Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Bo tokrat drugače?

Made in Slovenia 2035 je desetletni program razvoja slovenskega gospodarstva. Je do zdaj najbolj dodelan strateški razvojni dokument Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Z njim skuša politični vrh slovenskega gospodarstva odgovoriti na preprosto, toda večno vprašanje, kakšne so dolgoročne konkurenčne prednosti Slovenije, kaj, kako in za koga bo proizvajala čez deset let. Dolgoročna konkurenčnost podjetij, panog in države je deležniški koncept, zanjo sta nujna sodelovanje in usklajevanje poslovnih in državnih strategij ter politik. Težava teh dokumentov ni toliko njihova vsebina, bolj uresničljivost. Večina načrtovanih in želenih sprememb deluje od spodaj navzgor, zanje pa so potrebni prilagoditve in ukrepanje od zgoraj navzdol. Vlada in GZS bi morali pri takšnih dokumentih sodelovati, konceptualno, vsebinsko, izvedbeno. Gospodarska zbornica kot zastopnik podjetij in panog ne more nadomestiti sistemskih makroekonomskih okvirov in politik države in nasprotno. Zato razvojne strategije GZS navadno potonejo v močvirje razvojnih iluzij in potem jih nadomestijo nove. Bo tokrat drugače?

Strateško lotevanje stvari je mati uspešnega strateškega načrtovanja. Dokument je nastajal slabo leto, pri tem je sodelovalo 90 strokovnjakov pod vodstvom profesorja Damijana in glavnega ekonomista GZS gospoda Ivanca. Začenjajo z Manifestom za Slovenijo z osmimi zavezami, ki pomeni nekakšno vrednostno poslanstvo za svobodno, pogumno in podjetno Slovenijo. Temeljni dokument se potem razveže v gospodarski program za konkurenčni razvoj s ključnimi izzivi. Od tod izhajajo strateške usmeritve osmih ključnih gospodarskih razvojnih področij. Razvojni preboj naj bi zagotovil akcijski načrt 88 ukrepov na podlagi sistema devetih podpornih politik. Impresivna matrika se izvija klasični klasifikaciji panog in sektorskih politik, analize stanja so področno deljene, podporni ukrepi tudi, brez prave horizontalne povezljivosti. Običajna težava strategij je bodisi praznost besedičenja bodisi nasičenost. V obeh primerih se pogosto izgubljata fokus in legitimnost dokumentov. Manj je več, je preprosto pravilo strateškega načrtovanja.

Tem čerem se niso izognili niti tokratni snovalci. Zato ni presenetljivo, da v strukturi strateških usmeritev glede na dolgoročne izzive nimamo opredeljenih odgovornih nosilcev, ključnih odločevalcev, čeprav so tam slovite izvedbene »časovnice«. Zato pa verodostojnost dokumentu daje ocena potrebnih sredstev in celo navedba virov financiranja. Morda bi nekaj arhaičnih SWOT-analiz med poglavji prispevalo k preprostejši in jasnejši sporočilnosti dokumenta. Če želimo vedeti več o možnosti konkurenčnih prebojev do leta 2035, morajo odločevalci imeti jasno predstavo, kje so naše konkurenčne prednosti, kaj so slabosti. Brez tega se želene in načrtovane priložnosti (pre)hitro spremenijo v tveganja. In prav obvladovanje tveganj in odgovornost sta srž razvojne ekonomike.

Zato bodo tudi makroekonomske kvantifikacije načrtovanih sprememb in učinkov težko uresničljive. Uresničitev programa naj bi prinesla dve odstotni točki gospodarske rasti, za polovico večji BDP, ohranitev 55 tisoč zaposlenih z višjo dodano vrednostjo, če bi seveda dosegli podvojitev naložb (19 milijard) v pravih panogah in vodilnih podjetjih. Zato potrebujemo dva nova državna sklada, nacionalni sklad za konkurenčnost in tehnološke inovacije, evropska sredstva in zasebne investitorje. Napovedi so vedno linearne, pozitivne in optimistične. Dejansko nas v desetih letih čaka vsaj ena velika ciklična kriza, politična nestabilnost novih zagovednih vlad, že dogovorjene prerazdelitve BDP … Oba nova sklada štejeta toliko kot dodatni izdatki za vojsko. S topovi pa ni mogoče doseči želenega razvojnega masla.

Kaj je torej novost, po kateri se Made in Slovenia 2035 razlikuje od prejšnjih dokumentov, kot so Manifest industrijske politike za industrijski prerod Slovenije, Gospodarski memorandum GZS s prioritetnimi predlogi ukrepov za vlado RS pa Horizonti prihodnosti za razvojni preboj Slovenije, Novi gospodarski zagon 5.0., Deklaracija 2024 … in podobno? Povsod beremo o istih namerah in ciljih, kako razvojno spodbuditi gospodarske spremembe in vsakokratno vlado k usmeritvam in ukrepanju v korist gospodarstva. Tudi sistemski ukrepi zvenijo znano, kot stihi Elze Budau na stari Slovenski popevki: stabilno poslovno okolje, davčne razbremenitve, znižanje energetskih stroškov, naložbe v inovativne projekte, krepitev izobraževanja in znanosti, digitalizacija, vertikalna integracija … Pa vendarle so tokrat predlogi za elektroindustrijo, farmacijo, trajno mobilnost, industrijo materialov … veliko bolj strukturirani, tudi kvantificirani, razdeljeni na strukturne izzive, odzive podjetij, nujne podporne ukrepe države. Težava je, da GZS s tem bolj posega na področje vladnih ukrepov kot medpodjetniškega mreženja od spodaj navzgor. In da vlade na drugi strani že leta, od EU navzdol, nimajo svoje politike konkurenčnosti. Vloge so pomešane in država je kakopak vse bolj zmešana.

Edina rešitev je v vztrajnosti, postopnosti in usklajevanju med nosilci politik (vlada, BS, GZS …). Ne potrebujemo novih dokumentov, pomembnejši je pregled uresničevanja in dograjevanja dosedanjih. Če želimo povečati blaginjo ljudi in države, zadostuje kakovostno menedžiranje in odgovorno vodenje. Takšno: »Made in Slovenia – forever!«