Film / Poljub ženske pajka

zadržan

»Kako si lahko tako trivialen?«

Veliki brazilski auteur Hector Babenco je leta 1985 – po slavljenem romanu Manuela Puiga – posnel kultni Poljub ženske pajka, ki je postal globalni hit (William Hurt je dobil oskarja), zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo v tej naši dobi rimejkov, nadaljevanj in predzgodb ter nostalgije po filmih in popkulturi »magičnih« osemdesetih (čas, ko sta poletela »magični« neoliberalizem in njegov dvorni norec, »amazing« Trump) dobil nadaljevanje ali predzgodbo ali rimejk.

Novi Poljub ženske pajka je rimejk v obliki metafikcijskega mjuzikla, ki je v resnici rimejk broadwayskega mjuzikla (1993), dobitnika šestih tonyjev, tako da je prav neverjetno, kako lahko tako prestižna in tako kanonizirana zgodba o morasti dobi argentinske hunte, »umazane vojne«, brutalne represije, terorja, paranoje ter o dveh desaparecidosih, dolgolasem, feminilnem, cinefilskem, apolitičnem geju Molini (Tonatiuh) in knjigofilskem revolucionarju Valentínu (Diego Luna), ki v ječi drug drugega ozaveščata in radikalizirata (tudi s fabuliranjem o najljubših filmih), izgleda tako medlo, mlačno, neangažirano, neradikalno, banalno in disneyjevsko (»Kako si lahko tako trivialen,« vpraša Valentín, kot bi naslavljal režiserja), pri čemer je to, da eskapistično fantazijsko ritahayworthsko prikazen – fatalno, pajkovsko »La Luno« iz starega kičastega technicolorskega mjuzikla – igra Jennifer Lopez, še najmanj moteče, tem bolj, ker itak igra – ja, poje in pleše, kot da skuša nadoknaditi vse zadnje kikse (recimo This Is Me ... Now) – v svojem filmu, morda remiksu Kabareta, Chicaga in Evite. (kino)