Intervju / »Na skrajni desnici imamo fantovski klub, le da so fantje v resnici dečki«

V drami Hamlet Williama Shakespeara naslovni junak izreče znameniti stavek: »Svet je iz tira!« Podobno bi lahko trdili za današnji čas. Avtoritarci najhujše sorte ljudi prepričujejo, da so nosilci svobode, milijarderji, da so dobričine, resnico pa slikajo za sovražnika. Če se človek ob vsem tem počuti zbeganega, bi mu težko zamerili. »Skrajni desnici je uspelo napraviti zmedo v jeziku z rabo nečesa, kar bi opisal kot orwellovska retorika,« pravi dr. Éric Fassin, priznani francoski sociolog, politični analitik, avtor številnih knjig in profesor na Univerzi Pariz 8. »Obračanje stvari dobesedno na glavo je bilo osrednjega pomena pri napadu na razumevanje resnice.« Z njim smo se pogovarjali po nastopu ob 60-letnici delovanja Slovenskega sociološkega društva; predaval je o pomembnosti kritičnega mišljenja v času antiintelektualizma.

Če govorimo o nejasnosti pri vprašanju resnice, je predsokratik Parmenid naredil precej jasno ločnico: nekaj je resnica (aletheia), drugo je mnenje (doxa). Kaj je torej resnica? 

Ne verjamem v vseobsegajočo resnico, saj bi bila ta po definiciji religiozna. In čeprav imajo ljudje vso pravico verjeti v dogmatične, vseobsegajoče resnice, to ni bistvo demokracije. Zato raje govorim, kot je temu rekel tudi Michel Foucault, o režimih resnice. To so institucije z legitimnostjo, da lahko določajo vrste resnice. Znanost lahko določa neko vrsto resnice, statistične ustanove, ki proizvajajo podatke, medicina, pravni sistem, tudi mediji sodelujete pri oblikovanju nečesa, kar bi lahko imenovali resnica. Do vsega, kar počnejo te institucije, smo seveda lahko kritični. A prav ta raznolikost režimov resnice omogoča, da imamo nekaj več kot samo mnenja.