Pozaba in spomin

V Radovljici je bila v Grajskem parku leta 1960, po načrtih arhitekta Eda Ravnikarja, zgrajena grobnica in obelisk narodnemu heroju Jožetu Gregorčiču. V grobnico je bilo prekopanih tudi 71 padlih partizanov z območja planote Jelovice. Med njimi so tudi trije bratje Osredkar iz Ljubljane. Ive, 27 letni mornariški poročnik, Radko in Sava, 19 letna študenta.

Vsi so padli v poletni dvomesečni ofenzivi 1942, imenovani Enzian. Ukaz zanjo je izdal osebno vodja SS Himmler. Na Gorenjsko je iz Garmmischa prišel polk vrhunsko izurjenih in opremljenih gorskih lovcev s ciljem uničiti partizane na Gorenjskem. Ti so skupaj z ostalimi okupatorji in domačimi izdajalci hkrati hajkali partizane po Blegošu, Pokljuki, pod Storžičem in Jelovici. Partizani so bili brez možnosti. Spopad na Lipniški planini je bil največji poraz partizanov na Gorenjskem. Le peščici je z obupnim begom uspelo preživeti, ostali pa počivajo v tej grobnici brez imen.

Vir, ki vsaj delno odstira dogajanja okoli grobnice v Radovljici, je Zbornik Po poti spominov iz leta 1990. V njem zgodovinar Jože Dežman med drugim zapiše: “Krajevno okolje ne spoštuje pretirano intelektualne lastnine” in dalje : “Radovljiški borci pa so hoteli spomeniku naprtiti še vlogo krajevnega spomenika in so (1.) v cvetno gredo posadili kamnite stebričke, (2.) nanje vklesali in nato izbrisali imena žrtev. Stebrički pa so ostali in (3.) bistveno krnijo prvotno ureditev.“ Prva trditev je neresnična, druga je danes nepreverljiva, tretja je nesmiselna.

Kamniti stebrički so dokazano del prvotne ureditve grobišča. Njihovo število (28) verjetno simbolizira padle Gregorčičeve soborce z Mošenjske ter Lipniške planine in so pokopani v grobnici. V Zborniku so za spomenik v Radovljici navedena samo ta imena.

Če so bila imena s stebričkov res izbrisana, so bila lahko le na zahtevo arhitekta Ravnikarja, če pa imen sploh nikoli ni bilo, je to nova neresnica zgodovinarja. Zapis na obelisku, kot ga vidimo danes, se je pojavil šele med leti 1970 in 1979, torej je bil tudi narodni heroj Jože Gregorčič vsaj 10 let brez imena na grobu. Ob njem leži tudi njegovo dekle Marta, tista, ki je cankarjevce opozorila na izdajo, ko so ti že avgusta 1941 nameravali osvoboditi zapornike v Begunjah, in jih tako rešila pogube.

Zavod za varstvo kulturne dediščine je danes glavni zaviralec umestitve imen partizanov, ki ležijo v grobnici v Radovljici. Kot da še nikoli niso slišali za Antigono. Dr. Renata Pamić, ki je tudi skrbnica spomenika, trdi: “Ravnikar ni predvidel imen na grobišču, ker mu nihče ni izročil seznama vseh 72 borcev, ki so pokopani v grobnici”.

Za to trditev sicer ne navaja nobenega dokaza.

Grobnica brez imen je seveda nesmisel, najbrž bi jo težko našli še kje. In še, povsod, tudi na Jelovici, so plošče z imeni, kjer so borci padli, samo na Mošenjski in Lipniški planini jih ni.

Kdaj in zlasti kaj se je v resnici dogajalo z imeni na grobnici, se danes, pravijo, ne da več ugotoviti. Tisti, ki bi lahko, in tisti, ki bi celo morali kaj vedeti, danes molčijo. Dokumentov, pravijo, ni.

Na kamnite stebričke so bile letos, z dovoljenjem daljnih sorodnikov, prilepljene kovinske ploščice z imeni bratov Osredkar, take, kot so na pokopališčih. Pred letošnjo slovesnostjo, ki je tudi občinski praznik, so bile odstranjene. Upanje, da bi morda tako lahko umestili še preostala imena, je bilo prazno.

Spominska grobnica v Radovljici tako, tudi po letošnji prenovi, ostaja brez imen. Načrtovana je sicer nekakšna informacijska tabla, ki naj bi rešila tudi problem imen, a se tudi tu zapleta in zavlačuje.