Naslovna tema / Dovolj nasilja

V zgodnjih urah prejšnjo soboto je bil v Novem mestu napaden Aleš (Aco) Šutar, ki je nekaj ur kasneje zaradi poškodb glave umrl. Novo mesto je nemudoma obiskal premier Robert Golob z ekipo pristojnih ministrov, od katerih sta dva – ministrica za pravosodje Andreja Katič in minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar – v tistem trenutku že sprejela objektivno odgovornost in odstopila. Zakaj? Ker se je izkazalo, da je napadalec pripadnik romske manjšine. A ne glede na to, da so v tistem koncu Slovenije tudi zaradi nekaterih romskih skupin varnostne razmere zares specifične in posebno zapletene, vse to pa občuti prebivalstvo v vsakdanjem življenju, je problematika dejansko širša. Slovenija nima problema le z urejanjem odprtih vprašanj glede romske skupnosti. Ima tudi splošen problem z nasiljem – in sicer z obravnavo, omejevanjem, preprečevanjem in kaznovanjem nasilja. Nasilje se v Sloveniji tolerira – ne le nasilje posameznih pripadnikov romske skupnosti, ampak nasilje kot tako.

Začnimo v Novem mestu. Dogodek je namreč grozljiv. Umrl je oče, ki je prišel na pomoč mladoletnemu sinu, ki naj bi mu grozila skupina mladih Romov. Težko si je zamisliti grozljivejšo zgodbo in bolj tragičen razplet. Čeprav je premier pravilno ugotavljal, da gre za »stanje, ki ni nastalo čez noč, ampak je nastalo zaradi dolgih desetletij zanemarjanja situacije«, in pozival u umirjanju, je pričakovano beseda tekla predvsem o represivnih ukrepih in zagotavljanju občutka varnosti, ki so ga na Dolenjskem dokončno izgubili. Golob je napovedal »radikalne ukrepe« in doslej še ne videno povečanje pristojnosti policije in pravosodja za spopad z nasilnimi (Romi). V Levici pa so svoj prvi odziv na nesrečni dogodek končali z besedami, da »sta zdaj na potezi policija in sodni sistem, ki morata dokazati prebivalcem Novega mesta in JV Slovenije, da se takšnih tragedij ne pometa pod preprogo«.

Celoten slovenski represivni in pravosodni sistem nasilja kot takega ne obravnava dovolj resno. In sicer zato ne, ker ga ne ločuje in ne obravnava drugače kot številna druga kazniva dejanja.

Problem je sistemski in širši od zgolj jugovzhodne Slovenije, in čeprav se zdi v tem trenutku to presenetljivo – problem ni le romska manjšina. To, kar se je v noči s petka na soboto zgodilo v Novem mestu, bi se lahko zgodilo tudi drugje. Bodimo še natančnejši: to se je zgodilo že drugje in se bo tudi drugje še dogajalo. Zgolj v začetku meseca sta tako v ločenih nasilnih napadih umrla makedonski državljan srednjih let v Ljubljani in starejši sprehajalec v Celju. In ne gre za to, da bi policija in celoten pravosodni sistem s tožilstvom in sodstvom vred kaj »pometala pod preprogo«. Ali pa, da bi kaj pod preprogo pometali, ko gre za kriminal, ki ga zagrešijo pripadniki romske manjšine. »Pometanje pod preprogo«, izraz, ki se v teh dneh pogosto uporablja, namreč namiguje, da gre za namerno prikrivanje ali neobravnavo nekaterih konkretnih kaznivih dejanj ali pa kriminalne aktivnosti na nekem področju, da gre za selektivno početje. Resnica je precej manj zapletena, za vsem skupaj pa ni nobene zarote sistema.

