Intervju / »Jezik je naše najkrhkejše, a hkrati najmočnejše orodje. Ko se pokvari, se pokvari tudi človečnost.«

Protagonistka filma Plinska luč (Gaslight, 1944) v režiji Georgea Cukorja je Paula (igra jo Ingrid Bergman, ki je za vlogo prejela oskarja), mlada ženska, ki se nekaj let po nepojasnjenem umoru slavne tete v njeno hišo preseli s soprogom Gregoryjem (Charles Boyer). Toda kmalu se začnejo dogajati nenavadne stvari. Gregory, ki ima mračno skrivnost, z njo – tudi s postopnim dušenjem svetlobe plinskih svetilk, s katerimi si v hiši svetijo – spretno manipulira, jo prepričuje, da je nora, da se ji mrači um, da izgublja razum. Film sicer temelji na britanski drami Gas Light iz leta 1938, ki je prvo filmsko priredbo doživela že leta 1940, toda najuspešnejša je bila prav Cukorjeva različica. Celo tako zelo, da smo z njo dobili besedo, s katero danes poimenujemo psihološko manipulacijo, ki povzroči, da prizadeta oseba začne dvomiti o dojemanju resničnosti in o veljavnosti svojih misli.

O gaslightingu – ali mračenju, ki je njegova slovenska ustreznica, čeprav je angleški izraz tudi pri nas zelo razširjen – smo se pogovarjali s francosko pisateljico, intelektualko, filozofinjo, prevajalko in filmsko kritičarko Hélène Frappat, ko je pred kratkim obiskala našo prestolnico. Je avtorica številnih filmskih esejev, ki so izšli v kultni francoski reviji Cahiers du Cinéma, prevajalka del Hannah Arendt, Theodorja Adorna in Ann Patchett ter avtorica desetih romanov. Na predavanju na festivalu Mesto žensk, ki je bilo pripravljeno v koprodukciji s Francoskim inštitutom in ZRC SAZU, je spregovorila o svojem filozofskem eseju Gaslighting ali umetnost utišanja žensk (Le gaslighting ou l’art de faire taire les femmes), leta 2023 izdanem pri založbi L’Observatoire. Zaupala nam je svoja dognanja in misli o tem, kako globoko je gaslighting vtkan v vse pore družbe – od partnerskih odnosov do zdravstva in politike – in kako z nami manipulirajo pravzaprav na vsakem koraku.

Začniva kar pri filmski stvaritvi, ki je pojmu dala ime – celovečernem filmu Plinska luč iz leta 1944. Ta je postal simbol psihološke manipulacije – tako zelo, da je izraz gaslighting danes vključen v vsakdanji jezik. Kaj pa je to zgodbo naredilo tako univerzalno, da izraz, ki je iz nje izšel, še vedno oblikuje naš kulturni besednjak? 

Redko se zgodi, da film ustvari novo besedo. A zgodi se tudi to, nekoliko pogosteje sicer v ameriški angleščini, jeziku, ki ga je globoko zaznamoval Hollywood. V tem primeru je fascinantno, da Cukorjeva Plinska luč – oziroma v izvirniku Gaslight – ni dala le nove besede, ampak je ta postala glagol.

Gaslighting v slovenskem jeziku prevajamo kot mračenje. Lahko tudi kot zamegljevanje, a mračenje je bližje vsebini filma. 

Film je zame globoko politična umetnost. In tisto, kar me je v tem filmu najbolj prestrašilo, je bila prav podoba zakona kot hiše groze. Tako sem med pisanjem knjige dojela, da je eden najboljših ameriških filmov o zakonski zvezi pravzaprav – grozljivka. George Cukor, ki je Plinsko luč posnel leta 1944, je to razumel. Bil je madžarski Jud, gej, ustvarjal je v času nacizma. Zelo dobro je vedel, kaj pomeni biti ujet v sistem sovraštva in zatiranja. V svojem filmu je prikazal, kaj pomeni, če je ženska zaprta v domačo kletko, ter kako lahko z ironijo pobegne iz nje.

