Insan / Glasbena skupina, ki naseljuje Planet Tuga

Prav na dan izida te številke, v petek, 24. oktobra, bo domača glasbena zasedba Insan v klubu Gala Hala na ljubljanski Metelkovi predstavila novo ploščo Planet Tuga. Ta je pri založbi Kapa Records izšla šest let po udarnem prvencu Insan & grupa Ljudi (založba Više manje zauvijek), ki je karizmatično skupino izstrelil med najzanimivejše in najbolj samosvoje glasbene pojave domače glasbene scene. Že takrat so prepričali s surovo energijo, neukročeno izraznostjo, postpunkovsko ostrino in prepoznavno, a nekoliko neulovljivo žanrsko fuzijo. Tokrat se vračajo z bolj artikuliranim, a še vedno neukročenim zvokom.

Planet Tuga pomeni zrelejše, bolj premišljeno, a nič manj intenzivno novo poglavje skupine. Nov planet. Na trenutke nekoliko bolj melanholičen, introspektiven, eksistencialističen, a ne brez plesnih hitičev. Plošča je nastajala več let, zaznamuje pa jo poglobljeno raziskovanje zvoka, pa tudi premislek o potencialu članov zasedbe znotraj nje in glasbene sfere. Skozi konceptualno nit, ki jo odstirajo besedila o izgubi, depresiji, identiteti in spremembi, se naslanjajo na derivate post-punka, synth-wava, hip-hopa, duba in plesne elektronike. Pravzaprav se ne želijo ujeti v žanrske kalupe. Insan svojo glasbo najraje opiše kot »jugofuturizem« – s sodobnim pristopom in interpretacijo jugoslovanske glasbene dediščine stremi k preseganju golega nostalgičnega oziranja po preteklosti.

»Pri prvi plošči je prevladoval energičen, poudarjen kaos, ki smo ga zdaj sicer obdržali, a smo ga poskušali tudi urejati in organizirati. Nismo pa želeli izpiliti vsega, ker prav te nepopolnosti zvoku dajejo pristnost, človečnost in avtentičnost. Punk ni mrtev,« pravijo. Zato Planet Tuga ne zveni sterilno, temveč živo, organsko in slojevito – tudi po zaslugi številnih, pogosto nekonvencionalnih inštrumentov, kot je denimo panova piščal oziroma trstenka.

Našli so se na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer so študirali. Vse je zanimala tudi glasba. Začeli so džemati in eksperimentirati in postopoma razvili svoj zvočni izraz. Potem pa je promocijo prvenca prekinila pandemija ...

Medtem se je spremenil tudi bend. Po odhodu Simona Intiharja se je pridružil bobnar Matija Kuzman, s katerim je zasedba začela snovati drugo ploščo, ki so jo napovedali že pred tremi leti s singloma Merkur Retrograd in Kino. Med ustvarjanjem albuma se je poslovila še ustanovna članica, igralka Lara Maria Vouk, bendu pa se je pridružila Ana Jerina, ki skrbi za klaviature, sintetizatorje in spremljevalni vokal. Skupaj s Kuzmanom, sicer arhitektom, režiserjem in scenaristom Miho Možino (pozavna, MIDI-ji, vokali, frulice in »začimbe«) ter igralcema Vorancem Bohom (bas, kitara, vokal) in Benjaminom Krnetićem (vokal, besedila, prečna flavta) tvori današnjo, polnokrvno podobo skupine. Pomemben »šesti član« benda je Luka Seliškar, ki skrbi za postprodukcijo.

Benjamin Krnetić kot primarni tekstopisec (znan je tudi kot pisec besedil Senidah in benda SBO, katerega ustanovni član je) drži konceptualno rdečo nit, a poudarja, da njegova besedila – povečini napisana v prepletu različnih jugoslovanskih jezikov – ne nastajajo v vakuumu, pač pa se napajajo v odnosih znotraj benda in njihovem doživljanju sveta. Pomemben navdih za album je bila avantgardistična revija za umetnost in kulturo Zenit, ena najpomembnejših publikacij jugoslovanskega zenitističnega gibanja iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Zato ni naključje, da bo skupina svoj drugi album pospremila tudi z izdajo zina, ki ga je – skupaj s celotno vizualno podobo – oblikoval umetnik Marko Gavez. Planet Tuga je več kot le album, je avdiovizualni projekt, multimedijski svet, kjer zvok in podoba tvorita polnokrvno izkušnjo.

V zadnjih letih so se naučili, da je ustvarjanje glasbe privilegij – a tudi nenehen preizkus potrpežljivosti, discipline in medsebojne povezanosti. Bend ne živi sam od sebe; zahteva ogromno volje, časa in odrekanja, da sploh lahko obstaja. »Težko je uskladiti pet različnih življenj, služb in obveznosti, a kljub vsemu vedno znova najdemo način, da nadaljujemo. Večkrat bi že lahko razpadli, pa nismo – ker nas vsebina, ki jo skupaj ustvarjamo, povezuje in napolnjuje z veseljem. To je bistvo: komunikacija, skupnost in zavest, da je možnost ustvarjati nekaj, kar nikoli ni samoumevno.«