Naslovna tema / Ne streljajte na Božička

»Razvojni model, ki je prinesel blaginjo, se izteka,« je bil ta teden na vrhu gospodarstva kritičen predsednik gospodarske zbornice Tibor Šimonka. Po Sloveniji so razobešeni plakati, na katerih piše, da nam »golobje norosti« uničujejo zdravnike, kmete, podjetnike in mladino. Proračunska luknja je še enkrat večja kot lani, beremo v slovenskih medijih. »Bi Slovenija lahko znova postala evropski finančni bolnik?« se sprašujejo na POP TV. Ključnih reform naj ne bi bilo, Slovenija zaostaja, gospodarstvo se duši, koalicija naj bi se utapljala v medsebojnih obračunih, korupcija je na vrhuncu, oblastniki pa nimajo niti najmanjše sočutnosti do najranljivejših. Ne le opozicija in delodajalci, tudi mediji dramatizirajo, da debat na družbenih omrežjih niti ne omenjamo. Celo v iniciativi Glas ljudstva so prepričani, da je vlada Roberta Goloba ena najslabših doslej. »Glas ljudstva kritičen do vlade: Izpolnila le malo zavez, nekaj jih je prelomila« je naslov članka na N1 o njihovem pregledu dela vlade. Pa je to res?

Dela vlade Roberta Goloba ni mogoče ocenjevati, ne da bi omenili čas, v katerem je ta nastala. In kdor se še spomni tistega obdobja, mora biti nad zdajšnjo koalicijo iskreno navdušen: plačna, pokojninska in celo digitalna reforma so bili namreč tudi trije veliki projekti prejšnje vlade pod vodstvom Janeza Janše, ki je tudi najverjetnejša alternativa sedanji ekipi. Na papirju so bili videti prelomno, v praksi pa presenetljivo banalno. Projekt »Digital Slovenia 2030« naj bi našo državo popeljal med najuspešnejše digitalne družbe v EU, takšne, »ki digitalizacijo uporabljajo za trajnostni razvoj, konkurenčnost in kakovost življenja«. V resnici pa se je digitalna preobrazba končala pri subvencioniranem razdeljevanju brezžičnih slušalk in novačenju multinacionalke Uber, ki naj bi revolucionirala naše taksi prevoze. Po podobnem vzorcu so bile izpeljane tudi druge domnevne velike reforme.

In tako gremo lahko naprej. Plačno reformo so leta 2021 pomenili kovidni dodatki, s katerimi je tedanja koalicija kupovala mir v javnem sektorju.

Levosredinske stranke bodo prvič po 25 letih svoj mandat tudi dokončale – in ob tem so izpeljale niz reform, ki jih pred njimi ni uspelo izvesti nikomur v 30 letih.

Pokojninska je prišla v obliki poljubno določenih »solidarnostnih« dodatkov za upokojence – skupaj vrednih 140 milijonov evrov, s katerimi so poskušali ohraniti podporo stranke DeSUS v državnem zboru. Temu so dodali še popolnoma novo institucijo: Demografski sklad, na papirju vreden dve milijardi evrov, dejansko pa namenjen zaposlovanju političnih podpornikov. Zdravstvena reforma je pomenila nagrajevanje zasebnih klinik in prelivanje denarja k zasebnikom. Dolgotrajna oskrba je bila seveda »sprejeta« že leta 2021, le denarja za dejansko izvedbo tedanja vlada ni zagotovila. Stanovanjska reforma, tudi s to se pohvali danes SDS, je prinesla le znižano obdavčitev oddajanja nepremičnin, davčna reforma pa že peto zaporedno znižanje davkov za najpremožnejše. In ker nad takšnimi reformami navdušenje javnosti ni bilo pretirano, je poskušala vlada učinek popraviti drugače – s političnim podrejanjem policije in medijev.

