Kultura / Še vedno mitološko bitje?

V glavi slehernika brezplačno prebiva vsaj en mega glasbeni hit. V glavi tako rekoč vsakega izmed tistih, ki so se rodili med letoma 1990 in 2000, pa prebiva vsaj en mega hit Taylor Swift. Od leta 2006 do 2024, v 18-letni karieri, je namreč izdala 11 albumov, prejela 14 nagrad grammy, podrla vse rekorde pri predvajanju glasbe, razprodala celotno dve leti trajajočo stadionsko turnejo, s katero je nedavno postala milijarderka, in se, kot se za predano podjetnico spodobi, letos, leta 2025, že vrnila v poslovno kolesje z izdajo 12. studijskega albuma The Life of a Showgirl. Taylor Swift je največja pop zvezda zadnjega desetletja, ki ni več le del industrije, ampak nanjo gleda z oddaljene višine. Vendar pa pogled na Taylor Swift z novim, nedavno izdanim albumom postaja nekoliko drugačen, bolj kritičen. Po nenehnem premikanju navzgor se ni zaletela ravno v stekleni strop, ampak v nekaj drugega. Da bi odkrili, v kaj, moramo najprej razumeti, kako smo sploh prišli do te točke. Kako je Taylor Swift postala največja sodobna glasbena blagovna znamka?

Pred 35 leti se je rodila v Pensilvaniji, v bogati ameriški družini dveh korporativnih finančnikov. V otroštvu in najstništvu je že vedela, da želi tudi sama osvojiti korporativni svet, vendar v sferi glasbe – natančneje country glasbe (njena vzornica je bila LeAnn Rimes), zato se je, da bi zgradila uspešno kariero, s starši pri 12 letih preselila v Nashville, takratno prestolnico countryja. Oče je bil, prav tako zelo priročno, delni lastnik založbe Big Machine Records (katere izdaje distribuira Universal Music Group) in pri njej je izdala prvih šest studijskih albumov. Sicer je znana po trdem delu in predanosti oboževalcem, ki so ji omogočili uspeh v industriji. Pa vendarle, kot narekuje ameriški sen, je za trud veliko lažje najti motivacijo, če so prva vrata že nekoliko odprta.

Nekaj let se je vzpostavljala kot country kantavtorica in kasneje kot pop glasbenica. V času njenega preboja je na Billboardovi lestvici največjih hitov leta 2008 in 2009 sicer prevladovala črnska glasba, ki jo je industrija poimenovala »urbana glasba«, in po mnenju nekaterih kritikov je prav njena klasična belskost pripomogla k uspehu v tistem času. Leta 2009 je potekala tudi zloglasna podelitev nagrad VMA, na kateri je njen govor ob prejetju prve nagrade v kategoriji najboljših videospotov prekinil 13 let starejši, bolj znan, že vzpostavljen glasbenik Kanye West, ji vzel mikrofon in dejal: »Beyonce je naredila najboljši videospot vseh časov!« Res neprijetno je gledati ta posnetek in jo opazovati, kako razočarano in nemočno stoji na odru, medtem ko jo prepotentni odrasli moški tako nespoštljivo prekine in zasenči. Vsaki osebi, ki je bila vzgojena kot ženska, so se pri tem zbudili občutki jeze. Njeni feni so to videli kot izjemno seksistično in šovinistično potezo in prvič postali resnično zaščitniški. Iz tega so se počasi rodili »swiftiji«, goreči feni, znani po napadalno-zaščitniški drži, ki s spletnim nadlegovanjem obračunavajo z vsakim, za kogar menijo, da »želi Taylor preprečiti pot do uspeha«.

Čeprav je v času recesije pop glasba morda opij ljudstva, dnevniške izpovedi neke milijarderke na ljudstvo očitno ne delujejo ravno blagodejno.

Od takrat se je pogosto pozicionirala kot podcenjena figura, v osebnem in poklicnem življenju. Ni na primer feministka, ampak nasprotuje mizoginiji, ki jo sama doživlja. Že od začetka je žrtev seksističnih opazk, k čemur so precej prispevali tudi novinarji, saj so podcenjevali njeno delo in jo reducirali na plehko punco, ki govori zgolj o svoji ljubezenski drami, zato je niso spraševali o ustvarjanju pesmi ali skladanju.

Vse skupaj je obrnila sebi v prid in ostala duševno trdna in prizemljena. A ne glede na to: Taylor Swift je manifestacija neoliberalnega ideala srednjega sloja ameriške belske družbe. Črpa iz univerzalnih čustvenih izkustev strahu, negotovosti, osamljenosti itd., zaradi česar je razumljena na celotnem političnem spektru. Po tem se loči od pop kraljic, kot je Madonna, ki je trmasto poudarjala rasizem in izrekala podporo kvir skupnosti tudi v času epidemije aidsa, ko je bilo to zelo nepriljubljeno početje. Taylor Swift ni kontroverzna, je nemoteča – za vse, razen za mizogine moške v glasbeni industriji. Njena splošna apolitičnost je ljudi osvobodila pritiskov, da se morajo opredeliti do česa drugega kot le do individualnega čustvenega doživljanja. Ko si je privoščila kakšno politično dejanje (ko je na primer objavila pro LGBTQ+ pesem You Need to Calm Down), je bila to izjema, ne pravilo. Popolno ravnovesje med popoidno zabavo in intimno pripovedjo.

