Dva leva / Vlado Miheljak: Gorjačarji, tatovi in cigani*

»Res je, da so tudi cigani naši državljani, pa saj so to tudi Makedonci naši državljani in Bošnjaki in Dalmatinci, pa jih vendar ni dolžna naša občina podpirati in zaposlovati. Sicer pa takih državljanov, kakršni so naši cigani, po pravici lahko porečemo: Reši nas o Gospod.«

Vlada lahko sama sprejme odločitev iz prejšnjega odstavka in druge potrebne ukrepe za ureditev razmer v primeru, ko pravna in komunalna neurejenost romskih naselij v samoupravni lokalni skupnosti privede do hujšega ogrožanja zdravja, dalj časa trajajočega motenja javnega reda in miru ali trajnega ogrožanja okolja. V tem primeru lahko vlada z državnim prostorskim aktom poseže na območje katerekoli občine, prednostno pa na območje občine, ki ni izpolnila obveznosti iz prejšnjega odstavka. Za pripravo in sprejem takšnega prostorskega akta se uporabi postopek, kot ga določajo predpisi s področja urejanja prostora za skrajšani postopek.

»Prišli bodo policisti iz drugih krajev Slovenije in posebna enota policije z namenom vzpostavitve reda in miru in zagotavljanja varnosti. To je prvi korak, nikakor pa ni edini. Popolnoma se zavedamo, da brez radikalnih posegov ne bo šlo. Te policiste bomo tudi pravno okrepili, da bodo lahko svoje naloge konkretno opravljali.«

V času eskaliranega konflikta med družino Strojan in neromskim prebivalstvom (leta 2007) sem provokativno napisal, da če hočemo razumeti razlike med prekmurskimi in dolenjskimi Romi, je treba narediti študije razlik med prekmurskimi in dolenjskimi »domorodci«. No, nisem žaljivo meril na kakšne genetske razlike, ampak na antropološke, sociološke, socialnopsihološke študije življenjskih navad, tradicij, vrednot, verovanj, prepričanj ... Pravo vprašanje onkraj stereotipov je, zakaj se Romi v Prekmurju integrirajo in socializirajo, na Dolenjskem pa ne? Zakaj se v Prekmurju (vsem posameznim odstopanjem navkljub) stvari razvijajo iz generacije v generacijo na višjo raven sožitja. Na Dolenjskem pa obratno; vsaka nova generacija Romov je bolj neprilagojena. Kaj je v Prekmurju tako drugače kot na Dolenjskem? Slišati je bilo že vsa mogoča pojasnila. Kot na primer, da gre za druge in zato drugačne Rome. Nekakšna pasemska teorija torej? Vsekakor pa imajo Romi v Prekmurju danes odlične predstavnike in zastopnike svojih interesov. Denimo Jožek Horvat Muc in Darko Rudaš sta se v različnih nastopih in tudi soočenjih pokazala kot dosti bolj artikulirana in nesporno bolj kultivirana od protiromskih aktivistov in precejšnjega dela desnega pola parlamenta. A dejstvo je, da takšen razvoj ne nastane čez noč in iz nič. Še iz otroštva se spomnim, da je Večer priobčil notico, da je vzgojiteljsko šolo končala prva Rominja. Danes je izobraženih prekmurskih Romov že kar lepo število. Ravno, ko sem se pripravljal na pisanje kolumne, sem naletel na s fakultetno Prešernovo nagrado nagrajeno diplomsko nalogo prekmurske Rominje o položaju romskih žena, ki po kompleksnosti in serioznosti analize svetlobna leta presega raven, kakršno je v sloviti diplomski nalogi dosegel dolenjski domorodec, prištinski doktor in vodja opozicije.

No, ker je s surovim umorom v Novem mestu situacija dokončno ušla izpod nadzora, so povečani represivni ukrepi zaščite varnosti in javnega reda ta čas nujni. A ne zadostni. Integracije zanemarjenih, marginaliziranih Romov ne bodo prinesli policijski pendreki in specialne enote. Tega Robert Golob očitno ne razume in tega mu ne zna svetovati njegov državni sekretar za nacionalno varnost Vojko Volk, ki je na tiskovni konferenci streljal škandalozne neumnosti o nujnih spremembah »protiteroristične zakonodaje« (!?). Samo še razmislek o aktiviranju 5. člena zavezništva je manjkal.

Če drži, in nesporno drži, Golobova ugotovitev, da je akutno stanje na terenu posledica leta trajajoče neaktivnosti in zamujenih priložnosti, potem je sprejem odstopa Katičeve zgolj in edino v funkciji reševanja njegove lastne glave.

Sicer pa ni treba obljubljati in ponujati nobene posebne zakonodaje in dodatnih pooblastil. Obstoječa sankcionira vse oblike prekrškov in kaznivih dejanj, ki jih je žal vse več tudi med Romi. Samo izvajati jo je treba dosledno. Za resnične spremembe kulture sobivanja pa sta potrebni potrpežljivost in aktivnost. Do sprememb ne bo prišlo kar samo od sebe ob zgolj pasivnem čakanju.

* France Prešeren v Novi pisariji