V središču / Spomenik umrlim na meji

Šestindvajsetega septembra 2019 so na črnomaljskem pokopališču Vojna vas pokopali prva begunca, ki sta se utopila pri poskusu prečkanja reke Kolpe in z rezilno žico in panelnimi ograjami ograjene meje med Hrvaško in Slovenijo. Na improviziranih nagrobnikih je pisalo »Neznana oseba 1« in »Neznana oseba 2«. Danes je zgolj na omenjenem pokopališču osem tovrstnih grobov, večinoma so v njih pokopani neidentificirani ljudje. Še 11 tujcev, ki so v tem času umrli pri poskusu prečkanja meje na ozemlju občine Črnomelj, pa je bilo po obdukciji in prepoznavi na stroške svojcev odpeljanih v domovino. Vsi ti in drugi, ki so (in še bodo) umrli pri poskusu prečkanja hrvaško-slovenske meje – po uradnih podatkih jih je tako v zadnjem desetletju na tej meji umrlo najmanj 48 – so včeraj v Črnomlju dobili spomenik. V spomin in opomin.

Pobudo zanj je dala Nada Šimunić iz Vukovcev, naselja tik ob Kolpi. Ko je šla lani ob dnevu spomina na mrtve na pokopališče prižgat svečko svojcem, se je ustavila tudi ob grobovih migrantov: »Leseni nagrobniki so ležali po tleh, zelo klavrno je bilo videti vse skupaj in bilo mi je težko pri srcu. Celo pokopališče je bilo urejeno ’v nulo’, kot pravimo, razen teh grobov nesrečnikov, ki tu ležijo v tuji zemlji. Tudi to so sinovi, hčere, bratje in sestre nekoga. Tedaj sem se odločila, da bom sama poskrbela za tak spomenik, ki ne bo zgnil.« Za zamisel, pravi, je najprej navdušila kar lokalnega keramičarja Ahmeda. Dogovorila sta se, da bo spomladi iz betona ulil muslimanski nagrobnik, tako imenovani nišan, ki bi ga potem postavila h grobovom. »V tem času sem se nato pogovarjala s sosedom in člani njegove ekipe, s katero restavrira cerkve, in so predlagali akademskega kiparja Tomaža Furlana, ki z njimi sodeluje, in tako se je zadeva začela razvijati.«

Nada Šimunić je sicer tudi sama in ob pomoči svojcev v preteklosti večkrat reševala v reki utapljajoče se tujce. Nazadnje pred dobrim letom, 6. septembra lani. Reka se od njene hiše ne vidi, se pa sliši in tudi rečni promet ali ljudje in živali, če skočijo ali padejo v reko. Ko so tistega dne sedeli pred hišo in se pripravljali na praznovanje sinovega rojstnega dne, so od reke zaslišali kričanje. »Vprašala sem, kdo to kriči, in sin je dejal, da so verjetno čolnarji, toda v tem kričanju sem slišala prizvok panike in sem skočila v škornje in tekla k reki. Tam sem zagledala človeka, ki je v Kolpi kričal in mahal z rokami, in drugega, ki je ležal na dnu reke. Poklicala sem sina in v copatah je skočil v vodo, se potopil in ga privlekel na površje. Vsi skupaj smo ga potem zvlekli na tri metre visoko obrežje in ga začeli oživljati, kar so pozneje še eno uro nadaljevali reševalci, a nam ga ni uspelo rešiti.« Zamisel Nade Šimunić za znamenje, posvečeno v reki umrlim tujcem, se je potem razvijala in razvila v okviru delovne skupine Prehod in istoimenskega cikla prireditev, posvečenih pogrešanim in umrlim na migracijski poti na Balkanu. Pobudo za organizacijo teh prireditev je dala dr. Uršula Lipovec Čebron z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se raziskovalno in aktivistično ukvarja z migracijsko potjo na Balkanu in usodami ljudi, ki na tej poti prečkajo meje. »Gre za skupino raziskovalcev, katerih delo je posvečeno smrti na meji in s tem povezanim temam, ter aktivistov, ki se je odzvala na pobudo iz lokalnega okolja za spomenik vsem umrlim na mejah in zaradi mej,« pojasnjuje Uršula Lipovec Čebron.

