Plošča / Marcus 5: Marcus 5

+ + + +

Založnik Primož Pečovnik je iz naftalina izmotal demo posnetke kratko živeče novovalovske skupine Marcus 5 in jih zapakiral v zbirko restavriranih posnetkov – prvenec, ki je luč sveta ugledal dobrih 40 let prepozno. Bolje pozno kot nikoli. Med tistimi, ki so jugoslovanski novi val spremljali na lastne oči (in ušesa), naj bi bilo moštvo tehnično podkovanih glasbenikov slovelo zaradi izpiljenih koncertnih nastopov – med drugim je leta 1984 nastopilo na slovitem festivalu Novi rock. Dobršen del mlajših navdušencev nad tem ključnim poglavjem domačega glasbenega podtalja pa za Marcus 5 še nikoli ni slišal, saj je zasedba razpadla, preden ji je uspelo posneti studijski prvenec. Zato gre, kot poudarja Pečovnik, za »popravek krivice«.

In res, kakovost in domiselnost muzike na plošči jasno priča, da je Marcus 5 na začetku osemdesetih let preigraval tako sodoben in relevanten zvok, da bi ga morali v retrospektivi praviloma šteti med protagoniste scene, a je namesto tega skoraj potonil v pozabo. To sicer ne pomeni, da je bil vpliv skupine zanemarljiv – če ne drugega, je bila odskočna deska za nekatere ključne akterje domačega ustvarjanja od glasbe do filma. Bend sta ustanovila veliko prezgodaj umrli bobnar Friderik Vargazon in kitarist Borut Kržišnik, skladatelj glasbe za film, gledališče in ples, ki je pomembno zaznamoval tudi Borghesijin in Laibachov opus. Frontman benda je bil zdaj že pokojni Vinci Vogue Anžlovar, eden naših najdejavnejših filmskih režiserjev. Izrazito funky basovsko hrbtenico, ki je res močno zaznamovala zvočno identiteto benda, je držal Jani Hace, član skupine Siddharta, oster zvok kitar – ta po rezkosti, surovosti in precejšnjem odmerku nervozne disonance spominja na slog Andyja Gilla iz legendarne britanske postpunk zasedbe Gang of Four, ene od bendovih glavnih vzornic – pa je ob Kržišniku podpisal Zvone Kukec, ki je kasneje igral v Lovšinovem bendu Sokoli.

Marcus 5 je ustvarjal na presečišču alternativnega lo-fi funka in novovalovskega (post) punka, navdih pa je – ob najoprijemljivejši referenci, skupini Gang of Four – črpal tudi iz glasbe bendov, kot so Talking Heads, Defunkt in Joy Division. Čeprav gre za kompilacijo posnetkov, ki so na ponovno vstajenje potrpežljivo čakali v raznih zaprašenih arhivskih zbirkah, zadeva zveni kot dokaj konsistenten album z repom in glavo. Še najbolj štrli komad Živiva, živa izvedba iz legendarnega kluba Disko FV, ki zveni, kot bi bila posneta s krompirjem, še bolj pa zmoti bonus skladba, priredba te izpod prstov novomeške pop-rock zasedbe MRFY, ki je verjetno poskus približanja plošče mlajši generaciji, a deluje kot odvečen epilog, ki pusti nekoliko grenek okus.