Kako pa se je pravzaprav zgodil ta preskok s filmske zgodbe, ki je prerasla svoj kontekst in postala pojem, danes v vsakdanji govorici uporabljen za opis družbenih in političnih manipulacij? 

Najprej se je okoli leta 1948 na Floridi pojavila besedna zveza »gaslight treatment«. To je bilo v obdobju povojnega konservativnega odziva, usmerjenega proti ženskam. V ZDA so jih politično in družbeno znova silili nazaj v domačo sfero, v domači zapor. Nekatere ženske, ki so videle film Plinska luč – bil je izjemno uspešen in nagrajen z oskarji –, so se v njem prepoznale. Ne le da so te ženske videle film, film je videl njih; postal je ogledalo njihovega zakona, njihove ujetosti, trpljenja in manipulacije. Ko so se nekatere od njih nato obrnile na odvetnike, so želele vložiti zahtevo za ločitev na podlagi »gaslight treatment«, torej tega, da so bile deležne mračenja. To je prva znana pojavitev izraza – neverjeten kontekst za leto 1948.

Na začetku šestdesetih let se je glagol nato pojavil v psihologiji in antropologiji kot oznaka za vrsto manipulacije, ki jo mož izvaja nad ženo. Prvotno je bil pojem zelo dosledno povezan z nasiljem v zakonu heteroseksualnega para. Nato se je razširil v feministični besednjak sedemdesetih in osemdesetih let, pred nekaj leti pa je znova prišel v ospredje kot poimenovanje za vrsto lažnivega političnega jezika – in se kot virus razširil po spletu.

Tje srž gaslightinga – kdo je gospodar pomena. Kdor nadzoruje jezik, nadzoruje resničnost.

Pri tem ga je skoraj nekako populariziral ameriški predsednik Donald Trump, kajne? 

Tako je. V času njegovega prvega predsedniškega mandata so številni ameriški novinarji začeli govoriti, da »Trump gaslighta državo«, tako kot nasilni mož manipulira z ženo. Prav takrat je izraz postal globalen – po svoje po Trumpovi zaslugi. Ob njegovi inavguraciji je namreč lilo kot iz škafa, on pa je dejal: »Poglejte, nehalo je deževati, takoj ko sem spregovoril – Bog me blagoslavlja.« Ko so novinarji to omenili, je njegov svetovalec dejal: »No, včasih se pač ne strinjamo z dejstvi.« To je bila le ena od njegovih številnih političnih laži ali zavajanja. To je čisti gaslighting, čisto mračenje. To je fašizem. Nekoč se je pohvalil, da ženske grabi za mednožje. Ni lagal – bil je ponosen, da je nasilnež. V politiki deluje enako: posiljuje resnico, posiljuje jezik. Med njegovim spolnim in političnim nasiljem je neposredna povezava.

Zdi se mi, da je v našem zgodovinskem in političnem trenutku pojem gaslighting pravzaprav edini način, da razumemo svet in nove oblike avtoritarizma, v katerih živimo. In da razumemo nit, ki povezuje domače nasilje in politično nasilje – nasilje, ki ubija ženske v zasebnosti, in nasilje, ki oblikuje fašizem v javnosti. Kajti zgodovina žensk je tudi zgodovina moških; ti zgodbi sta neločljivi. Sem feministka, da. A morda je danes zame prava beseda humanistka.

Ko govorimo o gaslightingu oziroma mračenju, ne gre za prevlado s fizično silo, temveč z jezikom. Kaj naredi to obliko nadzora tako učinkovito – in hkrati tako nevidno? 

Posebnost gaslightinga je prav v tem, da je v celoti zasidran v jeziku. Kot je dejal Spinoza, besede so dejanja. Gaslighting nam pokaže drugo plat jezika – ne njegovo človeško, ustvarjalno stran, temveč zlo in oblastno. Jezik, uporabljen kot orožje, smrtonosno orožje nadzora in popačenja. Gre za pervertiranje besed. Na primer, ko Putin pravi, da se »bori proti nacistom«, ko napada Ukrajino, je to gaslighting. To je pokvarjenost besed, za katero se skriva evfemizem »posebna operacija«. To je srž gaslightinga – kdo je gospodar pomena. Kdor nadzoruje jezik, nadzoruje resničnost.

