Plošča / Tame Impala: Deadbeat

+ + +

V popu se je oznaka kulturni mrhovinar prijela kanadskega šminkerja Draka, a vse bolj pritiče tudi avstralskemu nekdanjemu čudežnemu dečku, zdaj skoraj 40-letniku Kevinu Parkerju, snovalcu najbolj čislanega glasbenega projekta iz zlate dobe hipsterjev (2008–2015). Sprva, po izidu albumov Innerspeaker (2010) in Lonerism (2012), smo ga častili kot preroditelja kitarske psihedelije. Nato se je sam prerodil z izdajama Currents (2015) in The Slow Rush (2020), kjer so garažni smrad in LSD-jevsko mavričnost nadomestili synth pop eleganca, disco pompoznost in soft rock brezbarvnost. Vmes je postal posvojenec industrije, superproducent, ki je podpisal komade Due Lipe in celo franšize Minioni. S to ploščo, ki naj bi jo navdihnila rejv scena v Avstraliji, kjer ljudje na obrobju puščav radi tripajo ob psihedeličnem technu in tranceu, pa naposled kolonizira še plesno elektroniko.

Omemba rejv kulture je sicer le PR ob promocijskem ciklu, ki je vključeval številne DJ-nastope, tudi na »underground« radijskih postajah, da bi legitimiral novo smer v svoji karieri. Avstralec pač rad menja barve in bi bil zdaj rad didžej. Nič takega, tudi Bowie bi verjetno ustvaril didžejevski alter ego, če bi ustvarjal danes. Le da Parker ni Bowie. In več kot očitno ne razume raison d’être plesne muzike, čeprav naj bi bil pred leti na gobicah doživel razodetje ob komadu Stayin Alive. Obrtništva mu ne gre oporekati, a vizionar pač ni. Nedvomno je pogruntal, kakšen tip alt popa deluje na plejlistah platform in kakšno glasbo zdaj konzumirajo fenice in feni, ki so v mladosti v Tame Impali našli svojo »alternativo« – pisarniško nevtralno, izrazno mlačno, pravšnjo za ozadje. Toda v smislu avtorske vizije deluje izgubljen.

Deadbeat daje vtis dela nekoga, ki bi se rad na silo vključil v neko tradicijo le zato, da bi bil videti aktualen. Pa saj je tudi Dua Lipa zadnjo ploščo promovirala kot mežik psihedeličnemu rejv doživetju. Buzzwords – prazno besedičenje. Ni čudno, da komada Afterthought in Dracula (poklon Thrillerju?) zvenita kod zavržena beata z njenega zadnjega albuma. V skladbah Ethereal Connection in End of Summer se Parker prelevi v trance apostola, a zgreši bistvo trance žanra – ekstatičnost. Drugod želi biti epski kot Enya ali čuten kot Pet Shop Boys, a zaradi enoličnih vokalov dostavi le slabe približke. Pesem Oblivion brezsramno krade emo raggeaton slog DJ Pythona, Not My World se poskuša približati esenci chicaškega housa, a dostavi župo brez okusa, v komadih Loser in Obsolete pa celo reciklira samega sebe s predhodnih plošč. Kar niti ni tako slabo, saj so bile, četudi pretežno dolgočasne, veliko manj zmedene od te.