TV komentar / Kako postati Slovenec?

Oddaja Slovencem po svetu je ena prijetnejših na Radiu Slovenija. Vsak petek ob 21.05 lahko eno uro poslušamo pogovore z rojaki in njihovimi potomci, ki živijo po svetu, ekonomskimi emigranti z začetka 20. stoletja, tistimi, ki so se iz domovine izselili iz političnih razlogov, in kot na spletni strani zapišejo sami ustvarjalci oddaje, »zadnje čase z ljudmi, ki pri izbiri svoje poklicne poti ne poznajo jezikovnih in državnih meja«. Nekdaj je oddajo vodila legendarna Maca Švabič, danes pa novinarki Mateja Železnikar in Lili Brunec. Ni lahko biti tujec. Ni lahko biti prišlek. In integracija v novo okolje je bila od nekdaj en mali pekel. Ljudje so ponosni, ko se javljajo v program nacionalnega radia, o tem peklu – biti prekleti migrant – ne govorijo, a tu in tam jim uide kakšna drobnost, ki razkriva, kako težko jim je bilo ali jim je še. In sem pa tja govorijo tudi o tem, kako se je bilo naučiti jezika nove domovine, potem pa je bilo treba še vzdrževati slovenščino. A res radi se pohvalijo, če jim je država, v katero so se priselili, ob tem prišla nasproti in jim sporočila, da so dobrodošli. Na različne načine.

Ta teden je to tudi pri nas postala tema. V slabem in dobrem. Tisto slabo je skuhal poslanec Nove Slovenije Aleksander Reberšek, ki je trud žalske osnovne šole, da bi bolje integrirala več kot 13 odstotkov otrok in staršev, ki so albanskega rodu, razglasil za nacionalno izdajo. Zakaj bi ljubili bližnjega, če ga lahko sovražimo, zakaj bi se ravnali po Kristusovih načelih, ko lahko zganjamo rasizem, so si očitno rekli v krščanski stranki in zažgali še en kres sovraštva. Pojdimo raje k dobremu. Novinarka rubrike 24ur Fokus Petra Čertanc Mavsar je namreč naredila poglobljen prispevek o tem, kako je biti tujec v Sloveniji, ki se mora naučiti slovenščine, da bi se lahko zaposlil in dobil prebivališče. Vsi po vrsti smo začutili, kakšen pekel je to. Pač saj veste, v tuji državi običajno končaš, ker te življenjske okoliščine prisilijo v to, pa četudi gre za selitev k ljubljeni osebi. No, večina se seli, ker pač drugače ne gre. Vojna, lakota, revščina, včasih akademska kariera, razlogi so radi na slabi strani. In potem se moraš naučiti še jezika, ker boš drugače do konca življenja ostal nekakšen izobčenec, saj si brez znanja jezika – razen znotraj svoje skupnosti – ne moreš zgraditi normalnih socialnih odnosov. Petra Čertanc Mavsar se je s svojimi gosti pogovarjala o jeziku samem. Namreč o slovenščini in učenju slovenščine. In kar malo nas je kap zadela ob misli, da bi se slovenščine pri 30 ali 50 letih morali učiti tudi mi. Si predstavljate – slovenščina pač ni lahka. Dvojina! Izjeme! Skloni! Pa še tisto požiranje glasov med govorom. Da o narečjih ne govorimo. In seveda: prilastek! In povedkov prilastek! O ja, s tem jezikom res ni šale.

Izjemen prispevek, ki nam je pokazal, kako težko je postati Slovenec in kako zelo velja spoštovati ljudi, ki se tega projekta lotijo.