Pomaga nam razumeti, da se vsak človeški odnos začne in konča pri tem, kako uporabljamo jezik. Ključno vprašanje je, ali ga uporabljamo na človeški način. Tudi zdaj, ko govorim z vami v angleščini, skušam izbirati besede, ki jih boste razumeli, da med nama nastane skupni prostor, kjer se pomen deli. Fašist pa ravno ta skupni prostor uničuje. Vzemimo primer Giorgie Meloni v Italiji ...

Ta je navdihnila tudi vaš zadnji, letos izdani roman Nerona, ki govori o paranoični, avtoritarni, do podnebnih sprememb skeptični diktatorki v osrčju Evrope? 

Res je. Giorgia Meloni je zame izjemen primer političnega gaslightinga. Fašistka je že od štirinajstega leta, ko se je pridružila mladinskemu krilu neofašistične stranke Italijansko socialno gibanje (MSI). In ima velik problem s Slovenijo. Poglejmo samo primer italijanskega dneva spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije. Italijanski zgodovinarji tega dogodka nikoli niso imeli za osrednjega v zgodovini italijanskega fašizma; bil je tragičen, a obroben. Giorgia Meloni pa ga je spremenila v nov dan spomina. V Rimu je zgradila muzej, porabila milijone, ustvarila celo tako imenovani Vlak spomina. Kaj sploh pomeni spominjanje na drugo svetovno vojno? Pomeni spominjanje na genocid, na zločine fašistov in nacistov po vsem svetu. Ona pa je to preobrnila brez omembe zgodovinskih dejstev in grozot italijanske okupacije. To je gaslighting: popolna sprevrženost pomena. Ne gre več za spoštovanje žrtev genocida, temveč za prepisovanje zgodovine – za preobrazbo fašistov v žrtve. Nič je ne zanima trpljenje ljudi pod Titovim režimom, bistvo je manipulacija s spominom, ustvarjanje lažnega spomina, zanikanje zgodovine. Svet obrne na glavo, to je bistvo gaslightinga.

Takšnih pojavov je v politiki ogromno, gledamo jih vsak dan. 

Giorgia Meloni je negacionistka – in res ni edina. Ko je bil francoski predsednik Emmanuel Macron prvič izvoljen, je bila temelj njegove kampanje beseda dobrohotnost. To je bila njegova obljuba. A odkar je postal predsednik, doživljamo brezprecedenčno državno nasilje – ljudje so bili med protesti pohabljeni, celo ubiti. Kje je tu benevolenca? To je gaslighting, uporaba sočutne besede za prikrivanje surovosti. Če sploh ne omenjam problema rasizma, s katerim je francoska policija prežeta do zadnje pore.

Macron je v preteklosti denimo javno podprl tudi Gérarda Depardieuja – slavnega francoskega igralca, ki je obtožen (in v enem primeru tudi že obsojen) več spolnih napadov in posilstev. 

Mislim, da smo v Franciji ujeti v tisto, kar imenujem prevara romantike. Francoski romantizem temelji na hrepenenju po mrtvih ženskah – po truplih. To je kulturni mit, ki smo ga podedovali: ženske kot muze, dekleta, večno mlade, torej simbolno mrtve. Kult mrtve muze. To smo videli tudi med sojenjem v primeru Gisèle Pelicot. Seveda, grozljivo – čista groza –, a me ni presenetilo. Ni tako daleč od predstave, ki je v Franciji še vedno prisotna: da je vloga ženske navdihovati, trpeti, molčati – ali umreti.

