Dora Benčevič / Striparka, tetovatorka in ilustratorka, ki se je ponovno zaljubila v Ptuj

Dora Benčevič (2000) je vsestranska umetnica, ki ji ljudje pomenijo nenehen vir energije in navdiha. Od nekdaj je uživala v opazovanju vsakdanjih situacij, drobnih interakcij, mimobežnega humorja in zabavnih naključij. Vsak spontan pogovor ali anekdota je zanjo potencialna zgodba, ki jo lahko ujame v strip ali ilustracijo. Umetnost in družba kreativnih ljudi sta bili namreč že od nekdaj povsem samoumevni del njenega vsakdana. Njeni starši so v starem ptujskem jedru odprli dom kulture MuziKafe, ustvarjalen in barvit prostor, ki združuje kavarno, galerijo in prizorišče kulturnih dogodkov. Ko je bila stara pet let, so za leto dni odšli na potovanje okrog sveta, ki je njen majhen otroški svet razprlo in obogatilo z barvami, ljudmi in pokrajinami. In predvsem z domišljijo. Med potovanjem je vsak dan polnila risalne liste s podobami in občutki, ki jih je videla in doživljala. In potem se preprosto ni nikoli ustavila – risanje je postalo del nje.

Na umetniški gimnaziji v Kopru se je, po zaslugi profesorja Mateja Kocjana, sicer striparja in ilustratorja, seznanila še s stripom. Naveličana slikanja realističnih figur se je odločila, da bo za zaključno nalogo ustvarila prav – strip. Ta je bil izbran na natečaju Živel strip! Živela animacija! in tako se je začelo tudi njeno sodelovanje s Stripburgerjem. Pri dvajsetih je združila moči s pripovedovalko Špelo Frlic ter striparjem in založnikom Izarjem Lunačkom ter pri zavodu Stripolis izdala svoj prvenec Dekle, ki se ni balo medvedov – priredbo albanske ljudske pravljice, ki se dotika tem spolne identitete, feminizma in poguma. Ta je v režiji animatorke Lee Vučko pod okriljem produkcijske hiše Invida nedavno oživela še kot animacija, ki se je potegovala za nagrado vesna na Festivalu slovenskega filma.

Trenutno je v obdobju ponovnega zaljubljanja v strip. Prehitro se je namreč izčrpala in izgubila ravnotežje med delom in zasebnim življenjem, predvsem pa so jo ohromile (finančne) razmere, v katerih delujejo striparji in ilustratorji pri nas. Ni si znala predstavljati, da bi lahko s svojim delom preživela, ne da bi se ji bilo treba ob tem lotevati še različnih komercialnih projektov, kar pa je ni zanimalo. Potem pa jo je, naveličano Ljubljane, dolgoletni prijatelj povabil v Amsterdam. Ker se je v tistem obdobju ravno lotila tetoviranja, je vzela s seboj opremo in povsem po naključju takoj dobila delo v tetovatorskem studiu.

Sprva je mislila, da bo tetovirala ilustracije, toda vse bolj se je začela posvečati organskim, abstraktnim formam, v čemer je našla veliko več svobode. »Človek ni list papirja in telo ni ravna površina, pač pa se spreminja, raste, stara, razteguje – in te oblike ostajajo v harmoniji in rastejo z njim,« razmišlja. Tako je postopoma opustila vnaprej pripravljene motive, flashe, in se posvetila prostoročnemu tetoviranju neposredno na telo. »Takrat se je vse spremenilo. Ko rišem neposredno na telo, nastane motiv, ki je unikaten, neponovljiv, ustvarjen po posameznikovem telesu, iz prepleta najinih energij. In to je nekaj, kar imam najraje – da se moj tatu prilagodi človeku, ne obratno.« Predvsem pa ji tetoviranje omogoča finančno zaledje, da se lahko posveča tudi drugim umetniškim zvrstem.

Nedavno se je iz Amsterdama vrnila v svoj domači Ptuj, zanjo resnično čarobno mesto, kjer so ljudje povezani na prav poseben način. Ko si spet zaželi malo kaosa metropol, pa skoči v Berlin, Amsterdam ali Ljubljano. Predvsem pa ji je perspektiva življenja v tujini vlila ponovno očaranost nad domačim krajem, kjer se tudi »mladi vse bolj aktiviramo, ker hočemo pokazati, da Ptuj ni samo staro mesto, ki bo nekoč izumrlo, pač pa živa, cvetoča skupnost«. Tudi sama jo sooblikuje kot mlada umetnica, ki je bila letos denimo v vlogi ambasadorke festivala Dnevi poezije in vina, trenutno pa oblikuje tudi vizualno podobo za Mestno gledališče Ptuj.

Brez umetnosti si ne predstavlja življenja. Zanjo je izražanje v različnih umetniških zvrsteh nuja, predvsem pa način povezovanja in deljenja delčka svoje notranjosti z drugimi. »Umetnost je dokaz, da še vedno čutimo. V vsem tem svetu umetne inteligence, vojn, genocidov in kaosa je to tista svetloba, ki jo imamo,« pravi. »Vsakič, ko nekdo nekaj ustvari, s svojo gesto pošilja sporočilo, da nismo sami. In to deljenje človečnosti se mi zdi nekaj najbolj ganljivega.«