V primerjavi s prejšnjimi koalicijami je Golobova – naj vas naslednji besedi ne presenetita preveč – izredno uspešna. Naj to pokažemo kar s podatki. Že osnovni okvir je zmagovalen: tri levosredinske stranke bodo prvič po 25 letih svoj mandat tudi dokončale. A seveda je zadeve treba pogledati vsebinsko. Ta vlada (oziroma koalicija) je dejansko izvedla niz reform in sistemskih transformacij, ki jih pred njo ni uspelo izpeljati ne v 20, ponekod celo v 30 letih. Nekatere med njimi poznamo vsi. Prvi poskus ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sega v leto 2003 in sledilo je še mnogo poskusov, a so bogate zavarovalnice vedno zmagale. Šele 20 let po prvem poskusu, torej leta 2023, je uspelo vladi Roberta Goloba to dejansko uresničiti. Posledica je, da danes skoraj vsak v Sloveniji na mesec plačuje približno 20 evrov manj zdravstvenega »davka«, ki se je prej v precejšnji meri stekal k zasebnikom in hranil zdravstveno privatizacijo. Danes bi za dopolnilno zavarovanje slehernik plačal na mesec že več kot 50 evrov, če si ta vlada ne bi drznila poseči v lažno dopolnilno zavarovanje, torej na leto skoraj 250 evrov več.

Dobro poznana je tudi reforma RTV. Tako imenovani Grimsov zakon je bil sprejet leta 2005, v naslednjih dveh desetletjih pa smo o RTV glasovali kar na treh referendumih. Šele novembra 2022, s skupnim naporom politike in civilne družbe, je prišlo do spremembe upravljanja nacionalke, ki je po novem ne vodijo več poslanci s svojo izbiro članov sveta RTV. In v ta sklop spada tudi sprejem novega zakona o medijih, ki pomeni prvo celovito prenovo zakonodaje po več kot dveh desetletjih. Da, še leta 2021 je člane programskega sveta izbiral državni zbor. A tu so še številne druge, javnosti manj izpostavljene sistemske spremembe in reforme, ki so jih prav tako desetletja blokirali lobiji in interesne skupine in ki so jih leta in leta zahtevali razočarani strokovnjaki ali civilna družba. Prav je, da jih omenimo, če želimo videti širšo sliko.

Dela vlade Roberta Goloba ni mogoče ocenjevati, ne da bi omenili čas, v katerem je ta nastala. In kdor se še spomni tistega obdobja, mora biti nad zdajšnjo koalicijo iskreno navdušen.

Ena od takih je na prvi pogled nepomemben pravilnik o poklicnih boleznih. Slovenija bi ga morala sprejeti že leta 1992, a ker bi to pomenilo večje število delavcev, upravičenih do nadomestil, odškodnin in invalidskih pokojnin, so se mu vse vlade – leve in desne – dosledno izogibale. Vsaka ga je pripravljala, nobena ga ni podpisala. Najglasneje so mu nasprotovale delodajalske organizacije. Njihov argument je bil vedno enak: da bi »nejasna merila omogočila zlorabe sistema« in »povečala administrativno breme«. Posledica je bila absurdna: ker politiki v tej reformi zase niso videli koristi, je bila Slovenija leta in leta edina država v EU brez takšnega pravilnika. In ker ni imela niti registra poklicnih bolezni, delavci svojih pravic sploh niso mogli uveljavljati.

Šele leta 2023 je minister za delo Luka Mesec pravilnik končno podpisal. Soglasja Ekonomsko-socialnega sveta pri tem ni dobil, saj so potezi nasprotovale vse delodajalske organizacije – GZS, ZDS in OZS. Opozarjale so, da bodo nove delavske pravice »pokopale mikro podjetja«, zaposleni pa da bodo sistem množično zlorabljali. V resnici se je zgodilo nasprotno. Do danes je posebna interdisciplinarna skupina strokovnjakov priznala nekaj deset tovrstnih primerov: nekaj sindromov karpalnega kanala pri avtomehanikih, kovačih in mesarjih, nekaj poškodb zaradi preobremenjenosti mišic in kit pri delu za trakom ter tri primere ekstrinzičnega alergijskega alveolitisa – bolezni, ki prizadene delavce, izpostavljene prahu, plesnim in bakterijam. Ti ljudje so končno dobili pravice, ki so jim jih prej desetletja odrekali.

