Prvi teden / Grmada za Mojco Kumerdej

Mojca Kumerdej je leta 2016 pri založbi Beletrina izdala roman Kronosova žetev, slikovit portret renesanse v naših krajih, ki je bila prežeta s humanistiko, umetnostjo in znanstvenimi odkritji. A hkrati je bilo 16. stoletje izjemno kruto. To je bil čas krivovercev – tedanja oblast je za notranje sovražnike razglasila protestante, ki so bili zaslužni za prve slovenske knjige. Bil je čas čarovniških procesov, v njih so umirale ženske, ki so bile zlorabljene z namenom ustrahovanja in discipliniranja ljudstva. Kronosova žetev pa ni »le« zgodba o preteklosti, je univerzalna zgodba in zato deluje tudi zelo sodobno. Ne preseneča, da je roman prejel številne nagrade, med njimi najvišjo, nagrado Prešernovega sklada.

Z naslednjo knjigo, Gluha soba (Goga, 2022), je Mojca Kumerdej osvojila še Cankarjevo nagrado, eno naših najuglednejših literarnih nagrad. In ko so jo organizatorji – PEN, SAZU, ZRC SAZU in Univerza v Ljubljani – kot lavreatko povabili, da na letošnji podelitvi nastopi kot slavnostna govornica, se je tega, podobno kot svojih knjig, lotila premišljeno in v Cankarjevem duhu. Cankar je bil namreč pronicljivi družbeni kritik, ki je razkrival nepravičnost in hinavščino. Tudi zato so njegova dela večna.

Kaj je torej zbranim na prireditvi, ki je bila konec maja v Cankarjevem domu na Vrhniki (pokroviteljstvo nagrade je ob njeni ustanovitvi prevzela občina, kjer se je Cankar rodil), povedala Mojca Kumerdej? Najprej zgodbo o Goethejevem hrastu. Ob drevesu, h kateremu je sloviti pesnik rad zahajal, je čez stoletje zraslo koncentracijsko taborišče Buchenwald. Prav hrast je bil za taboriščnike simbol upanja, svobode. Kdove, ali imajo tudi v Gazi, kjer je 80 let po zmagi nad fašizmom in nacizmom v nekajkrat krajšem času umrlo toliko ljudi kot v Buchenwaldu, takšno drevo, se je vprašala Mojca Kumerdej.

Pri tem je poudarila tudi, da skrajno desni populizem spet na široko razpira krila. »Veseli me, da živim v državi, kjer to lahko izrekam, a me obenem zelo skrbi,« je nadaljevala in kritično ost usmerila v tedaj ravno minuli referendum, na katerem sta bili »umetnost in kultura omalovaževani kot nikdar doslej«. Še več, »prav tisti, ki skušajo revidirati zmago nad nacizmom in fašizmom in zanikujejo genocid v Gazi, to pomlad nad umetniki izvajajo pogrom in jih sramotijo z besedami družbeni privilegiranci, priskledniki, paraziti«.

Po teh besedah je vrhniški podžupan Mirko Antolović protestno odšel. Vrhniko vodi stranka SDS, pobudnica omenjenega referenduma. Zdaj, pet mesecev kasneje, pa je šla občina še dlje: Cankarjevi nagradi je odrekla gostoljubje. Razlog? »Žaljivi« govor.

Govor Mojce Kumerdej ni bil žaljiv. Bil je realen. In na prireditvi, posvečeni Cankarju, je bil še kako upravičen. Stranko SDS je zmotilo zgolj to, da si je umetnica drznila posebej omeniti njene prijeme. Pri teh se SDS sicer v ničemer ne razlikuje od vzornikov iz tujine, od Orbána do Trumpa. Prvi si Madžarsko podjarmlja že 15 let, drugi v svojem drugem mandatu na položaju predsednika ZDA brezobzirno obračunava z nasprotniki, pa če so ti resnični ali ne. A tudi odločitev Občine Vrhnika »spominja na totalitarne režime in tepta najosnovnejše pravice strpnega soočanja v demokratični družbi,« so zapisali v Društvu pisateljev Slovenije. Obračun s Cankarjevo nagrado so zato, podobno kot ustanovitelji nagrade in ministrstvo za kulturo, najostreje obsodili.

Cankarjeva nagrada je medtem že našla nov dom – ponudil ji ga je ljubljanski Cankarjev dom, največja kulturna ustanova v državi. Čarovniški proces SDS zoper še eno družbenokritično umetnico (še nedavno je bila na prangerju Maja Smrekar) pa naj bo opomnik, kako si ta stranka predstavlja kulturo in kako demokracijo.