V središču / Tragični dogodek v Novem mestu

V nedeljo zjutraj sem ob pogledu na objave prebledela. To se je zgodilo verjetno tudi večini tistih, ki niso vedeli, kaj se je v soboto dogajalo pred enim izmed novomeških lokalov. Družina je izgubila moža, očeta, brata, sina, drugi pa prijatelja, sodelavca, znanca ter nekoga, ki smo ga poznali predvsem kot nasmejanega in dobrosrčnega človeka. Vsem svojcem izrekam iskreno sožalje.

To razmišljanje sem se odločila zapisati, da bi z njim morda komu osvetlila vsaj majhen delček dogajanja v ozadju, ki lahko pripelje do najhujšega, kar se je v Novem mestu tudi zgodilo. Gre za dogajanje in stanje med samimi Romi, za romske zgodbe in stiske. Za tiste osebne izkušnje, ki morda človeka pripeljejo do takšnih nasilnih dejanj. Tiste, ki so pometene pod preprogo, ker državni aparati ne delujejo dovolj učinkovito. Ali pa ker se obravnave prijav oziroma kršitev na neki stopnji ustavijo, ker jim strokovnjaki in odločevalci ne namenjajo potrebne pozornosti. Ali ker se morda raje obrnemo malo stran, ker gre pač zgolj za Rome. V teh zgodbah bi lahko zaznali in prepoznali vzroke za nepredstavljiva in grozovita dejanja posameznih Romov. V zadnjih letih se namreč tudi med samimi Romi stopnjuje nasilje, tudi tako hudo, da se konča s smrtnim izidom. Lahko trdim, da še posebej v večjih romskih naseljih že leta vre in da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo vse to izbruhnilo in doletelo druge prebivalce.

Od leta 2016 do 2021 sem delala v štirih romskih naseljih. Dobrih pet let sem torej po sedem ur na dan preživela med prebivalci naselja, tako rekoč pred njihovimi vhodnimi vrati ... Začela sem v romskem naselju Šmihel v Novem mestu, kamor sva s sodelavko prihajali vsak dan in izvajali dejavnosti za predšolske in šolske otroke. Že na samem začetku je bilo dogajanje precej pestro. Prebivalci so se med seboj redno prepirali, obmetavali z žaljivkami, občasno tudi s kamni, kar sva seveda skupaj z otroki dan za dnem spremljali. Bili so navajeni na to, midve pa sva njihovo dinamiko tudi nekako sprejeli. Približno enkrat na teden smo imeli v naselju policijo, ki je posredovala zaradi takega ali drugačnega nasilja, nekateri prebivalci so grozili tudi nama, saj so mislili, da sva jih prišli opazovat pri njihovih poslih. Vztrajali sva, čeprav je bilo pogosto zelo stresno, hkrati pa sva nadrejenim vsak dan poročali o razmerah v naselju. To je bila najina služba. Od otrok, ki so obiskovali dejavnosti, sva izvedeli marsikaj o dogajanju v skupnosti – med drugim tudi, da nekateri Neromi redno prihajajo v naselje, da kupijo orožje, ki ga imajo skritega pod gromozanskim kupom starega železja, in drogo, s katero Romi ogromno zaslužijo. Nenavadno se mi je zdelo, da so bili pred nekaterimi hišami bolje preskrbljenih družin že pred začetkom poletja parkirani avtodomi. Razlog? Ne, ne hodijo na zgodnje dopuste, ko cene še niso tako visoke, ampak se odpravijo v Italijo in tam kupijo drogo in orožje za preprodajo. Mimogrede, nekateri prebivalci tega naselja zelo dobro govorijo italijansko, to sem zasledila pri nekaterih romskih udeležencih, ko sem bila zaposlena še v RIC Novo mesto. Eden izmed teh udeležencev je bil letos zaradi umora iz ljubosumja in maščevanja obsojen na 30 let zapora.

Spori in razgrete strasti med prebivalci so prispevali k temu, da se je nekega večera konec julija 2016 v naselju zgodil uboj. Sosed je streljal na soseda in ga pri tem ubil, s strelnim orožjem pa poškodoval tudi njegovega sina. Sledili so maščevanje, grožnje in požig hiše, v kateri je prebival strelec. Ko sva s sodelavko po vsem dogajanju prišli v to razdejanje, da bi pobrali svoje stvari iz prostora, kjer sva delali, je bila tam enota specialne policije z neprebojnimi vozili in zadevo raziskovala. Po tem tragičnem dogodku – umrli je bil oče deklic, ki sta prihajali na dejavnosti v center – so se najini nadrejeni odločili, da morda le ne bi bilo najvarneje, da se vračava na delo v to naselje, ampak so naju premestili v drugi romski naselji. Sodelavko celo v eno izmed tistih (Dobruška vas), v katerih večnamenski center nima niti vode niti toaletnih prostorov, zato se je bilo treba do najbližjega stranišča in tekoče vode odpraviti kar čez nadvoz avtoceste v bližnji gostinski lokal. Včasih se je morala srečevati tudi z napadalnimi psi, zato je s seboj na delovno mesto jemala solzivec.

