Kultura / »Domačini si življenje v Ljubljani še komajda privoščijo«

Vincenzo Latronico (1984) je italijanski pisatelj in prevajalec, ki se je – predvsem po zaslugi četrtega romana Popolnosti (Le Perfezioni, 2022) – uveljavil kot eden najvznemirljivejših sodobnih italijanskih literarnih glasov. Z angleškim prevodom, za katerega je poskrbela Sophie Hughes, se je letos znašel med imenitno šesterico, nominirano za prestižnega mednarodnega bookerja – in roman, ki v mesecih po izidu v njegovi domovini ni ustvaril pretiranega pompa, je kar naenkrat postal viralni hit, ljubljenec knjižnih klubov in obvezno čtivo milenijske generacije po vsem svetu, ki je na svojo grozo ali zabavo v delu prepoznala vzporednice z lastnim življenjem. Zakaj?

Roman se vrti okrog Anne in Toma, mladega para iz južne Evrope, ki se okoli leta 2010 preseli v Berlin. Sta kreativca, ki živita življenje, ki ga družbena omrežja predstavljajo kot ideal sodobne svobode: delo od doma, umetnost, zabava, potovanja, hrana, droge, seks – vse zavito v pentljo brezhibne estetizacije vsakdana. Toda pod površjem popolne samorealizacije se počasi razkraja občutek smisla. Latronico s kirurško natančnostjo secira občutek generacijske praznine in razkriva, kako se svet samouresničitve, digitalne podobe in »avtentičnih izkušenj« sprevrača v zadušljivo tesnobo, odtujenost in praznino, v kateri so ljubezen, delo in celo etika postali del estetskega projekta. V kateri se cilj najpopolnejšega, najbolj pristnega in avtentičnega življenja nenehno izmika – in vsak poskus omenjenega se izkaže le za novo obliko generičnosti.

Junija smo se lahko razveselili še slovenskega prevoda izpod prstov Miša Renka, ki je izšel pri neodvisni založbi No! Press. Pisatelj je v pogovoru z odgovorno urednico založbe Manco G. Renko nedavno gostoval na festivalu Indigo v ljubljanski Cukrarni, ob tej priložnosti smo se z njim pogovarjali tudi mi.

Vaš roman Popolnosti je v slovenskem prevodu pospremljen z mislijo: »Potrebovali smo ta roman, da lahko rečemo: milenijski Berlin je dokončno mrtev; vsak novi Berlin je le privid.« 

Drži, Berlina, kot sem ga v prejšnjem desetletju spoznal tudi sam, ni več. Bil je resnično nekaj posebnega. Počutim se privilegiranega, da sem v njem še lahko izkusil nekaj, kar sicer obstaja že od samega začetka mest. Od antičnega Rima do Balzacovega Pariza, od DeLillovega New Yorka do Londona iz punkovskih časov – mesta so bila vedno prostori, kjer so bogati in revni sobivali drug ob drugem. Kjer so si ulice delili aristokrat, pesnik, prostitutka in operna pevka. In prav to je mestom dajalo njihovo ustvarjalno moč, tisto napetost, iz katere je rasla kultura. Za tem je stal tudi konkreten materialni razlog: mesta niso bila homogena. Lahko si imel aristokratsko palačo, tri ulice stran pa najemniške bloke, polne umetnikov in sanjačev.