Dva leva / Vlado Miheljak: Politika kot priložnost

»Politika se dela z glavo in ne z drugimi deli telesa ali dušo. ... Odsotnost distance kot take je eden od smrtnih grehov vsakega politika. ... Politik mora vsak dan in vsako uro dneva v sebi premagovati povsem trivialnega, človeškega sovražnika – samoljubje, ki je nasprotnik vsakršne vsebinske danosti in distance, v tem primeru distance do samega sebe.«

»Če odstopim kot evropski poslanec, potem moram iti na zavod za zaposlovanje, ker druge službe nimam.«

»Nove stranke so valilnice novih težkokategornikov. Ljudje, s katerimi gradimo ta projekt, bodo v naslednjem mandatu postali težkokategorniki.«

Čeprav je do volitev še razmeroma daleč, pa je politika tako podivjana, kot da bodo že naslednjo nedeljo. Človek bi si zato želel, da bi bilo vse skupaj že za nami, pa kakršenkoli že bo rezultat. No, bojim se sicer, da ne dober za tiste, ki na politiko zrejo s podobno dioptrijo kot podpisani. V zadnjem času se je uveljavila nekoliko lenobna krilatica, da so v politiki vsi isti. Ne, niso isti in tudi enaki ne. Se pa tako morda zdi, če jih gledamo preveč od blizu. Če pogled odmaknemo, se razlike ne manjšajo, kot bi pričakovali, ampak povečujejo. Kot pri abstraktni sestavljanki. Šele distanca omogoči celostni vtis. Zato je zgrešeno predpostavljati, da če so ali se nam zdijo vsi »isti«, da bodo tudi posledice enake. Ne, nikakor. Janša bo v četrtem poskusu sledil izkušnji svojega prijatelja in vzornika Orbána, ki je prvič volitve izgubil, ker je bil preveč previden in se je nenehno spraševal, kaj bo porekla Evropa. Ko se je o tem nehal spraševati, je šele zares utrdil svojo avtoritarno oblast. Evropa je sicer to ali ono rekla, a nič naredila. In podobno bo tudi četrti Janša povrnil v deželo vzdušje, kakršno ni vladalo v Sloveniji vsaj od časa njegovih pohodov v Jajce, v Kumrovec in na druge božje poti zaslepljene partijske mladeži. Zato je treba njegov ponovni vzpon nujno preprečiti. A tu se lahko zapletemo v zmotne predpostavke, da med tisto »vse«, kar moramo in moremo narediti, vštevamo tudi toleranco do ekscesov in zlorab trenutnih oblastnikov. Iz novejše zgodovine politične Slovenije že vemo, da s tem nič ne rešimo. Izbirati manjše zlo še vedno pomeni izbirati zlo. Izbirati (hipotetično kajpak) politike, ki zgolj manj kradejo, manj lažejo, manj manipulirajo ... manj kršijo pravni red in zlorabljajo demokratični ustroj ..., je popoln poraz, saj vodi javnost v politično apatijo, kar potem posledično pospeši vzpon najslabše politike.