Ksenofobi / NSi poziva k integraciji in jo hkrati zavrača

Poslanec NSi Aleksander Reberšek je v ponedeljek na Facebooku objavil vabilo staršem na roditeljski sestanek v 1. osnovni šoli Žalec, ki je bilo napisano v slovenščini in prevedeno v albanščino. Zraven je zapisal, da sicer spoštuje vse kulture in jezike, vendar je treba poudariti, »da živimo v Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenski. Uradna komunikacija v javnih ustanovah mora biti v slovenskem jeziku! Vse ostalo je nedopustno!!« Naslednji dan so v stranki sklicali tiskovno konferenco in Reberšek je na njej omenjeno vabilo predstavil kot »simptom neučinkovite vladne politike na področju priseljevanja in integracije tujcev« ter zahteval sklic nujne seje odborov za izobraževanje in za notranje zadeve, na katerih naj bi »zahtevali sistemske ukrepe za hitrejšo integracijo tujcev«.

Ni treba posebej poudarjati, da so v stranki s tem sprožili val ksenofobije, ki je zadnje čase močno umerjena tudi zoper priseljence s Kosova.

Ravnateljica 1. osnovne šole Žalec Andreja Špajzer pojasnjuje, da je šlo za vabilo na dodaten roditeljski sestanek »izključno albansko govorečim staršem«, kjer je sodelovala prevajalka. Dodaja, da gre za uspešno rešitev – pripravljanje dodatnih roditeljskih sestankov za starše priseljencev, »saj je komunikacija s starši otrok priseljencev pomembna za uspešno vključevanje otrok v novo učno okolje«, poleg tega pa na njih starše obveščajo tudi »o tečajih slovenščine za odrasle, ki se izvajajo v lokalni skupnosti«.

Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki ga vodi Vinko Logaj, menijo, da »omenjena šola ustrezno skrbi za učenje slovenskega jezika za učence, katerih materni jezik ni slovenščina, in jim s tem omogoča lažjo ter hitrejšo integracijo v družbo«. Dodajajo, da so osnovne šole »zavezane k spoštovanju načela inkluzivnosti ter zagotavljanju enakih možnosti za vse učence« in da sta uspešna komunikacija s starši in učinkovito podajanje povratnih informacij o delu šole ter napredku učencev »ključnega pomena za uspešno osnovnošolsko izobraževanje«.

Dr. Marijanca Ajša Vižintin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU meni, da iz ravnanja vodstva šole izhaja razumevanje, »da je integracija dvosmeren proces. To poenostavljeno pomeni, da priseljeni sprejmejo nekatera družbena pravila države sprejemnice in se z leti vključijo v novo družbo, sočasno pa jim sprejemna družba ponudi podporo pri vključevanju v družbo«. Ravnateljica je po njenem mnenju albansko govorečim staršem ponudila dodatno podporo: »Prepričana sem, da bi naredila isto, če bi se na šolo vključilo veliko portugalsko ali kitajsko govorečih otrok, ponudila bi jim čim več informacij v njihovem maternem jeziku, če bi le našla medkulturno mediatorko za sporazumevanje v njim razumljivem jeziku.« Dodaja še, da sta vključevanje v novo skupnost in učenje jezika okolja večletna procesa, ki pa »potekata lažje in hitreje, če imamo ljudje podporo, pa naj gre za Slovenke in Slovence, ki se selijo po svetu, ali za ljudi, ki se priselijo v Slovenijo«.

Pojasnila ravnateljice, pristojnega ministrstva in poznavalke procesov integracije so pričakovana. To, kar v zvezi z otroki priseljencev počno na žalski osnovni šoli, nikakor ni sporno, nasprotno, gre za primer dobre prakse.

Reberšek ima sicer prav v tem, da primanjkuje sistemskih integracijskih ukrepov, a se ne zaveda (ali pa namerno zavaja), da na tem področju primanjkuje prav ukrepov, kakršne izvajajo na žalski osnovni šoli. In da ima veliko posameznikov težave z integracijo ravno zaradi takšnih ksenofobnih politikov, kot je on. Pomislite pa, kako bi se ta poslanec odzval, če bi kakšna šola v tujini, ki jo obiskuje več slovenskih otrok, staršem poslala vabilo na roditeljski sestanek v slovenščini. Verjetno bi bil navdušen.