Brez tega bi bili tožilci odvisni od politične oblasti

"Tožilstvo je v razmerju do drugih organov samostojen, predvsem pa avtonomen organ. Avtonomija pa je kot demokracija: je proces in ne stanje. Zato si je treba za avtonomijo vseskozi prizadevati, tako na institucionalni kot osebni ravni. Eno je institucionalna avtonomija, ki jo tožilstvu jamči ustava. Zaščita te bo vedno moja prioriteta oziroma prioriteta vrhovnega državnega tožilstva. Drugo je osebna avtonomnost in pokončnost vsakega državnega tožilca. To pomeni biti dovolj strokoven in odgovoren, da poveš tisto, kar šteješ za resnico, in da si pri svojem delu varuh načela zakonitosti v vseh pogledih in situacijah. Predvsem pa profesionalni pogum, da se zaradi te drže ne bojiš rezultatov ali posledic svojega zakonitega, strokovnega in poštenega dela. Nevarnost za avtonomijo bi lahko predstavljalo podleganje pritiskom javnosti ali politična korektnost, saj je njun stranski produkt samocenzura. Ta pa se v vsakem posameznem primeru oddalji od iskanja materialne resnice, ki je temeljni postulat kazenskega prava. Glede na to, koliko tožilcev je v preteklosti že doživelo ter pokončno in profesionalno preneslo napade, tudi zelo osebne, le zato, ker so opravljali svoje delo, je evidentno, da različni pritiski ne vplivajo na naše delo."

"Tožilska služba je vse prej kot udobna in ugodna služba, ki se kot takšna rada prikazuje zaradi trajnega mandata. Ta ima povsem drug namen, ki ni ugodje, temveč ustavno varovanje neodvisnosti, zagotavljanje avtonomije tožilcev pri odločanju v konkretnih zadevah ter omogočanje stabilnosti in neprekinjenosti delovanja državnega tožilstva. Brez trajnega mandata bi bili tožilci odvisni od vsakokratne politične oblasti, ki bi jih lahko menjala, to pa bi lahko postavilo pod vprašaj njihovo nepristranskost."

(Generalna državna tožilka dr. Katarina Bergant o tem, kako zagotoviti, da tožilstvo ostane resnično neodvisno od politike; v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo)