Film / Springsteen: Reši me od nikoder

za

Noro srce.

Formula novodobne rock biografije, ki jo je pred dvajsetimi leti lansirala Mangoldova Hoja po robu, se je zadnja leta rahlo spremenila: te biografije – recimo Mangoldov Popolni neznanec – ne skušajo več zajeti celotnega rockerjevega življenja, temveč le ta ali oni dramatični, šokantni, transformativni izsek. Springsteen – intimni spektakel, spektakel intime – ponuja tak dramatičen, šokanten, transformativen izsek iz življenja Brucea Springsteena (Jeremy Allen White), popolnega neznanca št. 2, ki na začetku osemdesetih, po masivni, zelo uspešni turneji ob izidu albuma The River, sklene, da bo dal Born in U.S.A., Glory Days, I’m on Fire in druge štikle, ki bodo postali srce in motor albuma Born in U.S.A. (1984), na stran in raje posnel akustični, introspektivni, totalno antikomercialni album Nebraska (1982), surovi splet »poslušanja« novel Flannery O’Connor, Malickovega filma o mitomanskem sociopatskem morilcu Charlesu Starkweatherju in travmatičnega odnosa z brutalnim očetom.

Nebraska, s katero je skušal ustvariti vtis, da je sam v sobi, naj bi delovala terapevtsko, kot kombinacija eksorcizma in antidepresiva, nasprotje štikla Born to Run, ki je poganjal album The River in s katerim se Springsteen – v cincinnatijskem Riverfront Coliseumu – začne. Toda vse je tako klišejsko: genij trpi; muči ga občutek krivde; hoče domov in vse skupaj malce upočasniti, a menedžerji in založba hočejo naslednji megahit; imel je težko, mučno otroštvo (oče je bil zapit, nasilen, krut ipd.), kar poudarijo črno-beli flešbeki; za hip ali dva najde natakarico čistega srca; zadela ga je slava, a hlepi po preprostem življenju, zato štikle snema na magnetofon, album pa z magnetofona (ker bolje lovi mrak, tesnobo, depresijo ipd.); počistiti mora z demoni, da bi lahko šel naprej, premaknil meje in se sprijaznil s tem, da – kot bi rekla Flannery O’Connor – »tega, od koder prihajaš, ni več, in da to, kamor misliš, da greš, ni nikoli obstajalo«; naloga tistih, ki ga obdajajo, pa je, da v vsaki njegovi frazi – podobno kot v Popolnem neznancu – takoj prepoznajo genialnost. Prav res, presenetljivo nepresenetljivo. Štikli pa tako dobri, da jih ne more pokvariti noben Springsteenov impersonator, a itak niso v glavni vlogi.