Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Militarizacija

Oboroževalna histerija v EU in drugod po svetu dobiva vedno večji zagon, vojaška retorika je prevladujoči politični kruh v prelomnem letu 2025. Očitno vojna, in ne mir, postaja vse bolj del našega vsakdanjega življenja, družba se pripravlja na spopad. Ne vemo natančno, kdo nas neposredno ogroža, smo pa prepričani, da so sovražniki povsod okoli nas, tudi med nami. Ihta oboroževanja in vsesplošna priprava na morebitno vojno, ki je še ni, toda prihaja, postajata vzvod krhkih ravnovesij in edini porok miru. Agenda totalne vojne je sejanje strahu in kaosa, negotovosti in diktata sile in moči. Militarizacija v EU razkraja njeno vezno tkivo, miroljubno koeksistenco držav in narodov, socialno državo in blaginjo ljudi. Vojaška agenda politično mobilizira celotno družbo, oboroževanje postaja vodilna in brezprizivna ekonomska prioriteta. Za EU postaja »obrambna unija« novo lepilo preživetja. Toda mar ni militarizacija družbe največje varnostno tveganje držav? Lahko EU preživi ta svoj oborožitveni stampedo in vedno večje politično in ekonomsko brezumje? Mar res potrebujemo novo kataklizmično svetovno vojno, resetiranje, da bi prišli do vzdržnih in odgovornih civilizacijskih rešitev za planet in ljudi na njem? Odgovor je očitno, če to želite ali ne: Da! Izhodi so mogoči, toda žal vse manj verjetni.

Zgodovina je krušna mati modrosti. Pred dobrimi stotimi leti se je končala prva svetovna vojna, »človeška klavnica« na bojiščih. Druga, dve desetletji kasneje, je s pokoli civilnega prebivalstva in jedrskim finalom nad Hirošimo in Nagasakijem dosegla smrtonosni vrh. Nova povojna mednarodna ureditev je potem desetletja vzdrževala krhki globalni mir. Sredi hladne vojne med ZDA in SZ (Rusijo) smo vendarle dobili prve sporazume o omejevanju oboroževanja, celo jedrskega razoroževanja. Spektakularni zlom komunističnih režimov je konec 20. stoletja navdal z novim upanjem sodelovanja, Rusija bi lahko postala partnerica zahodnega sveta, Kitajsko so vanj šele vabili. Toda 11. september 2001 je vse postavil na glavo. Boj proti terorizmu je postal pokritje za začetek nove globalne militarizacije in stopnjevanja vojaških spopadov. Ukrajinsko-ruska vojna po letu 2022 je zgolj posledica eksplozivnih geopolitičnih trenj, zametek svetovnega spopada. Vpletene so vse tri velesile, več kot 50 drugih držav, tudi Slovenija. Govorimo o »totalni vojni« brez političnih meja in ekonomskih omejitev.

EU bi lahko po letu 1990 nadaljevala helsinški duh miroljubnejše koeksistence in razoroževanja, če bi se vojaško odrekla Natu in politični podrejenosti ZDA. Odločila se je za drugo pot, ki je ustrezala interesom kapitala, bolj širitvi kot poglobitvi EU. Mirovne dividende je pretopila v nižje oboroževalne stroške in večjo vzdržnost socialne države. To je bilo sredstvo legitimnosti nove EU z evrom na čelu. Toda zapletla se je v lastne institucionalne labirinte. Ekonomske unije ni brez politične, te pa ni brez geostrateške avtonomije. Ko je zavozila odnose z Rusijo in podcenila vzpon Kitajske, se je zapletlo tudi z ZDA. Težava tiči pri neuspelih reformah EU glede njenega upravljanja in vodenja, v poglabljanju kriz v Nemčiji in Franciji in naraščajoči ekonomski stagnaciji. Politične elite so notranje nevarnosti pretopile v problem varnosti in ogroženosti od zunaj. Rusija se je ponudila sama, Kitajsko so vsilili Američani, tujce so izkoristili domači nacionalistični desni populisti. Epilog poznamo.

Številni mirovni sporazumi o omejevanju oboroževanja so ugašali, novih pa ni bilo. Stroški oboroževanja so se po letu 2014 povečali za polovico, militarizacija je postala osrednja politična tema, obrambna unija nekakšen nov vzvod homogenizacije EU. Toda skupna obrambna unija zahteva politično centralizacijo, skupno zunanjo politiko, geostrateško avtonomijo. Preprosto, brez politične unije (EPU) ni ne avtonomne diplomacije EU in še manj skupne vojske. EU tu preprosto ni konkurenčna ZDA, Kitajski in Rusiji. Rešitev je torej radikalno drugačna. Postati bi morala nosilec globalne demilitarizacije in ne vojaški sledilec treh velesil.

Ali mora EU postati veliki vojaški akter, da bi v 21. stoletju dosegla status geostrateške sile? Dvajset let, nekako od leta 2004, je to poizkušala doseči, pa je danes drugorazredni strateški igralec. O vojni in miru v Gazi in Ukrajini odločajo drugi, ne EU. Zato se zdi vojna v Ukrajini tako pomembna. Okoli nje se pletejo vse evropske politične fantazme in nebuloze. Recimo, da bo Rusija vojaško zavzela EU, Kitajska jo bo ekonomsko uničila, ZDA pa so edina možna rešitev. Francija, ki je te dni v modi, je pozvala svoje bolnišnice k pripravljenosti na vojno, povsod mrzlično pregledujejo zaklonišča in polnijo skladišča, droni vseh vrst, domnevno kakopak ruski, povsod sejejo strah in ogrožajo vse in vsakogar … EU se nedvomno pripravlja in oborožuje za vojno.

Zelenski, paradni vojni hujskač, je zato dežurni in želeni politični igralec zahoda. Ukrajinska zmaga nad Rusijo je edina možnost, ključ do odvračanja ruske invazije na EU. In zato bo EU trošila za oborožitev več od vseh drugih, razen ZDA. To niso politične blodnje, temveč realni diskurz evropske politike. Tudi pri nas, skupaj z odločanji o oboroževanju na izrednih sejah vlade in parlamenta. In ne pozabimo. Golobovi so zgolj skromna popotnica Janševih militantnih jastrebov.