Pravilnik o poklicnih boleznih je primer pomembne reforme za peščico, ki pa je v Sloveniji kljub temu desetletja nismo bili sposobni sprejeti. Ena od reform, ki je bila blokirana več kot 30 let in zadeva precej širši krog ljudi – imamo jo šele zdaj, je šolska reforma. Lani smo dobili nov zakon o visokem šolstvu ter po več kot 20 letih temeljito spremenjen zakon o maturi. Zakon o visokem šolstvu, sprejet leta 1993, je bil vmes spremenjen več kot dvajsetkrat, z nepovezanimi in pogosto nasprotujočimi si popravki, prave celovite reforme, ki bi visoko šolstvo postavila na nove temelje, pa ni bilo. Razlog je bil vedno enak – nasprotovanje interesnih skupin. Ena glavnih anomalij, na podlagi katere so se univerze dejansko privatizirale, je bil izredni študij, druga pa politično motivirano ustanavljanje zasebnih fakultet in univerz. Ker bi reforma prinesla novo formulo financiranja, so jo zavirale fakultete z višjimi prihodki, predvsem tehniške in medicinske, status quo pa so podpirali tudi številni profesorji, ki so si želeli večjo deregulacijo in svobodno zaposlovanje. Posamezne šibke vlade zato večjih sprememb niso bile sposobne speljati.

Slovenija je postala država z najvišjo bonitetno oceno v skupini držav srednje in vzhodne Evrope. Te visoke ocene niso posledica lepe retorike, temveč dejanskih gospodarskih trendov.

Podobno je bilo z zakonom o maturi, ki ga kar dvajset let ni uspelo spremeniti nobenemu ministrstvu – uradna razlaga je bila, da bi to »porušilo kontinuiteto«. Toda leta 2024 smo vendarle dobili obe reformi. Končno je bil ukinjen izredni študij, končno imamo v Sloveniji strožja in jasnejša pravila za podeljevanje koncesij, nova maturitetna pravila pa so prinesla možnosti digitalizacije, prilagoditve za dijake s posebnimi potrebami, drugačno vrednotenje eseja ter večji poudarek na razumevanju in uporabi znanja.

A vladi Roberta Goloba je uspelo po dobrih dveh letih intenzivnih pogajanj s 46 (!) reprezentativnimi sindikati zapreti pogajanja in s tem reformo sistema javnih plač – reformo, ki je prvi pogoj, da danes Slovenija dobiva dobre ocene mednarodnih organizacij na področju dolgoročne vzdržnosti javnih financ. To, kar je uspelo tej vladi, je bilo v političnih govorih napovedovano 16 let, a nikoli uresničeno. Da, letos smo dejansko v Sloveniji dobili sistem dolgotrajne oskrbe – še eno od tistih reform, ki jih je država pripravljala skoraj tri desetletja. Že leta 1997 je ministrstvo za delo objavilo dokument z naslovom Strategija varstva starejših do leta 2005 – solidarno sožitje med generacijami, v katerem je prvič omenjena potreba po »novem sistemu dolgotrajne oskrbe«. Pet let pozneje je ministrstvo za zdravje pod vodstvom Dušana Kebra začelo pripravljati zakon, ki naj bi bil sprejet že okoli leta 2004. Zakon pa smo dobili šele letos.

Res je, da je prejšnja, Janševa vlada zakon formalno sprejela, toda prav to nikoli ni bilo ključno vprašanje. Problem je bil, kako zagotoviti financiranje novih pravic, in tukaj so se spet pojavili isti nasprotniki: delodajalske organizacije, ki so opozarjale, da bi to povečalo stroške dela. Zdaj dolgotrajno oskrbo imamo in prvi izračuni so že na mizi. Ker bodo starostniki v domovih za starejše po novem plačevali le nastanitev in prehrano, oskrba – v obsegu dodeljenih ur – pa bo brezplačna in krita iz javne blagajne dolgotrajne oskrbe, se bodo cene na položnicah znižale. Nekdo, ki je doslej za osnovno namestitev v domu za ostarele plačeval 776 evrov, bo po novem plačeval 700 evrov na mesec. Nekdo, ki je doslej za nastanitev zaradi svojega stanja plačeval 1446 evrov, bo po novem 860. Prvič v zgodovini Slovenije je prišlo do dejanske razbremenitve starejših in njihovih svojcev, ko pride čas za odhod v dom za starejše.