Nekaznovano nasilje

Že dolga leta slovenski strokovnjaki in tudi mediji opozarjajo, da celoten slovenski represivni in pravosodni sistem nasilja kot takega ne obravnava dovolj resno. In sicer zato ne, ker ga ne ločuje in ne obravnava drugače kot številna druga kazniva dejanja, ki so seveda prepovedana in zavržna, ne pomenijo pa neposredne nevarnosti za eno ali več oseb, za družino ali skupino ljudi, pogosto za celotno skupnost. Nasilništvo, napadi, ustrahovanje, izsiljevanje, grožnje, nasilno storjena premoženjska kriminaliteta, še posebno pa spolni napadi in zlorabe, posilstva, nasilje v družini in podobna kazniva dejanja so namreč pomembno drugačni od večine preostale kriminalitete. Zato, ker pomenijo neposredno nevarnost za življenje in telo. Zato, ker prinašajo neposreden občutek strahu in ogroženosti konkretnih žrtev. In zato, ker dejansko in najpomembneje zmanjšujejo občutek in stopnjo varnosti v družbi. To je del kriminalnih dejanj, ki je tako pomembno drugačen od siceršnjega kriminala (na primer belih ovratnikov), da bi ga sistem moral obravnavati prednostno in resno.

A ga ne. V Sloveniji nasilje namreč obtiči v istih »čakalnih vrstah« s preostalo kriminaliteto, ki neposredno za posameznika ali skupnost ne pomeni akutne nevarnosti, saj ne prinaša nevarnosti za zdravje in življenje ljudi in s tem povezanega resničnega strahu. Še celo več, pogosto se te zadeve rešujejo celo počasneje kot pa za dokazovanje morda bolj enostavna (in blažja) kazniva dejanja. In pri tem je povsem vseeno, ali gre za napade in nasilništvo pripadnikov romske skupnosti nad pripadniki večinskega prebivalstva ali za kakršnokoli drugo tovrstno nasilje, recimo nasilje neonacistov nad različnimi subkulturami in manjšinami ali nezaželenimi tujci, ki ga spremljamo predvsem v glavnem mestu, nasilje nad ženskami in posilstva. A to še ni vse. Velika večina tovrstnih dejanj v Sloveniji ostane tako ali tako neprijavljena, tista nasilna dejanja, ki jih pravosodni sistem obravnava, pa so pogosto obravnavana neresno, površno, kot bi bilo nasilje nekaj na pol normalnega, nekaj, kar se pač zgodi. Policija tudi resne napade jemlje zlahka, žrtev ne zaščiti, preiskave se vlečejo, to pa se potem le nadaljuje ali celo potencira v postopkih pred tožilstvom in sodiščem, meseci tečejo in se spremenijo v leta, preden pride do kakršnegakoli epiloga. To vedo žrtve, ki so se znašle v teh postopkih, a predvsem storilci.

Nasilje, ki ga spremljamo v jugovzhodni Sloveniji, je povezano predvsem z mladimi pripadniki romske skupnosti. Formalno gledano gre v veliki meri za mladoletniško kriminaliteto. Ta sicer na ravni države že od devetdesetih let prejšnjega stoletja upada. Edini segment, ki zadnja leta narašča, je nasilništvo, kjer gre za fizično nasilje, ustrahovanje in grožnje. Narašča pa tako imenovana blažja nasilna kriminaliteta, gre pretežno za lahke telesne poškodbe. In prav ta je tista, ki v zadnjih letih v družbi seje strah. A v dolgotrajnih postopkih pred represivnimi in pravosodnimi organi so storilci, pogosto še mladoletni ali mlajši polnoletni, prepuščeni sami sebi, ne začutijo moči pravosodnega in represivnega aparata. Ker lekcije ni od nikoder, svoje aktivnosti nadaljujejo, včasih jih prav zato, ker vidijo, kako malo težav imajo z represivnim sistemom, celo stopnjujejo. Ko pride do sankcije, je ta v resnici dokaj blaga, predvsem pa prepozna. Vmes namreč storilci svoje nasilje nadaljujejo. To nasilje se odvija na ulici, pred lokali in v njih, na dvoriščih in igriščih, na sprehajališčih in v parkih. In četudi kdaj koga izmed njih doleti kaka resnejša kazen, na primer krajši zapor ali namestitev v prevzgojni dom, je to zares majhna nevšečnost in majhna cena, ki jo posameznik plača za leta ali celo življenje nasilja. Ker sistem kazniva dejanja nasilja obravnava enako (ne)zavzeto kot vsa druga, je zato pravzaprav napisan na kožo nasilnežem.