Sama pa sem pristala v Kerinovem Grmu. Gre za legalizirano romsko naselje v občini Krško. Zelo zgovoren podatek je, da ima največjo gostoto prebivalstva med vsemi naselji v Sloveniji, število prebivalcev pa se nenehno povečuje in to povzroča vse več trenj med njimi. Pravzaprav gre za nekakšen romski geto. Tragičnih dogodkov in težkih zgodb, ki so se mi vtisnile v spomin iz časa dela v tem naselju, je toliko, da bi lahko o njih napisala knjigo. Najgrozovitejši izmed njih pa je pričevanje takratne sodelavke, ki je v času obiska ene izmed romskih družin v naselju pred barako opazila predšolskega otroka, kako z grabljami udarja po pasjem mladičku, kot da bi ga v navalu besa želel pokončati, in ga pri dejanju ustavila. Temu otroku je malo pred tem umrl oče, in ker je mlada mama ostala sama z otroki in nezaščitena, so jo nekateri moški iz naselja spolno zlorabljali, kar naj bi bil sin prisiljen gledati. Ta otrok se je po očetovi smrti in omenjenih dogodkih popolnoma spremenil. Iz prijetnega in vedoželjnega fantka, ki je rad obiskoval vrtec v naselju, pri čemer ga je oče izjemno podpiral in sodeloval z vzgojiteljico, je postal drug otrok; le stežka je obiskoval šolo in je kazal znake hudih čustvenih in vedenjskih motenj. Sprašujem se, ali je ta otrok lahko eden izmed tistih, ki bodo kot odrasli morda sposobni storiti podobno kriminalno dejanje, kot ga je bil 21-letnik v Novem mestu.

V komentarju organizacije Zavod Iskreni na tragični dogodek sem zasledila ta zapis: »Žalostno je, da nefunkcioniranje pravne države ovira tudi samo romsko skupnost in jemlje romskim otrokom še to malo perspektive, ki bi jo lahko imeli. Ravno prejšnji teden je bil na našem portalu objavljen intervju s predsednikom romskega akademskega kluba, ki je spregovoril o tem, kako neizmerno težko je za povprečnega romskega otroka, da bi se izkopal iz svojega okolja.«

Dečki niso dosti na boljšem, nekateri bolj izkušeni moški pripadniki romske skupnosti jih karseda hitro vpeljejo v sumljive posle, pri katerih lahko tudi kaj malega zaslužijo, zato jih družine spodbujajo, da ne hodijo v šolo.

V podkrepitev moram na tem mestu zapisati zgodbo deklice iz istega romskega naselja, ki se je dogajala pred mojimi očmi, hkrati pa je podobna usoda večine romskih deklet. Spoznali sva se, ko je obiskovala peti razred osnovne šole. V večnamenski romski center je prihajala skoraj vsak dan. Po pouku je skupaj z nami izvajalci delala domače naloge ter se učila. Rada se je pogovarjala, zaupala nam je svoje stiske in lepa doživetja. V tistem obdobju je njo in njeno mlajšo sestro zapustila mama – zaradi drugega moškega ali pa morda tudi zato, ker je očetova družina ni marala in jo je zaničevala. Nato je v nenavadnih okoliščinah umrl še oče. Deklici sta ostali brez staršev, njuna skrbnica je postala babica. Opazila sem, da deklica izjemno rada riše, zato sva ob vsaki priložnosti izkoristili čas, da je lahko vadila, ustvarjala in se sproščala. Na spletu je gledala slike in posnetke ter prerisovala. Iz leta v leto je postajala boljša. V šoli je imela razstavo, z njenimi ilustracijami pa je opremljen zbornik, ki ga je izdal CŠOD. Z recitacijo je nastopila na prireditvi ob svetovnem dnevu Romov v državnem zboru in se vključevala v vse mogoče dejavnosti. Bila je res obetavna romska deklica, osnovno šolo je končala brez ponavljanja razreda. Potem je prišel čas za vpis v srednjo šolo. Pogovarjali smo se o različnih možnostih. Razmišljala je, da bi postala slaščičarka, saj je izjemno rada sodelovala v kuharskih dejavnostih. Zamišljala si je, kako bo ustvarjala torte in jih prodajala. V osnovni šoli, ki jo je takrat obiskovala, je svetovalna delavka pripravila vso potrebno dokumentacijo za vpis. Ker je bila skrbnica babica, smo jo poskušali prepričati, da je to za deklico dobra odločitev. Poleg tega si je tudi sama šolanje želela nadaljevati. Po dolgotrajnem prepričevanju je babica privolila v vpis. Ko pa je prišel dan, ko naj bi s sodelavko deklico odpeljali na ogled njene bodoče srednje šole v Novem mestu, jo je babica namenoma odpeljala iz naselja. Vsi sorodniki so se obrnili proti nam zaposlenim, ki smo jo spodbujali k vpisu v srednjo šolo in ji ponujali podporo, in to z grožnjami, da bomo mi krivi, če bo na srednji šoli spoznala kakšnega fanta in zato odšla od doma. Zadevo smo prijavili na CSD, na zaslišanjih na sodišču pa se je deklica zlomila in rekla, da ne želi obiskovati srednje šole. Družine ni bilo mogoče prepričati, da bo imela s končano srednjo šolo boljše možnosti za življenje. Med drugim nam je še zaupala, da so jo sorodniki na zabavi v naselju želeli opiti, da bi tako končala z nekim nebodigatreba iz naselja, s katerim pa ni želela biti. Vdala se je pod pritiski družine in lastne skupnosti. V težavnih najstniških letih se je znašla v položaju, ki mu noben mladostnik ne bi bil kos. Tako je bila pri svojih 15 letih, ker ni bila vpisana v srednjo šolo, upravičena do prejemanja denarne socialne pomoči, kar so sorodniki seveda izkoristili, saj se dodatnega dohodka v družini niso branili. Tako so dolgoletno delo ter ambicije in želje te deklice padli v vodo, saj so sorodniki do konca nasprotovali temu, da nadaljuje šolanje in pridobi poklic.