Sedanja vlada je izpeljala tudi pokojninsko reformo, ki bi jo Slovenija morala sprejeti že okoli leta 2015, ko so bile pripravljene prve analitične podlage. Še pred njo je koalicija pokojnine povečala za okoli 13 odstotkov v dveh letih in uvedla nov avtomatiziran sistem usklajevanja, zaradi česar so pokojnine rasle najhitreje po letu 2008. Upokojenci bodo letos decembra dobili tudi zimski dodatek v višini 150 evrov. Prejšnja vlada je obljubila gradnjo domov za starejše in nato zgolj podelila koncesije zasebnikom, ta vlada pa gradi javne domove. Prenavljajo ali gradijo se na 30 lokacijah. Manj znano pa je, da je šele tej vladi po desetih letih mencanja uspelo sprejeti tudi Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini – dokument, ki ga je država pripravljala že od leta 2013, a ga je doslej vedno odlagala zaradi »neugodne politične klime«. Gre za pomemben akt, ki določa državno politiko, cilje, ukrepe, pristojnosti in financiranje programov za preprečevanje nasilja nad ženskami, otroki in starejšimi.

V zadnjem desetletju nobeno od treh pristojnih ministrstev – za delo, zdravje in notranje zadeve – projekta ni zmoglo končati. Ministri so odgovornost prelagali drug na drugega, nihče ni želel prevzeti financiranja, koordinacije ali izvajanja programov. V času vlad SDS je prevladovalo celo stališče, da je tak dokument »ideološki«. Te vlade so poskušale omejevati sklicevanje na Istanbulsko konvencijo – temeljni evropski dokument za preprečevanje nasilja nad ženskami –, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2015. V zadnjih desetih letih so bila zato zavetišča za žrtve nasilja in nevladne organizacije, kot sta Društvo SOS telefon in Društvo za nenasilno komunikacijo, večkrat na robu zaprtja, ker država ni zagotavljala stalnega financiranja.

Robert Golob končuje enega najuspešnejših mandatov levosredinskih vlad v zadnjih desetletjih, a brez češnje na vrhu torte: nepremičninskega davka.

Šele ta vlada je avgusta 2023 sprejela resolucijo, in sicer po vzoru skandinavskih držav, s spremembo kazenskega zakonika pa smo v Sloveniji odpravili tudi večino pridržkov glede Istanbulske konvencije, predvsem pri kaznivih dejanjih posilstva in spolnega nasilja v zakonski zvezi, kjer žrtvi ni več treba podati predloga za pregon – organi pregona zdaj ukrepajo po uradni dolžnosti. Novembra 2023 je koalicija v zakonu o delovnih razmerjih žrtvam nasilja v družini priznala tudi pravico do dela s krajšim delovnim časom za čas urejanja zaščite oziroma odpravljanja posledic nasilja. Vse to so bili zgodovinski dosežki.

Reforma, s katero se bo koalicija pred volitvami gotovo najpogosteje hvalila, je nova stanovanjska politika. In upravičeno – gre tudi za zgodovinski dosežek, čeprav ga danes javnost še ne čuti, saj je to področje, kjer med odločitvijo in končanjem prvih projektov vedno preteče več let. Po več desetletjih mrtvila in napačnih odločitev – denimo gradnje luksuznih stanovanj za prodajo na trgu – je trenutna koalicija za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj doslej namenila že 341 milijonov evrov. Prejšnja vlada Janeza Janše za to področje ni namenila niti evra, delovala je celo v nasprotni smeri. Prva Janševa vlada pa je leta 2008 v imenu varčevanja sprejela zakon o javnih skladih, s katerim je njihovo zadolževanje omejila na deset odstotkov. V času, ko je bila potreba po stanovanjih največja, krediti na mednarodnih in domačih trgih najcenejši, so gradbena podjetja propadala, slovenski stanovanjski skladi pa so se morali zato razdolževati. Zadolženost ljubljanskega stanovanjskega sklada je tako od leta 2007 do 2018 padla z 22 na vsega devet odstotkov.