Ob grobovih večinoma neidentificiranih tujcev, ki so umrli med prečkanjem Kolpe, zdaj stoji spomenik.

»Obiskala nas je Uršula Lipovec Čebron, tako so se začeli sodelovanje in pogovori. Recimo tudi o tem, da so postopki ugotavljanja identitete umrlih na meji precej neenotni, kar potem otežuje iskanje njihovih svojcev. Zato poskušamo priti do nekega skupnega protokola, ki bi veljal za vse in bi to področje vsaj nekoliko uredil,« razlaga Samo Kavčič, direktor Komunale Črnomelj, ki upravlja pokopališče Vojna vas, kjer je znamenje postavljeno. »Posvetoval sem se z županom, nič ni imel proti, izdali smo soglasje in ti ljudje so končno dobili dostojno obeležje.« Črnomaljski župan Andrej Kavšek o tem pravi, da ko kdo umre, »je civilizacijsko, da ima spomenik, da se ve, kje je pokopan. O tem ne dopuščam razprave in o tem tudi sam ne želim razpravljati. Civilizacijska dolžnost je, da ustrezno poskrbimo za vse umrle.« Župan še pojasnjuje, da se kot župan večje obmejne občine z vprašanji migracij ukvarja že dlje in da je bil prav v sklopu neke pobude na to temo pred leti skupaj s še nekaterimi župani na avdienci pri zdaj že pokojnem papežu Frančišku: »Spomnim se tistega njegovega čudovitega govora, v katerem je dejal nekako takole: ’Kaj bi naredil, če v jarku vidiš nemočnega človeka? Pravi odgovor je en sam, ponudil bi mu roko, pomagal bi mu ne glede na to, kdo je in kakšen je.’« Kavšek sicer meni, da je vprašanje migracij zapleteno in da je treba najti »najboljšo rešitev za vse«, a da mora ta »temeljiti na humanosti«.

Kaj pa sam spomenik? Kakšen je, kakšna je njegova sporočilnost in kako ga vidi njegov ustvarjalec, akademski kipar Tomaž Furlan? Pravi, da je dobil povabilo k sodelovanju pri tem projektu in ga z veseljem sprejel, »saj se mi to zdi smiselno. V vseh teh letih sem se precej srečeval in se ukvarjal z migrantsko krizo in tovrstno označevanje je po mojem mnenju dolgoročno zelo smiselno, da bi se zgodovina čim manj ponavljala, podobno kot imamo spomenike talcem.« Zato meni, da mora tudi spomenik »tem žalostnim dogodkom biti nekaj velikega, konkretnega, težkega in trajnega. Ne le neki začasen označevalec, pač pa trajen opomin, da si je treba prizadevati, da se tovrstni dogodki ne bodo vedno znova ponavljali.« Pojasnjuje, da so obliko prilagodili materialu, ki so ga lahko dobili in s katerim lahko ohranijo čim več pomenskosti: »V tistih delih Kolpe, kjer umira največ ljudi, smo nabrali kamne, iz katerih je podstavek. Zgornji del pa je v obliki mostu, ki ga skupaj drži prodnik iz Kolpe, skupaj s podstavkom tvorita nekakšen predor, torej prehod, ki bi moral biti omogočen, pa ni.«

Pobudo za znamenje, posvečeno umrlim migrantom, je dala Nada Šimunić, ki je v preteklosti skupaj s svojci že večkrat reševala v Kolpi utapljajoče se tujce.

Zamisel za spomenik umrlim na meji sicer ni edinstvena, značilna samo za slovenski prostor. Takšne zamisli in takšna ali drugačna znamenja vzniknejo navadno tam, kjer zaradi mej umira več ljudi. In slovenska južna meja – sploh v času, ko je to bila tudi schengenska meja – razmeroma majhni dolžini navkljub, žal, sodi med tiste, na katerih umira veliko ljudi. Poleg tega je ta meja tudi del celotnega sistema raznovrstnih preprek beguncem, migrantom in drugim nezaželenim tujcem na sredozemski migrantski poti. Ta pa je zaradi tega že leta daleč najsmrtonosnejša migrantska pot na svetu.