S tem je povezan še en mit, mit o moškem geniju. Francoska kultura – literatura, film, umetnost – že dolgo poveličuje »velikega moškega«, ki preseže družbene zakone in mu je vse oproščeno zaradi domnevne genialnosti. Ta figura ima v Franciji še vedno moč. Globoko je zasidrana, ne le v družbi, temveč tudi v sami umetnosti.

Torej je ta ideal moškega genija – ideal genialnosti, večvrednosti, ki upravičuje nasilje nad ženskami – kulturna prst, iz katere raste gaslighting? 

Točno tako. Gaslighting pomeni povzročiti, da drugi začne dvomiti vase. In naša civilizacija še vedno temelji na ženskah, ki dvomijo vase – na njihovem ponotranjenem izbrisu. Pravo vprašanje je torej, zakaj je bila verodostojnost žensk – in vseh manjšin – sistematično spodkopana. V knjigi sem hotela spremljati genezo tega uničenja. Ugotovila sem, da se ni začelo samo z besedami, temveč z glasom. Še preden so ženskam odvzeli logos – govor, razum, resnico –, so jim odvzeli pravico do glasu. Prvi filozof, ki je zapisal to norost – čisto blaznost –, je bil Aristotel. Trdil je, da so ženske zaradi svojega »visokega glasu« inferiorne in nimajo politične avtoritete, da je to celo znak njihove »zle« narave. Od takrat je sam glas spolno in politično zaznamovan.

Cukorjev genialni prijem v filmu Plinska luč je bil, da je svojo junakinjo naredil za pevko. Celoten film se vrti okoli njenega glasu – glasu, ki ga postopno izgublja. Najprej izgubi besede; ne zmore dokončati stavka. Nato povsem izgubi glas. To ni le psihološko, temveč politično. Izguba glasu pomeni izgubo mesta v svetu.

Zakaj je po vašem mnenju danes prav jezik tisto polje, na katerem poteka najpomembnejši boj za resničnost? 

Je edino, kar resnično imamo – naše najkrhkejše, a hkrati najmočnejše orodje. Ko se jezik pokvari, se pokvari tudi človečnost. Gaslighting zato ni le manipulacija, temveč uničenje skupne resničnosti, uničenje človeške vezi, ki jo ustvarja jezik.

Menim, da moramo – ne le pisatelji, temveč vsi ljudje – svoj jezik varovati. Način, kako govorimo, je način, kako živimo. Način, kako govorimo z nekom, določa, kako smo z njim povezani. Način, kako govorimo z otroki, določa, kako jih ljubimo, vzgajamo, oblikujemo kot osebe. V Franciji zdaj obstaja zakon, ki kaznuje verbalno nasilje. Priznava, da lahko besede ranijo prav tako kot udarci. In to drži. Jezik je lahko orožje – lahko manipulira, zapira, uničuje.

Pričevanje je tisto, kar pretrga ta molk. Zato fašistični režimi – Giorgia Meloni, Trump, Orbán – sovražijo novinarje in sodnike. Ker so ti prva linija pričevanja. Vidijo in povedo.

Zanimivo je, da je neke vrste medicinski gaslighting – tako imenovani sindrom Yentl – prav tako dobil ime po filmu, in sicer po filmu Yentl iz leta 1983, za katerega je scenarij napisala in ga režirala Barbra Streisand, odigrala pa je tudi glavno vlogo v njem. 

Da, izraz je leta 1991 vpeljala ameriška kardiologinja Bernardine Healy, ki je ugotovila, da zdravniki pri ženskah pogosto spregledajo srčni napad – ali pa jim preprosto ne verjamejo. Njihovi simptomi so drugačni kot pri moških, in ker teh razlik nihče ni proučeval, so zdravniki ženske označili za histerične, tesnobne, pretirano občutljive. Tako se znova vrnemo k histeriji – temu pošastnemu izumu. Gre za pojem brez znanstvene podlage; za družbeni mit, ki je žensko travmo preobrazil v patologijo. To je ideja, izumljena, da bi utišala ženske. Ključno vlogo pri njenem širjenju je odigral Sigmund Freud. Ženskam, ki so mu pripovedovale o zlorabah, ki so jih zagrešili očetje ali drugi moški, je sprva celo verjel. Psihoanaliza se je rodila iz teh izpovedi. A nato si je premislil, ženske je obtoževal, da so ustvarjale fantazije. Toda nekaj let pozneje je prijatelju Wilhelmu Fliessu napisal dve pismi – skoraj povsem neznani, vendar ju navajam v svoji knjigi. V prvem zapiše, da je bil tudi njegov oče eden od teh moških – da je zlorabljal njegovega brata in eno od sester, v drugem pismu pa prizna, da uspeh dolguje svoji teoriji o histeriji.

