Kultura / Nehvaležna bitja

Festival slovenskega filma ima očitno hude težave s kredibilnostjo – resno ga ne jemljejo niti filmi, ki jih je financiral Slovenski filmski center, njegov organizator. Filma Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo (prvenec Ester Ivakič) in Belo se pere na devetdeset (režiserja Marka Naberšnika) namreč nista štartala na letošnjem Festivalu slovenskega filma, ki še vse do nedelje, 26. oktobra, poteka v Portorožu, ampak sta dobila in sprejela »boljšo« ponudbo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala – LIFFe. Glede na to, da smo film Urške Djukić Kaj ti je deklica, ki je debitiral na letošnjem Berlinalu in dobil nagrado FIPRESCI za najboljši prvenec, že videli, je festival bolj ko ne stal in padel s tema filmoma, navsezadnje, drugi je posnet po orjaškem bestsellerju Bronje Žakelj, prvi pa je že s samim naslovom obljubljal vsaj rariteto. Živo si lahko predstavljamo, da bi kdaj v bližnji – obupani in obupni – prihodnosti prišel Festival slovenskega filma, na katerem ne bi zavrteli nobenega slovenskega celovečerca, le tuje, alias »slovenske manjšinske koprodukcije«.

A ko pride Festival slovenskega filma, ki naj bi predstavil vso tekočo slovensko filmsko produkcijo, se vedno pojavi kak film, ki deluje kot popolna metafora slovenskega filma – tokrat je to nizozemski film Alfa. (Alpha.). Nizozemski? Je lahko popolna metafora sodobnega slovenskega filma nizozemski film? Absolutno. Alfa. velja za »slovensko manjšinsko koprodukcijo« (tako kot drugi tujejezični filmi, ki jih je zavrtel Festival slovenskega filma, ne le Dražen in Tanovićev Pozno poleti, temveč tudi Mati Mara, v kateri gre Mirjana Karanović »do konca«, in Bog bodi z nami, Šijanova komedija o srbskem filmskem kritiku Bošku Tokinu, ki je spremenil zgodovino, ne da bi se tega sploh zavedal), kar pomeni, da je pri njej kot manjšinski koproducent sodeloval tudi Slovenski filmski center (via Staragara), da so pri njem delo dobili nekateri slovenski tehnični kadri in da se v celoti odvrti v slovenskih Alpah. Film izbrska in izkoristi vse razglede, kotičke, detajle, nianse, silhuete, odseve in tišine teh atraktivnih, osupljivih, kinetičnih alpskih lokacij. Zgodbe – nekaj o očetu in sinu, ki se skušata spraviti – je le za čajno žličko, tako da bi se lahko povsem mirno odvrtela tudi v kakem amsterdamskem stanovanju, toda Alpe jo naredijo robustno in urgentno. In ko vidite, kako Alfa. slovenske Alpe ožame, si avtomatično rečete: zakaj tega ne storijo slovenski filmi? Zakaj se ne premaknejo? Zakaj ne ožemajo atraktivnih, osupljivih, kinetičnih lokacij? Recimo – slovenskih Alp? Zakaj to raje prepuščajo Nizozemcem? Zakaj ne skušajo biti atraktivni, osupljivi, kinetični? Zakaj se raje dogajajo v stanovanjih?

Skriti ljudje

Kot recimo Virčev film Zemljo krast, v katerem par staršev (Suzana Krevh & Tines Špik) vljudno, a taktično obišče drugega (Lara Maria Vouk & Andraž Jug), da bi se izognil morebitnim neprijetnostim in poskrbel za spravo, kajti sin prvih dveh, še osnovnošolec, je menda naredil nekaj »nasilnega« ali pa vsaj »politično nekorektnega« (med otroško igro »zemljo krast« je rekel, da bo sam Palestina, toda Palestina »ni država«, tako da je njegovo igranje Palestine »neprimerno«), kar oba para spelje v dolgo nočno, zimsko, čedalje nestrpnejšo razpravo o odraščanju v dobi liberalne preobčutljivosti in moralne panike. Je »Juri Muri v Afriki rasističen« ali »črnci samo izgledajo tako, kot da se ne umivajo«, zakaj je »vse naenkrat sporno« (Matilda, Jules Verne, Sherlock Holmes), »to gre prehitro in predaleč«, kaj bolj pomaga, to, da greš na protestni shod proti genocidu ali da pred TV navijaš za svojo nogometno ekipo, »kdaj je bolje, da imaš otroke, zdaj ali prej, in kdaj boš sploh kej frej«, se sprašujejo, ko zadevajo ob svoj notranji, vsakdanji rasizem, ob svoj resentiment, ob svoje frustracije. »Težko je biti starš – nikoli ne veš, kdaj boš zajebal,« še dahnejo, nevrotični, utrujeni in zjebani od tega, da tega sveta ne razumejo več ( jebeš humanistiko, to je le »piramidna shema«, »rabimo idejo za boljšo družbo«), da so nezreli in strahopetni, da živijo v nenehni negotovosti in da otrokom ne morejo pomagati. In potem v tistem stanovanju, v katerem ne zrastejo Alpe, prižgejo džojnt – kot izgubljeni starši v Formanovem Slačenju. Kar ni moteče, moteče pa je, da film Zemljo krast tako direktno in neženirano prevzame format in kurz Masakra, ki ga je pred leti – po sloviti gledališki igri Yasmine Reza – posnel Roman Polanski in v katerem par staršev obišče drugega, da bi se odkupil za »incident«, ki ga je med igro zagrešil sin.

