Film / Črni telefon 2

zadržan +

V sanjah.

Zdaj veš, kdo kliče. Toda ko so bili telefoni še analogni, tega nisi vedel – ko si dvignil slušalko, si vedno tvegal življenje. Nadaljevanje Črnega telefona, ki ga je – po noveli Joeja Hilla, sina Stephena Kinga – posnel Scott Derrickson, avtor kultne grozljivke Sinister, se dogaja v času navadnih, analognih telefonov, zato telefonske govorilnice in telefonski aparati, sicer popolni anahronizmi, izgledajo nevarno, srhljivo in morbidno – vsaj tako kot vsi tisti »sanjski« kadri, posneti s superosmičko. Finney (Mason Thames), najstnik iz Springwooda (Ohio), daleč naokrog slovi kot ta, ki je – v Črnem telefonu, se razume – ubil Grabberja (Ethan Hawke), serijskega morilca otrok, zato ga sošolci nenehno dražijo in izzivajo (kot Gregoryja Pecka v Kingovem Revolverašu), toda glavni tokrat ni on, temveč Gwen (Madeleine McGraw), njegova mlajša sestra, ki jo mučijo moraste mistične vizije mučeniških, iznakaženih otrok, plavajačih pod ledom. Te njene sanje – in klici iz teh sanj – ju odpeljejo v krščanski kamp v Skalnem gorovju, kjer je nekoč bivakirala njuna mama, Jezusova fenica (ki jo je Grabber prisilil v samomor), in kjer hitro ugotovita, da pekel ni ogenj, ampak led, v katerem gomazijo družinske zgodbe, napetosti, tesnoba, jeza, travme, kri, kriki otrok in telefonski klici mrtvih.

Črni telefon 2 – itak prepojen z nostalgijo za osemdesetimi (nezavedno je strukturirano kot B-film iz osemdesetih!) – ni brez aluzij na Kubrickovo Izžarevanje in Petek trinajstega, kakor tudi Grabber, »brezdanje brezno greha«, ko se neizbežno vrne (»Mrtev je le beseda,« dahne napol metafikcijsko), ni brez aluzij na Freddyja Kruegerja, serijskega morilca otrok, neuničljivega in nemrtvega protagonista sage o Mori v Ulici brestov, ki ubija v sanjah, toda ko film prevzame sanjsko logiko, se vanjo tako zaljubi, da je povsem vseeno, ali je mogoče z analognim telefonom poklicati v sanje ali nebesa. Kaj navsezadnje pa mislite, da se zgodi, ko umreš? Se zbudiš? (kino)