Knjiga / Dominik Milotić: Mišelovka

+ + +

Boj za duše

Dominik Milotić (leta 1998 se je rodil na Reki na Hrvaškem) je odraščal v Mariboru in se po študiju filozofije in medicine ukvarja s psihiatrijo. Romanu Mišelovka se pozna mešanje spekulativnega in praktičnih opažanj o ponavljanju vedenjskih vzorcev. Temu sledimo skozi različna obdobja, od nedoločenega starega veka do druge svetovne vojne z okupacijskim častnikom in povojnega časa, v katerem nastajajo eksperimentalni umetniški projekti s terapevtskim potencialom in učinkom.

Mišelovka govori o ujetosti v vzorce, ki se prenašajo v času in se kažejo vsakič drugače, pa vendar prepoznavno enako. Arhetipi se prenašajo gensko, se zdi, so pa tudi vedenjsko posredovani. Uvodno zgodbo o smrti modreca iz nekih drugih časov in krajev, ki govori o propadu skupnosti zaradi vojn in o zablodelem, brezdomnem ponavljavcu njegove usode v brezsmiselnem mrcvarjenju in uničevanju v drugi vojni, nadaljuje njegov sin. Oficir, ki mu ni jasno, kako se je namočil v krvoprelitje, očetovo pripoved obnavlja in nadgrajuje v pismih ženi. Ta medtem postane umetnica in špekulativno v projektu prikaže njegovo življenjsko pot, to pa ga prisili v soočenje z lastnimi hibami in zgrešenimi dejanji. Vse se nadaljuje s sinovo življenjsko usodo, ko se dejavno vmešata dve težko določljivi skupini, kot že kdaj prej, eni so podporniki in ponujajo ohlapno razlago in razkrivajo ozadje, drugi so destruktivni in ubijalski, eliminatorski.

Roman zaključi poročilo iz nedoločljive prihodnosti o najdenih ohranjenih kadavrih in vsem lastno genetsko predispozicijo, ki jo spet nekdo poskuša prikriti in odstraniti dokaze, vse to na nedoločljivo visoki, globalni ali vsaj državni ravni. To daje romanu in v njem opisanim poskusom individuacije – poskusom iztrganja usodi – srhljivo razsežnost, hkrati pa ponuja tudi fantastično mešanje realnega in nasledstveno nezavednega. Pri tem še sugerira, da se v svetu za duše, kot že v srednjeveškem žanru o boju za duše, spopadata dve nasprotni, večni sili, proti katerima je posameznik nemočen in kvečjemu žeton v igri, ki je ne razume in mu kljub rešiteljem in pomočnikom ni spoznavno dostopna.

Dominik Milotić zgodbo pelje tako, da uporabi različne pripovedovalce, ki so si pogosto v opreki. Drug drugega dopolnjujejo, a zlasti se kaže, da so v svojih pripovedih pristranski, nekredibilni. Predvsem pa njihova pripoved, čeprav izhaja iz nuje in želje po rešitvi, kroži in se ponavlja, s čimer kaže ujetost v ponovitve in različne oblike nefunkcionalnosti, od pitja do samomora, in očitno je umetnost, pisanje tisto, s čimer si edino lahko pomagajo. Čeprav včasih vse skupaj cikne tudi na srhljivke o zaroti in namiguje na mračne zakulisne igrice tistih, ki poskušajo zgodovino in usode posameznikov usmerjati v lastno korist. Premišljen, ambiciozen in zgodovinsko prepričljivo izpisan roman.