Film / Piknik pri Hanging Rocku

Weirov veliki, briljantni, monumentalni, kultni Piknik pri Hanging Rocku, prvi dragulj in globalni hit avstralskega novega vala, ki bo 31. oktobra odprl letošnjo kinodvorsko Noč grozljivk, praznuje petdesetletnico obstoja, še vedno pa se začne s srhljivim napisom: »V soboto, 14. februarja 1900, se je skupina šolark s koledža Appleyard odpravila na piknik k Hanging Rocku pri gori Macedon v državi Victorii. Popoldne so številne izginile brez sledu …« In res, med piknikom pri Hanging Rocku, bohotnem, puščavskem, vulkanskem masivu, starem milijone let, potem izginejo tri šolarke in ena učiteljica. Brez sledu. Poudarek je prav na tem »brez sledu«. Nikoli jih niso našli. Nikoli se niso vrnile. Nikoli niso mogli pojasniti, zakaj so izginile – in kam. Jih je vzela narava – osupljiva lepota te bujne, sočne, skrivnostne, mistične, porozne, lepljive, samostoječe, falične skale, ki željo sleče do golega? Hanging Rock, poln gomazenja življenja, vzbuja nemir, drget in histerijo, nevaren je, kot vrnitev potlačenega in obenem kot potlačitev vrnitve potlačenega – tu bi lahko Freud odkril vse temeljne koncepte psihoanalize. Sta jih speljala – in morda umorila – mladeniča, ki sta se smukala tam okrog in jih skrivaj opazovala med slow-motion drgetanjem v omamni, orgazmični divjini? So jih ugrabili staroselci? Hanging Rock, kjer vsak korak postane sugestija, je tudi simptom zagonetne, skrivnostne, mistične, še kako žive preteklosti (žive kot Hanging Rock!), nečesa, česar priseljenci, Evropejci, ki so kolonizirali Avstralijo in izbrisali staroselce, ne dojamejo, še manj »vidijo«. Ali pa jih je vzel film? Kaj, če so izginile v film, ki zdaj neskončno uživa v tem, da mu ni treba povedati, kaj se je zgodilo in zakaj so izginile? A film je posnet tako zapeljivo, tako bogato, tako lucidno, da niti nočete vedeti, zakaj in kam so izginile. Če bi vam to razkril, bi vse le pokvaril.

Piknik pri Hanging Rocku, geološki šoker, ki je videti kot mentalni sequel Antonionijeve Avanture (1960) in mentalni prequel Lynchevega Twin Peaksa (1990), je posnet tako prepričljivo in tako resničnostno ter obenem tako sublimno in tako nedorečeno, da so vsi mislili, da je posnet po resničnih dogodkih, pa čeravno je posnet po romanu Joan Lindsay. A mnoge je tako obsedel, da so začeli brskati po arhivih, starih časopisih in zgodovinskih knjigah, da bi našli kaj oprijemljivega, kak podatek ali vsaj namig, zakaj so izginile ženske. Hoteli so videti – hoteli so vedeti. Hoteli so zadovoljitev. Špekulirali so, fantazirali, spletali odbite teorije zarote. Kot da bi spregledali, da so se ta dekleta šolala na zelo strogem, zatiralskem, puritanskem, viktorijanskem koledžu, mikrokozmosu rigidne, zatohle, patriarhalne družbe, v kateri pač ženske izginjajo. To, da izginejo tam, kjer naj bi se patriarhalnega reda – zakona, prepovedi, blokade – znebile, pove vse o pošasti, s katero živijo. Še vedno slišimo njihov smeh.

Piknik je grozljiv, ker ničesar ne pojasni. Priložnost, da sami najdete rešitev, pa boste imeli 31. oktobra, ko bo Weirova čudovito mučna, briljantno nelagodna, neprebojno morbidna klasika odprla Noč grozljivk, ki bo sprožila še štiri šokerje.

OOA1UY_ND2M

Noč grozljivk:
17. maraton groze, gorja & gravža (program po izboru Marcela Štefančiča, jr.)
Kje: Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: 31. oktobra 2025 (od 19. ure do svita naslednjega dne)