Vladi je treba priznati tudi, da je z zakonom vsaj delno omejila tudi kratkoročno oddajanje stanovanj prek platform. A manj znano je, kaj se je v zadnjih dveh letih dogajalo na drugih stanovanjskih področjih. Skupna proračunska sredstva, namenjena izboljšanju študentskih bivalnih razmer, so se med letoma 2022 in 2024 povečala z bornih 850 tisoč evrov na 10,6 milijona, leta 2025 pa bodo dosegla skoraj 12 milijonov evrov. V Ljubljani bosta zrasli dve novi študentski naselji s skupno več kot tisoč novimi ležišči. Hkrati se je z letošnjim šolskim letom subvencija za bivanje v študentskih domovih povečala za 40 odstotkov, pri zasebnikih pa z 32 na 100 evrov. In če bi naštevali naprej: za izobraževanje, znanost in šport bo samo letos namenjenih rekordnih 2,8 milijarde evrov.

Raste tudi samoocena zadovoljstva s finančnim stanjem gospodinjstev in po rednih evropskih anketah Eurostata so Slovenci med najzadovoljnejšimi v Evropski uniji.

Od vseh interesnih skupin v državi so z delom vlade najbolj nezadovoljni delodajalci. Jim je res tako hudo? Je vlada res tako neusmiljena do kapitala? Pogosto apokaliptične sodbe kapitala nimajo trdne podlage. Najbolj verodostojne ocene o gospodarskem stanju neke države namreč ne dajejo gospodarske zbornice, temveč mednarodne bonitetne agencije – in te so v zadnjih letih ocene za Slovenijo občutno izboljšale. Potem ko so leta 2024 tri agencije, S&P, Moody’s in DBRS, Sloveniji dvignile bonitetne obete, je letos to storil še Fitch, ki je oceno zvišal z A na A+. Slovenija je tako postala država z najvišjo bonitetno oceno v skupini držav srednje in vzhodne Evrope. Te visoke ocene niso posledica lepe retorike, temveč dejanskih gospodarskih trendov.

Javni dolg v deležu BDP je danes precej nižji od povprečja evrskega območja in se še naprej znižuje. Konec leta 2024 je znašal 66,6 odstotka BDP – najmanj po letu 2019, povprečni dolg držav evrskega območja pa je bil 87,4 odstotka BDP. Ko gre državam dobro, te investirajo. In Slovenija investira rekordno veliko. Delež javnih investicij v BDP je pri nas dosegel 5,1 odstotka, v evrskem območju pa je bil le 3,4 odstotka. V zadnjih treh letih nas je po tem merilu prehitela le Estonija. Številke so impresivne: med letoma 2022 in 2025 je Slovenija v cestno in železniško infrastrukturo investirala kar 3,4 milijarde evrov. V letih 2025 in 2026 pa bo za razvoj, obnovo, gradnjo in nadgradnjo teh omrežij namenjenih še dodatnih 2,3 milijarde evrov. Za primerjavo – v zadnjih dveh desetletjih je država za te namene v povprečju namenjala komaj pol milijarde na leto.

Podjetniki so kritični do vlade, čeprav so njihovi čisti dobički v Sloveniji med najvišjimi v regiji, podjetja pa prejemajo rekordno visoke državne podpore. Vlada Roberta Goloba je od junija 2022 do februarja 2025 za spodbujanje podjetništva porabila več kot milijardo evrov. Samo ministrstvo za gospodarstvo je v tem obdobju finančno podprlo več kot 1300 razvojnih projektov, zgolj lani pa so spodbude za podjetništvo, turizem in šport iz državnega proračuna presegle 672,4 milijona evrov. Delodajalci sicer radi grozijo z odhodi iz države, toda trend je obraten: v Slovenijo se podjetja selijo. Vlada je v zadnjem obdobju tako podpisala memorandume o izvedbi treh večjih naložb – tovarne družbe Sandoz, vredne več kot 600 milijonov evrov, družbe Palfinger v višini 70 milijonov in ne nazadnje Renaultovega Revoza, kjer bo kmalu stekla proizvodnja električnih vozil Renault.