Dokaz za to je ne nazadnje kaznovalna politika na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani neizpodbitno kažejo, da gre za skupino storilcev, do katere je pravosodni sistem posebej prizanesljiv. Prav njim se izrekajo razmeroma najblažje kazni – kljub temu da gre za eno izmed najbolj zavržnih področij nasilja. Izrekajo se namreč kazni na spodnji meji zakonsko določenega razpona, pogosto celo pod njo. Celo ko bi se morala izreči zaporna kazen, se izrekajo pogojne obsodbe in podobno. Ali kot je v intervjuju za Mladino dejala dr. Mojca Mihelj Plesničar z omenjenega inštituta: »Tudi tedaj, v najhujših primerih spolnih kaznivih dejanj, ko bi sodniki najbrž res morali poseči po strožji sankciji, tega ne storijo.«

Zgolj v začetku tega meseca sta v ločenih nasilnih napadih umrla makedonski državljan srednjih let v Ljubljani in starejši sprehajalec v Celju. Primer v Novem mestu je torej že tretji primer v enem mesecu.

V zgoraj opisanih razmerah inertne in zato ne dovolj resne obravnave nasilja vzdolž pravosodnega sistema so tudi morebitna dodatna represivna pooblastila policiji (in pravosodju nasploh) brezpredmetna. Če bosta policija in pravosodni sistem še naprej delovala neobčutljivo in ne bosta nasilja obravnavala prednostno, bosta nasilnežem pošiljala enako sporočilo kot doslej. Da se nasilje dejansko izplača.

Romska manjšina

Če inertnemu načinu obravnave nasilja tega ne uspe učinkovito procesirati niti v razmerah, ko je pojavnost tovrstnih kaznivih dejanj zmerna, potem je jasno, da bo povsem odpovedal v razmerah večje pojavnosti, kot je to na primer v prestolnici ali pa v nekaterih predelih jugovzhodne Slovenije ali Ljubljane. Iz poročila o delu policije za lansko leto izhaja, da je policija v večini od osmih regij obravnavala okoli 2000 kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev. Pomembno odstopata predvsem dve regiji, in sicer Policijska uprava Novo mesto (3200) in Policijska uprava Ljubljana (4000). Na Dolenjskem in v Beli krajini je torej nadpovprečno velik delež kriminala, večji je le v osrednji Sloveniji. Razlog je gotovo predvsem v socialni sliki romske skupnosti. Najpomembnejšo, empirično dokazljivo vzorčno zvezo med večjo ali manjšo stopnjo kriminalitete namreč pokaže socialna slika na nekem območju ali v neki skupnosti. Boljša ko je socialna slika, manj je kriminala in obratno.

Ko iz ust lokalnega prebivalstva slišimo »Dovolj je bilo!«, je gotovo tudi njim, na podlagi dolgoletnih izkušenj, jasno, da to ne bo tako enostavno. Dokler bo stanje slabo – dokler bodo številni Romi živeli v neurejenih in nelegalnih naseljih in dokler bo porazno stanje na izobrazbenem, zaposlitvenem in splošnem socialnem področju, tudi poostrena represija sama ne bo mogla preprečiti kriminalitete. Niti v primeru, da bi šlo za dobro delujoč sistem. Ki pa danes to ni.

V tem pogledu ima premier prav. Težave romske skupnosti in težave, ki jih ima s posameznimi pripadniki te manjšine večinsko prebivalstvo, niso od včeraj. Nasilje in splošna kriminaliteta nekaterih mlajših pripadnikov romske skupnosti sta posledica dolgoletnega zanemarjanja celotne manjšine.

So krive občine ali država?

Kdo pa je za to odgovoren? Novomeški župan Gregor Macedoni, ki občino vodi že tretji zaporedni mandat oziroma točneje enajst let, že dlje časa s prstom kaže na državo in trenutno vlado. Tragični dogodek je izkoristil za poziv k protestnemu shodu pred novomeško občinsko stavbo, tako kot je to storil tudi predsednik SDS Janez Janša, le da pred poslopjem vlade v Ljubljani.

Dokaj očitno je, da je županov narativ prevzelo tudi tamkajšnje prebivalstvo, tako tudi še kakih deset županj in županov občin z romskim prebivalstvom iz tega dela Slovenije. »Krivdo pripisujemo državi, ki nič ne naredi,« smo slišali. A odgovornost med lokalno in državno oblastjo je vsaj deljena. Številne naloge, predvsem kar se tiče najosnovnejših, med katere spadajo urejanje komunalne infrastrukture, legalizacija naselij, voda, elektrika, kanalizacija, pa tudi razseljevanje Romov, spadajo pod diskrecijo lokalnih oblasti. In posledično kot tako izpostavljamo avtonomijo lokalne samouprave. V tem pogledu je vloga države omejena na zagotavljanje namenskih sredstev, če jih že občine za to problematiko nikakor ne najdejo.

