Knjiga / Benjamin Labatut: Maniac

+ + + + +

»Za napredek ni zdravila«

V prejšnjem prevedenem romanu, Slepi luči, se je Benjamin Labatut (1985), latinskoameriški pisec, zdaj živeč v Čilu, ukvarjal z znanstvenimi odkritji, natančneje s tem, kako so nekateri najuglednejši misleci fizike in kvantne mehanike (Heisenberg, Schrödinger, Grothendieck, Haber, izumitelj ciklona B) prišli do epohalnih odkritij. Zgodbe so na moč podobne legendam o velikih začetnikih religij: zanemarjanje zunanjega sveta, izčrpanost, nakar skoraj ekstatično, avtomatizirano zapisovanje, katerega genialnost, domet in prelomnost so spoznali šele pozneje.

V romanu Maniac, ki je naslov dobil po prvem računalniku (Mathematical Analyzer, Numerical Integrator and Computer), se posveča odkritjem, povezanim s prvo atomsko bombo in nastankom umetne inteligence. Vse na podlagi usode in dela »najbistroumnejšega človeka 20. stoletja« Neumanna Jánosa Lajosa, madžarskega juda, ki je po emigraciji v Ameriko na begu pred nacisti postal znan kot Johnny von Neumann. Labatut njegovo življenjsko pot in dosežke osvetli z različnimi pričevanji, ki mu omogočajo, da dejstva iz biografij špekulativno nadgradi. Spregovarjajo nekateri najbolj znani akterji projekta Manhattan, izdelave prvih atomskih bomb, pa rivalski matematiki, ki von Neumannu priznajo genialnost, čeprav mu nekateri odrekajo etično dimenzijo.

Roman Slepa luč je bil nabor čudaštev in vpogled na mejo, ki loči genialnost od norosti, Maniac pa je vpogled v Neumannovo delo in v prelomnost njegovih dognanj, ki so spremenila svet. S poudarkom na zanesenjaštvu, ki se ne ozira na posledice; ko so po eksploziji prve atomske bombe svetovni znanstveniki že pisali predsedniku Eisenhowerju, naj je zaboga ne uporabi na ljudeh, je Neumann izračunal optimalno višino eksplozije, da bi imela kar največji mogoči učinek, torej izbris. Njegove zamisli, ki verjetno kot Teslove živijo v kakšnih obskurnih tajnih druščinah in pri profesionalcih, ki bi v imenu vlad spreminjali svet, predvidevajo zamenjavo človeškega s tehnologijo. Tudi načine, da bi se tehnologija sama reproducirala in s tem širila tisto, do česar je pripeljala civilizacija. Hipotetični model za takšen samoobnavljajoči se razvoj je našel potrditev v genetiki z odkritjem DNK in RNK. Labatut se posveti tudi nastanku prvih računalnikov in umetne inteligence, zadnji del je posvečen strojem, ki so premagali najprej mojstre šaha, potem še goja, pri čemer je druga igra precej bolj zapletena in intuitivna.

Benjamin Labatut nas s tehnološkimi odkritji, ki so spremenila naše razumevanje in postala del zaslonsko posredovanega vsakdanjika, vodi skozi pripoved različnih govorcev, podprto z dejstvi in pričevanji. Obenem ne brez skrbi za prihodnost, ki jo prevzemajo stroji; če so bili njihovi stvarniki, recimo von Neumann, brez etične žleze, koliko bolj bodo to šele produkti. Napeta, v nekaterih plasteh tudi svarilna knjiga.