Ena od ključnih obljub koalicije pod vodstvom Roberta Goloba je bila zdravstvena reforma – in čeprav ta ostaja nedokončana, so trendi pozitivni, le da skoraj nihče o njih ne poroča. Res je, da se po podatkih NIJZ število pacientov, ki čakajo nad dopustno dobo, ni drastično zmanjšalo – oktobra lani jih je bilo 47.755, v tem tednu 45.876 –, vendar je do tega napredka prišlo ob vse večjem številu obravnav. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje je javni del sistema letos opravil približno pet odstotkov več storitev kot v istem obdobju lani, kar pomeni več kot 300 tisoč dodatnih specialističnih obravnav. Spomladi se je pokazal tudi porast zanimanja za družinsko medicino – področje, ki je bilo dolga leta največja rana javnega zdravstva. Leta 2018 se je na razpise za specializacijo družinske medicine prijavilo le 25 kandidatov, lani pa kar 82. Tudi to je posledica ukrepa iz leta 2023, ko je vlada odločila, da specializantom družinske medicine pripada tisoč evrov bruto mesečne stimulacije za čas izobraževanja. Seveda pa se bodo učinki te reforme poznali šele čez štiri leta – toliko namreč traja specializacija.

Zelo mogoče tudi je, da so razmere v zdravstvu že danes veliko boljše. Direktor javne zdravstvene zavarovalnice Robert Ljoljo je namreč prejšnji teden v intervjuju v Dnevniku ponovno poudaril, kar že dlje časa opozarjajo na ministrstvu za zdravje, da namreč dramatični podatki o dolgih čakalnih dobah niso objektivni. »Precej šokiran sem bil, ko sem ugotovil, da so dejanske čakalne dobe v mnogih primerih bistveno krajše od tistih, ki so javno objavljene,« je dejal. In nato ponazoril: »Objavljena čakalna doba za ultrazvok vratnih žil z oznako ’zelo hitro’ je bila v enem od takih primerov 427 dni, dejanska po že izvedeni storitvi pa komaj 25 dni. Pri enem od izvajalcev so bolnikom najavili, da bodo na endoprotezo kolena z oznako ’hitro’ čakali 1370 dni, dejansko pa so čakali 199 dni. Takih primerov je precej, pojavljajo se pri raznolikih storitvah in izvajalcih.« Vse to ni prišlo samo od sebe. Vlada je znotraj zdravstvene reforme na novo napisala ali spremenila skupaj kar deset zakonov.

Eden največjih nepredvidenih ukrepov je bila sanacija po poplavah. Tudi najbolj kritični vodovarstveniki na tem področju vladi priznavajo, da je bila hitra in veliko učinkovitejša v primerjavi s prejšnjimi ekipami. Obnova, ki se je končala junija 2024, je vključevala kar 1486 delovišč v skupni dolžini 843 kilometrov vodotokov. V naslednjem petletnem 2,3 milijarde evrov vrednem sanacijskem programu pa bo za sanacijo vodne infrastrukture namenjenih 1,36 milijarde evrov ali desetkrat več kot v preteklosti. V to ni všteta takoj izplačana pomoč prizadetim podjetjem, ki so doslej dobila 142 milijonov evrov.

In še lahko naštevamo: zaradi novih povezav in avtobusov se je dostopnost do javnega prevoza povečala za petino. Vlada je 20 tisoč gospodinjstvom – kar se v preteklosti ni dalo – v odročnih delih Slovenije zagotovila dostop do visokozmogljivega interneta. Končno smo letos po 30 letih razprav dobili zakon o lastniški zadrugi delavcev, na podlagi katerega bodo lahko tudi delavci podjetja prevzemali na »menedžerski« način. Nekoč najbolj zapostavljena skupina kulturnikov je končno dobila pravila o minimalnih urnih plačilih. Slovenski film je dobil letos dodatnih 4,16 milijona evrov spodbud – skupaj 14,6 milijona –, občine pa letos dodatnih 100 milijonov evrov več. Zadovoljni so tudi zagovorniki zelenega prehoda: leta 2023 je Slovenija prvič dosegla predpisani delež obnovljivih virov energije, ne da bi plačala kazen. Delež obnovljivih virov energije v bruto končni porabi je presegel 25 odstotkov.