Ko vidite, kako Alfa. slovenske Alpe ožame, si avtomatično rečete: zakaj tudi slovenski filmi ne skušajo biti atraktivni, osupljivi, kinetični?

Film Zemljo krast se odvrti v stanovanju. Dolgočasnem, neatraktivnem, antikinetičnem stanovanju. Slovenski filmarji vam bodo verjetno rekli, da filmov na atraktivnih, osupljivih, kinetičnih lokacijah, kot so Alpe, ne snemajo zato, ker nimajo denarja, da bi to počeli. In tu je tragedija slovenskega filma – nima denarja, da bi snemal filme na Triglavu, tam, kjer sta nastala prva slovenska celovečerca, V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). A tragedija slovenskega filma je tudi v tem, da iz stanovanja ne zna narediti Alp.

Miha Hočevar je subtilnejši. Njegova populistična, kvazicaprovska komedija Skriti ljudje, ki se dogaja ob reki (Olmo Omerzu, znan po filmih o agoničnih, tesnobnih, stravmatiziranih, anoreksičnih najstnikih, ki ne žrejo hrane, temveč sebe, in skriziranih, neudobnih družinah, v katerih straši, je češka Nehvaležna bitja, svojo verzijo Adolescence, postavil ob Jadransko morje), v nekem trenutku kar sama prizna, da je slovenska verzija Bratov Blues. Gizdalinski šmugler (Anže Zevnik) namreč oba protagonista, amnezičnega islandskega orjaka Siga (Ólafur Darri Ólafsson) in frfravega slovenskega malega človeka Gutija (Blaž Šef), ki se zbudita objeta in z lisicami priklenjena drug na drugega, vpraša: »Kdo sta pa vidva? Brata Blues?« A da Guti, tipični slovenski utopist, fantazist, improvizator, konjičkar, predkapitalist in entuziast, ki hoče odpluti v svobodo in ki gradi svoj splav ( ja, svoj otok), in Sig, Bud Spencer z milino Johna Candyja, vlečeta na brata Blues, vam kapne že, ko zagledate nacije, ki so ju pretepli. Ti slovenski naciji, vsi v črnem, so karikature, navadni »pizdontarji«, kreteni, zahojenci – kot tisti zahojeni, kretenski »naciji iz Ilinoisa« v Landisovih Bratih Blues. Skriti ljudje, ki so tako hiperaktivni, da se spotaknejo ob homofobijo, šovinizem, ksenofobijo, fašizacijo, domoljubne slogane (»I feel Slovakia«), nedeljsko župco, traktorje, obsedenost z »osebnimi projekti«, ideologijo sam-svoj-mojster, tipične slovenske produkte (recimo »tipični slovenski pogreb«), neizmerne trgovske površine (kjer je robe za vsaj dve Sloveniji, kot da pri nas – neopaženo – živijo »skriti ljudje«), draginjo, kapitalizem ipd., izgledajo kot Jebiga skozi oči Bratov Blues, kapitalistična devetdeseta skozi oči predkapitalističnih osemdesetih, ko so Slovenci sami neutrudno in neusmiljeno gradili barke, okej, »splave«.

Sino (Mina Milovanović), Mihrijo (Sarah Al Saleh) in Jasno (Mia Skrbinac), najboljše prijateljice iz fužinskih brutalističnih blokov, protagonistke Kuklinega filma Fantasy, smo že spoznali v Kuklinih kratkih Sestrah, kakor smo tudi spoznali nakurčeno, mišičasto, agresivno, militantno, seksistično, mizoginično, antifeministično patriarhalno okolje, v katerem živijo, zato nas ne preseneti, da brat Sino – boksarko, bojevnico – pozove, naj se ne kurči in naj se obnaša »kot lepa punca«, da hoče Jasna nekaj »več«, da Mihriji doma grozijo z dogovorjeno poroko in da njen odrešitelj postane transspolni Fantasy (Alina Juhart), ki se je osvobodil spolnih spon in ki ve, da so »vse družine na neki način bolne«, toda Fantasy – sequel, ki vsaki izmed briljantno odigranih prijateljic nameni precej rutinsko, predvidljivo digresijo (prvi v objemu Fantasy, drugi v objemu poročenega trenerja, tretji v objemu tujine) – je film, ki se najbolje počuti v fantazijski, spontani, eskapistični estetiki videospota, zato vendarle ni tako transformativen in radikalen, kot bi lahko bil.