To pomeni, da je njegov uspeh temeljil na ženskem neuspehu. Na razvrednotenju žensk. A Freudova teorija, tudi tista o Ojdipovem kompleksu, je družbi omogočila, da je incest reinterpretirala kot željo, ne kot nasilje. Žrtve so postale fantazistke. Zato pravim: incest ni vprašanje spolnosti, temveč umora. Je poskus ubiti nekogaršnji glas, uničiti osebo od znotraj. Žrtev morda še živi, vendar je mrtva v sebi. Gisèle Pelicot, ki jo je mož dolga leta omamljal in zlorabljal ob pomoči drugih moških, je to izrekla popolno: »Živa sem bila, a bila sem kot truplo, mrtva v sebi.« To je popoln opis gaslightinga – »popolnega umora«, ki ga telo preživi, duša pa izgine.

In tudi njej veliko zdravnikov ni verjelo ali pa ji niso znali postaviti ustrezne diagnoze … 

Tako je. Tudi ona je večkrat hodila k zdravnikom in opisovala simptome, ki jih ni znala razložiti – simptome, ki jih je mož namerno povzročil. Na preglede je hodil z njo, nadzoroval pripoved. Zdravniki so verjeli njemu, ne njej. Označili so jo za histerično. Postali so njegovi sostorilci. Gaslighting ni nikoli zgolj posamezna krutost. Vgrajen je v institucije – medicino, filozofijo, politiko, umetnost. Je sama arhitektura patriarhata.

Kako se lahko po vašem mnenju borimo proti gaslightingu? 

V knjigi pravim, da imamo dve orožji – pričevanje in ironijo. Nihče ne govori, ne deluje, ne živi sam. Gaslighting – kot vse oblike psihološkega in političnega nasilja – deluje tako, da izolira, zgradi duševni in telesni zapor. Zato je pričevanje ključno. Prej sva govorili o zanikanju zgodovine, o njenem prepisovanju. Izgubljamo zadnje priče druge svetovne vojne, toda ustvarjati moramo nove: novinarje, sodnike, zgodovinarje, pisatelje, prijatelje – vsakogar, ki ima pogum pomagati tistemu, ki je ujet pod tiranijo.

Poglejte Evropo danes: migranti so mučeni, zaprti v centrih, ki so v resnici taborišča. Vsi to vedo. A vsi pogledajo stran. Pričevanje je tisto, kar pretrga ta molk. Zato fašistični režimi – Giorgia Meloni, Trump, Orbán – sovražijo novinarje in sodnike. Ker so ti prva linija pričevanja. Vidijo in povedo. V Franciji imamo celo nekdanjega predsednika, Nicolasa Sarkozyja, ki ga čaka zapor. Presenetljivo je, da prav ti politični možje, ki so si kariero zgradili na »zakonu in redu«, zdaj napadajo sodnike in jih obtožujejo tiranije, ker zgolj izvajajo zakon. Ironija je grenka, a razkrivajoča: tisti, ki zahtevajo pokorščino, ne prenesejo pravičnosti, ko se nanaša nanje.

To nas pripelje do drugega orožja – ironije. 