Koalicija pod vodstvom Roberta Goloba je bila na splošno dejansko torej uspešna. In to je vidno na mnogoterih področjih. Plače rastejo, brezposelnost ostaja nizka, po podatkih statističnega urada Slovenci hodimo na dopust pogosteje in za daljši čas. Povprečni ekvivalentni dohodek na člana gospodinjstva, izračunan kot vsota neto razpoložljivih dohodkov vseh članov, se je s 15.836 evrov leta 2019 zvišal za 25 odstotkov – na 21.095 evrov lani. Ker je bila inflacija v tem času 21-odstotna, to pomeni, da imamo kljub vsem pretresom v tem vmesnem času višje realne dohodke. Takšne sreče niti številne države na zahodu EU niso imele. Minimalna plača se je v času vlade Roberta Goloba povečala s 1074 evrov na 1277 evrov bruto. Na globalnem mirovnem indeksu (GPI) je Slovenija na 9. mestu med najvarnejšimi državami sveta, na lestvici svobode medijev smo s 54. mesta napredovali na 42. (2024), na indeksu zaznave korupcije pa za šest mest – na 36. med 180 državami. Raste tudi samoocena zadovoljstva s finančnim stanjem gospodinjstev in po rednih evropskih anketah Eurostata so Slovenci med najzadovoljnejšimi v Evropski uniji. Ni dvoma: v zadnjih letih smo doživeli pospešek v blaginji – in za to je vsaj deloma zaslužna tudi vlada Roberta Goloba.

Eden največjih nepredvidenih ukrepov je bila sanacija po poplavah. Tudi najbolj kritični vodovarstveniki na tem področju vladi priznavajo, da je bila hitra in veliko učinkovitejša v primerjavi s prejšnjimi ekipami.

Seveda pa smo lahko do te vlade tudi kritični. A ne zaradi neizpolnjenih obljub, temveč prej zaradi stranskih učinkov izvedenih reform. To se najočitneje pozna pri porastu relativne revščine. Po dolgih letih zniževanja stopnje revščine in socialne izključenosti – trend je trajal od leta 2016 – so namreč statistiki predlani in znova lani zaznali odklon na slabše. Stopnja tveganja revščine je leta 2023 zrasla na 12,7 odstotka (za 0,6 odstotne točke), lani pa še za 0,5 točke – na 13,2 odstotka. Leta 2023 je v Sloveniji revščini podleglo dodatnih 13 tisoč ljudi, lani še 12 tisoč; konec leta 2024 je tako pod pragom tveganja revščine živelo 276 tisoč prebivalcev. Za mnoge med njimi sta obljubljena božičnica v višini polovice minimalne plače (639 evrov) in podaljšanje veljavnosti letnih vinjet za štiri mesece pomembna ukrepa. Vsak tak solidarnostni ukrep je dobrodošel. A pri revnih gre vseeno za obliž. Kajti kot je minuli teden ob mednarodnem dnevu boja proti revščini opozorila Zveza Anite Ogulin, so glavni generator revščine v Sloveniji visoki stanovanjski stroški, predvsem najemnine. Visoke najemnine, katerih rast je bila v Sloveniji tudi v mednarodnih primerjavah rekordna – v EU so v zadnjih treh letih zrasle za 8,7 odstotka, pri nas pa za 31 odstotkov –, pa so tesno povezane z rastjo cen nepremičnin in splošno blaginjo.

Revni v Sloveniji tako postajajo kolateralne žrtve splošnega napredka, predvsem investiranja prihrankov in dobičkov v nepremičnine, kar pospešuje rast cen. Če kaj vladi Roberta Goloba ni uspelo, je to uvedba nepremičninskega davka – jedra obljubljene davčne reforme, ki bi prinesla pravičnejšo obdavčitev dela in kapitala ter stanovanjski trg vsaj deloma ohladila. A ne glede na to Golob končuje enega najuspešnejših mandatov vseh slovenskih vlad.