Dorotea Dolinšek / Interdisciplinarna umetnica, ki raziskuje človekovo soodvisnost na našem planetu in zunaj njega

Njen umetniški projekt Ex.A.R.U. (Exo Auxiliary Respiratory Unit) je kot del dveletne razstave Connected Earth trenutno na ogled v slovitem Ars Electronica Centru v Linzu. Potopitvena instalacija obiskovalce vabi, da si nadenejo posebej oblikovane dihalne maske in se priključijo na dihalno enoto – veliko konstrukcijo, polno lončnic, rastlin iz družin Aglaonema in Alocasia. Optimirana je za ustvarjanje zraka, primernega za dihanje. Dorotea Dolinšek (1994) namreč raziskuje možnosti človeškega preživetja v okoljih, kjer je zrak redek ali neprimeren za dihanje – ter predvsem človekovo krhko soodvisnost, na našem planetu in tudi v zunajzemeljskih okoljih.

Po tem projektu je v njej dozorela potreba, da tisto, kar je kot umetnica dotlej raziskovala predvsem konceptualno – odnos med telesom, dihanjem in okoljem –, izkusi tudi telesno in neposredno. V koprodukciji Ars Electronice ter Zavoda Kersnikova/ Galerije Kapelica je izvedla 24-urni performans ~21.600, katerega naslov označuje simbolično število povprečnih vdihov v enem dnevu. Z dihalno masko je vsak svoj izdih beležila kot materialno sled, kot vizualni zapis, ustvarjen z zračnim čopičem na papir. Z dejanjem je želela izkusiti, kaj pomeni ozavestiti prav vsak dih, šteti in beležiti vsako sapo kot sled življenja, kot mikrodejanje, ki nas povezuje s svetom in z vsemi drugimi bitji. »Kot majhen opomnik, da sem – in da je življenje odvisno od planetarnega sistema, ki je izredno krhek,« pravi.

Je interdisciplinarna umetnica, ki v središče svojega ustvarjanja postavlja raziskovanje vesolja kot razširjenega ekosistema, v katerem se razkrivajo krhke soodvisnosti med človekom in njegovim okoljem. Umetnost jo spremlja že od nekdaj. Potreba po premiku iz Slovenije ter intuitivna privlačnost do neznanega sta jo iz Tupalič, od koder prihaja, sprva vodili v Benetke, kjer je vpisala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost. V mestu, prekritem s patino zgodovine in živahno umetniško sceno, je preživela štiri dragocena leta. Formativno izkušnjo ji je pomenil tudi obisk enega najpomembnejših festivalov intermedijske umetnosti na svetu Ars Electronica v Linzu, kjer je nanjo naredila močan vtis hibridna umetnost – umetnost, ki uporablja orodja biotehnologije. In ravno ko je začela razmišljati o selitvi, je izbruhnila pandemija covid-19 – in pristala je v Ljubljani, kjer prav zdaj končuje magistrski študij videa in novih medijev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Oba študija sta me močno zaznamovala – eden me je učil gledati površino, drugi pa, kako jo razpirati,« razmišlja.

Zanimanje za vesolje jo spremlja že od nekdaj. Velikokrat se zave, da živi na planetu, ki rotira v prostoru, ki ga resnično ne razume – in temu se nenehno čudi. Toda bolj kot to jo preganja občutek, da je že samo življenje na Zemlji tuje, da ga naseljujemo, kot se ne bi zavedali te krhkosti in naše vpetosti v planetarni metabolni sistem. Najbolj jo zanima prav ta premik v mišljenju, ki ga razpirajo ti radikalni prostori. »Vesoljsko raziskovanje zahteva sam vrh tehnoloških in znanstvenih naporov in v tem smislu me ta prostor zanima bolj kot skrajni laboratorij, kjer se življenje razgali do svojih najosnovnejših funkcij: kisik, temperatura, voda, gravitacija, sodelovanje, svetloba. Gre za preživetje in vse, kar je vmes – tehnologija, znanost, umetnost –, postane orodje pogajanja z realnostjo. V vesolju so naša telesa in zemeljske ideologije neuporabni.«

Od leta 2020 tesno sodeluje z Galerijo Kapelica, kjer je ta zanimanja začela materializirati – v laboratoriju, med biologijo in elektroniko, med bakterijo in dihalno masko. Tam včasih prav zaradi praktičnih omejitev nastane kaj povsem novega, nepričakovanega. »Velik poudarek dajem tudi procesnosti in časovnosti – predvsem zato, ker pogosto delam z organizmi, ki imajo svoj ritem in potrebe. Ob takšnem delu se ogromno naučim, to me spreminja. V nekem trenutku se umetniški proces prevesi v vzpostavljanje možnosti, v skrb, v sodelovanje,« razmišlja. Umetnost je zanjo način spopadanja z lastnim »biti človek« in z relacijo do sveta okrog sebe, z vpetostjo v nekaj večjega. »Ko se umaknem v svoje lastno telo, ko se osredotočim na drobne, nerešljive razpoke v vsakdanjosti, se zavedam, da umetnost, podobno kot življenje, obstaja v teh vmesnih prostorih.«