Največ, kar smo zaposleni v večnamenskem centru lahko naredili, je bilo, da smo zadevo prijavili in izročili CSD, ta pa jo je poslal naprej na sodišče, kjer se stvari ustavijo in tako ali drugače zaključijo. Sodniki so pred seboj imeli le še en romski primer, ki so ga rešili po hitrem postopku. Odločili so, da srednja šola po zakonu ni obvezna, deklica pa je na sodišču na koncu zaslišanj sama rekla, da srednje šole ne želi obiskovati. To je pisalo v zapisniku, zadeva je bila zaključena. In vse to, čeprav je naša svetovalna delavka uslužbencem CSD predstavila celoten položaj. Najverjetneje ti odločevalci niso razmišljali o posledicah svoje odločitve.

Z omenjeno deklico se občasno slišiva ali srečava. Nekaj informacij (takšnih, ki mi jih sama ne bi zaupala) o njenih trenutnih življenjskih razmerah sem dobila od nekdanje sodelavke v naselju. Še pred nekaj leti romska deklica s številnimi možnostmi zdaj živi v nekem drugem romskem zaselku, v revščini in obdana s psihičnim in fizičnim nasiljem, ki ga nad njo izvajajo partner in njegova družina. Postala je ujetnica, nesvobodna. Njen trenutno najpomembnejši cilj pa je zanositi oziroma rojevati, saj bo le tako (p)ostala vsaj malo vredna v očeh lastne družine in romske skupnosti. Samo tako bo lahko sprejeta v skupnosti in bo izpolnila njena pričakovanja. Ter seveda z vsakim rojenim otrokom in pripadajočim otroškim dodatkom zagotovila boljši finančni položaj družine.

To je njihova stvarnost in zgodba le enega izmed množice romskih deklet, ki gredo po isti poti. Tudi dečki niso dosti na boljšem, saj jih nekateri bolj izkušeni moški pripadniki romske skupnosti karseda hitro vpeljejo v sumljive posle, pri katerih lahko tudi kaj malega zaslužijo, zato jih družine spodbujajo, da ne hodijo v šolo. Tako nastane začarani krog.

S tem zapisom bi rada le opomnila na nevzdržne razmere med Romi samimi, na katere smo zaposleni v teh romskih centrih ves čas opozarjali in z njimi seznanjali nadrejene. Iz leta v leto je bilo delo napornejše, stopnjevale so se grožnje, dogajali so se napadi, vlomi in poškodovanje osebne lastnine, nekateri zaposleni so bili priča tudi sosedskim obračunom s strelnim orožjem.

Dejstvo je, da pritiski in trenja med samimi pripadniki romske skupnosti trajajo že desetletje in več in niso od včeraj. Stopnjujejo se tako, da začenjajo uhajati in jih ni več mogoče ustaviti oziroma zadrževati v samih romskih naseljih, tako da nedvomno z vso silo prodirajo tudi na naše ulice. To je dokazal sobotni incident s tragičnim razpletom. Upam, da se bodo vsi pristojni in odločevalci po tem hudem dogodku končno predramili in se celostno lotili reševanja te ne najpreprostejše problematike.

Maja Regina, avtorica članka, je nekdanja uslužbenka Razvojno-izobraževalnega centra Novo mesto.