Ko sem pisala to knjigo, sem spoznala, da je ironija morda najmočnejši protistrup proti strahu. Gaslighting se hrani s strahom. Strah izolira, ohromi, zaslepi. Ironija pa odpre oči – omogoči nam, da vidimo stvari z drugačnimi očmi. Gaslighting je sam po sebi nekakšen scenarij, zgodba – temačna pravljica. In pravljice so, če pomislite, vedno zgodbe groze, preoblečene v moralne lekcije.

A ni vse, kar je staro, plemenito. Tradicija pogosto skriva oblast. Ironija je način, kako razbijemo to iluzijo, kritično ovrednotimo in razumemo tudi, da je vsak tiran — ne glede na to, kako strašen je – lahko šibek, smešen, patetičen. Tudi Paula v filmu Plinska luč se reši z ironijo. To je bistvo. Smeh, prezir, ironija. Smejati se sovražniku, svojemu diktatorju – to je prvi korak k osvoboditvi. In ko to enkrat zares vidiš – se strah ne vrne več. Ironija je dejanje spoznanja in spoznanje je nepreklicno.

In diktatorji nimajo smisla za humor? 

Hitler ga ni imel. Mussolini ga ni imel. Ne moreš biti paranoičen in imeti smisla za humor – to je nezdružljivo. Trump je včasih smešen, čeprav nehote. Malo smisla za humor ima morda Giorgia Meloni – Berlusconi jo je dobro izučil. Rodila se je kot ženska, toda njen spol je patriarhat. Eden njenih prvih dekretov, ko je zasedla položaj premierke, je bil, da jo morajo naslavljati s Signor Presidente – gospod predsednik. To pove vse. Uporablja žensko podobo – rožnate barve, mehkobo –, toda to je čisti teater. Maska moči. Je genialna, politično gledano, in zato veliko nevarnejša od Marine Le Pen. Zaradi tega me straši.

In da, po tem, ko sem jo omenila, so mi preklicali povabilo na italijanski literarni festival. Ljudje tam se bojijo. Zamenjala je direktorje gledališč, festivalov, kulturnih ustanov. Pri tem se sklicuje na Gramscijevo »kulturno hegemonijo«, a jo sprevrača v fašistični projekt. Genialno in zastrašujoče hkrati. Tudi vi bi se morali bati – v Sloveniji, v Franciji, povsod. Ker se lahko vse spremeni čez noč.

V Franciji je še vedno prisotna predstava, da je vloga ženske navdihovati, trpeti, molčati – ali umreti.

Danes izraz gaslighting slišimo skoraj vsak dan – pri govorjenju o vsem od družinskih odnosov do politike. Nekateri svarijo, da s pretirano rabo beseda zvodeni in izgublja pomen. Je ta strah upravičen? 

Neumnost. Mizogina neumnost. Naj ljudje uporabljajo to besedo! Naj poimenujejo, kar doživljajo. Šele začenjamo razumeti, kaj gaslighting sploh pomeni – zakaj bi zdaj utihnili? Reči, da se beseda preveč uporablja, je le še en način utišanja ljudi. Resnica je, da je gaslighting povsod, kjerkoli obstajata jezik in moč. Torej da – uporabljajmo to besedo še naprej, ohranjajmo oči in glasove odprte.

V knjigi se večkrat vrnete k umetnosti – k filmu, k literaturi. Zakaj je umetnost še vedno prostor odpora? 

Umetnost je narejena iz jezika, jezik pa je temelj našega sveta. Z njim se odločamo, v kakšnem svetu želimo živeti. Ne smemo se bati drugih jezikov, drugih kultur. Migrante v Franciji poučujem francoščino, njihove poti me pogosto spomnijo na Odisejo. Številni so izobraženi, imeli so službe, družine – in vse izgubili. A še vedno pridejo s svojimi zgodbami, glasovi, jeziki. Vsak dan se učim od njih.

Spoznanje samo po sebi je etično dejanje. Kot je rekel Kant – ob navedbi Horacija – Sapere aude, Drzni si vedeti. Spoznati ne pomeni le misliti; pomeni videti, skrbeti, se povezovati z drugimi. To pomeni biti človek.