Realnost močno seksistične zabavne industrije in medijev, ki stereotipizirajo ženske v industriji, je tudi odnos do njihovega prevladujočega poslušalstva – najstnic. Vse, kar najstnice zanima, je stereotipno razglašeno za plehko, neumno in slabo. Če imajo najstnice rade knjižno sago Stephenie Meyer Somrak, mora biti ta slaba. Če imajo rade Taylor Swift, je jasno, da je ta plehka in nekakovostna.

Sama pa ne podcenjuje svojih poslušalk. Nasprotno – spodbuja jih, da v njenih besedilih in videospotih ter drugih vizualnih predstavitvah iščejo simboliko, skrite pomene in razvozlajo, kaj »zares misli«. Bolj ko poznaš njen glasbeni opus in osebno življenje, lažje razvozlaš simbolične sisteme, ki so povprečnemu poslušalcu skriti. Deluje po načelu privlačnosti teorij zarote, kjer nas vsak odkriti simbol pripelje bližje k skriti resnici. Taylor Swift o takšnem razmerju s feni govori tudi javno, blogi o njeni glasbi pa so preplavljeni z razčlenjevanjem in analiziranjem referenc, ki razkrivajo »resnično stanje stvari« v njenem življenju. To ustvarja nenehno vabljivo mitologijo.

V tem tiči uspeh njene podobe v sodobnem neoliberalnem svetu. Taylor Swift ni bila nikoli resnično »the underdog«, ni bila prava outsiderka. Predstava o podcenjeni kantavtorici je z vidika seksizma, ki ga je deležna, sicer upravičena. Z vidika tega, da gre za bogato, uspešno belopolto podjetnico, pa je protislovna. Spletna stran za prodajo izdelkov z njeno podobo je tako obsežna, da bi po svetu lahko imeli fizične trgovine Taylor Swift. Število kolekcij in izdelkov, ki jih je mogoče kupiti, je absurdno (prav tako cene). Absurdno velika je bila tudi njena dvoletna koncertna turneja – The Eras Tour – turneja vseh njenih glasbenih obdobij, napolnjena z največjimi hiti, tehnično izjemno kompleksna ter tri in pol ure trajajoča senzacija, za katero so ljudje morali odšteti od 50 do 700 evrov. V hipu je razprodala vseh 149 stadionskih šovov. Njena blagovna znamka se je iz podcenjene kantavtorice, ki trdo dela in gara ter sanja in romantizira življenje, prelevila v golo senzacijo, v biznis, ki je tako obsežen, da je sam po sebi fascinanten, se neustavljivo širi ter prevzema ljudi ne glede na starost in spol. Ne zaradi avtentičnosti, ampak zaradi obsežnosti in veličine, zaradi historičnega odtisa, ki ga pušča v svetu popa.

Predstava o podcenjeni kantavtorici je z vidika seksizma, ki ga je deležna, upravičena. Z vidika tega, da gre za bogato, uspešno belopolto podjetnico, pa je protislovna.

Zakaj pa se je po turneji, s katero je postala milijarderka, ozračje nekoliko spremenilo? Na začetku oktobra izdani album The Life of a Showgirl, plesni pop album, govori o življenju na turneji, bogastvu in moči ter o njenem zaročencu (od avgusta je zaročena z zvezdnikom ameriškega nogometa Travisom Kelcejem). In čeprav je v času recesije pop glasba morda opij ljudstva, dnevniške izpovedi neke milijarderke na ljudstvo očitno ne delujejo ravno blagodejno. Nekateri oboževalci jo zdaj obsojajo zaradi vrtoglavega bogastva in se od nje rahlo distancirajo, album namreč ni zaigral na iste čustvene note kot dosedanji. Poslušalci si želijo eskapizma, s katerim se lahko povežejo, ne čistega blišča. A inflacija, politična regresija, omejevanje svobode govora, vojne, genocid in splošna mračna predstava prihodnosti se ne ujemajo z »njeno« stvarnostjo.

Feni so se s Taylor Swift doslej povezovali zaradi njenih univerzalnih, globoko individualnih izkustev in pripovedništva, ki so transcendirali njen družbeni sloj in elitno hollywoodsko okolje. Zaradi novega poglavja, ki ga je začela z nedavno izdano ploščo, verjetno ne bo izgubila denarja in moči, morda pa izgublja čar. Kajti mogoče je v višavah, kjer ni več ovir, le še veliko praznine. Toda zdaj niti ni več pomembno, kaj se o njej govori in kako. Navsezadnje je v intervjuju za Zane Lowe Show sama dejala: »Ne nasprotujem kaosu. Pravilo šovbiznisa je, da mi, če prvi teden po izdaji mojega albuma izgovarjate moje ime ali naslov mojega albuma, pomagate.«