Dan zmage bi morali vsaj Janši zavrteti še enkrat, da bi videl, da so imeli nacisti na spisku za genocid Jude, Poljake, Ruse in Slovence, tako da se lahko malce skulira glede svojega navdušenja nad kolaboranti.

Odpotovanja

Ob teh štirih igranih celovečercih – in Elvisu Škorcu, mladinskem filmu, ponesrečeni reviziji Učnih let izumitelja Polža (ko bi se vsaj kamera kdaj vendarle malo premaknila in se obnašala, kot da snema film za mladino!), že videnem, ne ravno napetem, dolgo let snemanem psihotrilerju Pa tako lep dan je bil in animiranih, že videnih Zgodbah iz čarobnega vrta, ki so nastajale deset let – je v tekmi za najboljši celovečerec tudi kopica dokujev. Nekatere (Novi sošolci, Gora se ne bo premaknila, Dan zmage) smo že videli, čeravno bi bilo treba Dan zmage vsaj Janši zavrteti še enkrat, da bi videl, da so imeli nacisti na spisku za genocid Jude, Poljake, Ruse in Slovence, tako da se lahko malce skulira glede svojega navdušenja nad kolaboranti, in da so po Sloveniji med drugo svetovno vojno klali in požigali tudi ustaši, tako da lahko malce »oladi« svoje navdušenje nad ustaškim rockom. Nekaj pa je novih: doku Ne pozabi me, ki ga je posnela Anja Medved, nas odpelje v Gorico, med spomine na drugo svetovno vojno, med stare fotografije, »ki bi jih danes takoj izbrisali«, v kraje, kjer sta Tito in Jugoslavija preživela, doku Ko pridem ven, ki ga je – v slogu Tavianijevega dokuja Cezar mora umreti – posnel Metod Pevec, pa med ekstatične, skesane zapornike, ki svoje zgodbe začenjajo v freudovskem otroštvu, ki svojih dejanj ne bodo mogli nikoli dovolj obžalovati, ki terapevtsko igrajo včasih sebe, včasih drug drugega, in ki pravijo, da jim ni težko igrati, ker vse življenje igrajo.

Toda slovenski film, ki bi ga morali slovenski filmarji znova in znova gledati, je OHO Film, Kozoletov doku o slovenski avantgardni skupini OHO, ki je na novo izumila radikalnost. OHO-jevci – Marko Pogačnik, Milenko Matanovič, David Nez, Andraž Šalamun, Naško Križnar, Marjan Ciglič, Tomaž Brejc, Tomaž Šalamun ipd. – so bili umetniški revolucionarji, igrivi, antikomercialni in absolutno nepredvidljivi, »bolj korajžni kot pametni«, upali so si, drznili, ljudi so metali »iz tirnice«, odprli so »vse kanale«, ušli so iz steklenice. »Umetnost je bila življenje in življenje je bilo umetnost,« pravi Pogačnik. Bili so kot knjiga, ki jo je mogoče brati v vse smeri. Tistih nekaj let – od 1966 do 1971 – je bilo vse mogoče. Triglav so prestavili v Ljubljano. Nez je ležal na tleh s kamnom na trebuhu in dihal z vesoljem. Vse je bilo onkraj logike, hierarhij, potrošniške družbe, odtujenosti in samega pojma likovnosti. »Bili smo v svojem tripu,« slišimo. »Čudaki, ne oporečniki,« prvi Jugoslovani, ki so razstavljali v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA). Toda niso ponovili napake slovenskih avantgardistov iz časa Novomeške pomladi, ki so pozabili posneti film – OHO-jevci so posneli kopico filmčkov, iz njih pa je Damjan Kozole zdaj spletel njihovo singularno, transformativno, radikalno zgodbo.

Ko se slovenski filmar odpravi snemat film, bi se moral najprej vprašati: ali bom s tem filmom ujel radikalnost OHO-jevcev? Lahko pa se tudi vpraša: ali bom s tem filmom ujel radikalnost longplejke Odpotovanja, ki jo je dve leti po razpadu OHO-ja – bolj ko ne v stranišču na Prešernovi 1 v Ljubljani – posnel Tomaž Pengov, protagonist srednjemetražnega dokuja V odmevu nekega stranišča (Matevž Oven Brecelj), revolucionar, združitelj glasbe (»Težko je napolniti ploščo z enim samim instrumentom«) in besede (»Slovenski jezik ni mehak, zato ga je težko spraviti v glasbeno obliko«), umetnostni zgodovinar dolgih tonov, nostalgik in avtoštopar. Pengov je posnel največji album vseh časov – in potem delal vse, da ne bi posnel boljšega.

Filmski festival:
28. Festival slovenskega filma
Kje: Avditorij Portorož, Portorož
Kdaj: do 26. oktobra 2025