperaturni obrat 22. januarja 2024 je bil čudovit, pri tleh v Ljubljani minus 11, na tisoč metrih pa + 5 stopinj. Inverzija se je začela na 500 m, na vrhu megle. Podobno 4. novembra 2024. Pozabite na 200 m dimnik, kot ga omenja potencialni investitor. Trboveljski, najvišji v Evropi, ima samo 360 m (splet). Njegov temelj je 62 armiranobetonskih pilotov, vgrajenih v živo skalo. Na Barju je živa skala morda 200 m globoko. Telovadnica na Galjevici, blizu Golovca, ima najgloblji pilot 30 m na živi skali.

A to še ni vse. Okoljevarstveno dovoljenje običajno navaja mejne koncentracije snovi, ki gredo iz dimnika v zrak. Številke so na nivoju mg/m3. Izgleda zavajajoče, ker pomembna je količina izpustov skozi leta, ki se razprostrejo nad Ljubljano. Poleg tega je goljufanje z razredčevanjem z zrakom dokaj enostavno, da znižaš koncentracije. Količin pa ne moreš. Zato imajo prav zdravniki, njih moramo poslušati.

Pomembno pa je, da država takoj naroči študijo alternativnih rešitev, brez sežigalnice. Država, ne potencialni investitor. Ker on bi naročil študijo z rezultatom, da ni alternativnih rešitev. Tako kot za kanal C0. Civilna družba pač nima denarja za študije, razen, če ga dobi od države, kar pa se ne dogaja. Primer alternative je razvila avstrijska družba OMV. Postopek so patentirali. V eni uri iz 100 kilogramov plastičnih odpadkov naredijo približno 100 litrov nafte, ki gre nato v rafinerijo.

V začetku oktobra je bil posvet civilne družbe o sežigalnici. Pravnik Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja meni, da je odločeno, saj je ministrstvo že razpisalo koncesije. Za civilno družbo omenja možnost referenduma ali sodelovanja v javni razpravi o celoviti presoji vplivov na okolje.

Slišimo pa tudi za tretjo, najlažjo možnost. V 2026 so volitve in volimo naj samo tiste, ki bodo trdno proti sežigalnici, pa naj gre za posameznike ali za stranke in liste. Demokracija pač. Vprašajmo se, kaj pa so stranke koalicije naredile proti kanalu C0, ki zagotavlja uničenje pitne vode po vseh strokovnih presojah, ali pa proti sežigalnici?