Treba pa je poudariti, da sta trenutna vlada in njena večina v državnem zboru tisti, ki sta temu po dolgih desetletjih prvi namenili nekaj dejanske pozornosti. Na ministrstvu za delo, ki ga vodi Luka Mesec (Levica), so pripravili namenske zaposlitvene projekte in okrepili financiranje večnamenskih romskih centrov, ki so pogosto bistvenega pomena za osnovno socializacijo otrok in izobraževanje njihovih mladih staršev. Osnovne šole na tem območju so dobile na desetine novih romskih pomočnikov, centri za socialno delo pa dodatne namenske zaposlitve za delo z Romi. Krepko so se povečala tudi proračunska sredstva, ki jih za reševanje teh težav prejmejo občine. Hkrati je vlada uvedla tudi obvezno poročanje o porabi namenskih sredstev, ki so se prej prepogosto uporabljala za vse kaj drugega kot za izboljšanje življenjskih razmer romske skupnosti. Poleg tega je objavila tudi več razpisov za neposredno sofinanciranje infrastrukturnih projektov, pri čemer so sredstva dobile vse občine, ki so se na razpis prijavile. A zanimivo je, da je bilo občin iz jugovzhodne Slovenije, kjer so razmere najslabše in že leta zbujajo skrb, le za peščico.

Še v času zadnje vlade Janeza Janše je bila praksa drugačna. Spomladi 2022, po izgubljenih volitvah, je med drugim na hitro prerazporedila še nekaj »neporabljenih« proračunskih sredstev. Z namenskim denarjem za romsko skupnost, ki ga je bilo za slab milijon evrov, je tako sofinancirala gradnjo turistične brvi v Celju (ta sicer ni bila zgrajena, rezerviranih 150.000 evrov pa ni bilo porabljenih) in tudi povsem zasebne projekte v gospodarstvu, na primer nakup nove linije za polnjenje ustekleničenih pijač v družbi Dana.

Vedno očitnejša je tudi vzorčna zveza med posluhom lokalnih oblasti za reševanje z Romi povezane problematike in razmerami, v katerih ta skupnost živi, in posledično gotovo tudi s stopnjo kriminalitete. Kjer ta posluh je, je tudi več mirnega sobivanja z večinskim prebivalstvom. In obratno. Ima pa država možnost, pravzaprav dolžnost, poseči v lokalno avtonomijo, kadar so za to izpolnjeni pogoji. Zakon o romski skupnosti v 5. členu določa, da lahko vlada sama sprejme potrebne ukrepe za ureditev razmer v romskem naselju, »ko pravna in komunalna neurejenost romskih naselij v samoupravni lokalni skupnosti privede do hujšega ogrožanja zdravja, dalj časa trajajočega motenja javnega reda in miru ali trajnega ogrožanja okolja«. V tem primeru lahko vlada z državnim prostorskim aktom in po skrajšanem postopku poseže na območje katerekoli občine. Čeprav je uporabljena beseda »lahko«, gre dejansko za obveznost države. Ta je namreč po ustavi in mednarodnih konvencijah in po sami logiki stvari obvezana poskrbeti, da na njenem ozemlju ne prihaja do ogrožanja zdravja, če se je temu mogoče izogniti.

V jugovzhodni Sloveniji je kar nekaj romskih naselij, kjer je prav zaradi pravne in komunalne neurejenosti ogroženo zdravje ljudi in okolja ter kjer sta ne nazadnje tudi očitno motena javni red in mir, ljudje pa se bojijo – vanje sta se že zažrli globoko nelagodje in medsebojno nezaupanje. Če lahko vlada v okolico romskih naselij trajno namesti posebne in celo specialne policijske enote in jim priskrbi doslej še ne videna policijska pooblastila, bi lahko verjetno poskrbela tudi za to. A kot smo opisali: osnova vsega je, da se začne nasilje obravnavati drugače in resneje. Nasilna kazniva dejanja so namreč pomembno drugačna od preostale kriminalitete. Ker pomenijo neposredno nevarnost za življenje ljudi.